Jedro

Tožnik namreč ne zatrjuje vlaganj v celotno zapuščino pokojne I.N., temveč zgolj v točno določeno nepremičnino, ki predstavlja del zapuščine, kar pomeni, da ne gre za dejanski stan iz 32. člena ZD, ki daje zapustnikovemu potomcu pravico, da iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki glasi na ugotovitev, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), na podlagi vlaganj, pridobila solastninsko pravico na nepremičnini parc. št. XY, k.o. K., in sicer do 2/3 (dveh tretjin) celote, zaradi česar ji je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo solastninske pravice v zemljiško knjigo ter ji povrniti stroške pravdnega postopka (točka I izreka). Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki glasi, da je toženec dolžan tožniku, na račun vlaganj v predmetno nepremičnino, plačati znesek v višini 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno plačilo obveznosti dalje do plačila in mu povrniti stroške pravdnega postopka (točka II izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške, ki bodo po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari odmerjeni s posebnim sklepom (točka III. izreka). Z uvodoma navedenim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ki glasi, da se tožencu prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine parc. št.XY, k.o. K. 2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da (primarnemu oziroma podrednemu) tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženca.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je svojo odločitev oprlo na določbe 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), ki se lahko uporabi samo v dednopravnih zadevah, ker mora zahtevek na podlagi 32. člena ZD glasiti na izločitev alikvotnega dela celotne zapuščine. Navedenega zakonskega določila tako ni mogoče uporabiti v pravdnih zadevah v zvezi z uveljavljanjem pravic na podlagi vlaganj v nepremičnino, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, ki je na pripravljalnem naroku z dne 25. 11. 2019 samo navedlo, da pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). V tej zvezi pritožba še dodaja, da se je večji del vlaganj opravil v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), kar je sodišče prve stopnje povsem spregledalo. V posledici obsežnih vlaganj v obdobju od leta 1983 do leta 2008 je bila namreč stanovanjska hiša temeljito obnovljena in dograjena, prav tako so bili zgrajeni novi goveji hlevi, zaradi česar je nastala nova stvar (23. člen ZTLR). Vsa vlaganja so bila opravljena v skladu z ustnim dogovorom s takrat še živečima tožnikovima staršema, kar potrjuje tudi zapis v oporoki pokojne z dne 21. 6. 1997, zato je tožnik solastninsko pravico pridobil tudi v skladu z 48. členom SPZ. Sodišče prve stopnje se do spornega dogovora o vlaganjih sploh ni opredelilo, enako pa velja tudi za vprašanje nastanka nove stvari v smislu 23. člena ZTLR. V zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom pritožba navaja, da bi ga moralo sodišče prve stopnje presojati tudi na podlagi določb 190. člena in 198. člena OZ o neupravičeni obogatitvi. V nadaljevanju pritožba navaja še, da se tožnik s tem, ko se je odpovedal dedovanju po pokojni materi I.N. ni odpovedal tudi pravicam iz naslova vlaganj v predmetno nepremičnino, saj slednja niso bila predmet zapuščinskega postopka in poudarja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri obrazložilo zavrnitve dokaznih predlog tožnika po zaslišanju prič, vpogledom v pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. II K 15949/2017 z dne 22. 6. 2017, vpogledom v barvne fotografije hiše ter pritegnitvijo izvedenca gradbene stroke, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev tožnikove pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). V posledici pritožbe zoper glavno stvar pritožba izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo tožnika zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča, in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar vse je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe, saj sodišče druge stopnje v nadaljevanju opisanih kršitev glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti, ker bi v tem primeru prvič presojalo dejansko stanje, pravdnima strankama pa odvzelo možnost pravnega sredstva, po oceni sodišča druge stopnje pa sprejeta odločitev tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi in drugi odstavek 354. člena v zvezi s 355. členom ZPP).

6. Pregled zadeve pokaže, da je pritožbeno nesporno, da je toženec, na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljutomeru opr. št. D 19/2009 z dne 3. 9. 2015, izključni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine parc. št. XY, k.o. K., ki je del zaščitene kmetije in ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo (s pripadajočim gospodarskim poslopjem in hlevom), na kateri ima tožnik, na podlagi sodne poravnave sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Ljutomeru opr. št. P 40/2017 z dne 11. 4. 2018, vknjiženo služnostno pravico dosmrtnega brezplačnega bivanja. Prav tako je pritožbeno nesporno, da je tožnik v letih od 1983 do 2008 vlagal v predmetno nepremičnino (sporen je le obseg in višina vlaganj), vsled česar meni, da je na podlagi 23. člena ZTLR in 48. člena SPZ pridobil solastninsko pravico na predmetni nepremičnini, in sicer do 2/3 (dveh tretjin) celote. Podredno tožnik vtožuje povrnitev vlaganj, in sicer na temelju prvega odstavka 48. člena SPZ oziroma 190. člena in 198. člena OZ. Prav tako je pritožbeno nesporno, da se je tožnik v zapuščinskem postopku po pokojni materi I.N. odpovedal dedovanju in ni zahteval izločitve spornega solastniškega deleža na nepremičnini iz zapuščine, kakor tudi, da toženec v predmetni nepremičnini od leta 2017 dalje ne živi več, tako da jo ima v posesti in uporabi izključno tožnik.

7. Upoštevajoč povzeto pritožbeno nesporno dejansko stanje pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev solastniškega deleža na predmetni nepremičnini materialnopravno zmotno presojalo na podlagi 32. člena ZD, ki določa, da imajo zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tako izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov dedni delež.

8. Tožnik namreč ne zatrjuje vlaganj v celotno zapuščino pokojne I.N., temveč zgolj v točno določeno nepremičnino, ki predstavlja del zapuščine, kar pomeni, da ne gre za dejanski stan iz 32. člena ZD, ki daje zapustnikovemu potomcu pravico, da iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Značilnost tega zahtevka je, da potomcu pripada pravica do izločitve alikvotnega dela zapustnikovega premoženja, to je deleža na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti. Zato se na določbi 32. člena ZD temelječ tožbeni zahtevek glasi na izločitev alikvotnega deleža na vsem, kar tvori zapuščino. Tožnikov zahtevek ni takšen, saj je zahteval (samo) solastniški delež na hiši in ne (temu ustrezno manjšega) deleža na celotni zapuščini. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da tožnik sploh ni zatrjeval konkretnih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče subsumirati pod abstrakten dejanski stan določbe 32. člena ZD, je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo iz razloga, da tožnik v zapuščinskem postopku po pokojni materi I.N. ni zahteval izločitve spornega solastniškega deleža iz zapuščine, ker se je odpovedal dedovanju. Posledično se je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno sklicevalo tudi na 20. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: ZDKG), v skladu s katerim se vrednost vložka v zaščiteno kmetijo ne more vrniti v naravi, ampak mora dedič vrednost vlaganj izplačati v denarju.

9. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj slednje presodi tožnikove navedbe o ustnem dogovoru s pokojno materjo I.N., da bo tožnik v zameno za opravljena vlaganja pridobil solastninsko pravico na predmetni nepremičnini. Pri tem naj kot materialnopravno podlago svoje odločitve uporabi relevantna določila ZTLR in SPZ in v ta namen, v skladu z dokazno oceno, izvede tudi predlagane dokaze oziroma njihovo neizvedbo ustrezno obrazloži ter posebno pozornost nameni tudi pravočasnosti tožnikovih trditev in morebitni (ne)sklepčnoti primarnega tožbenega zahtevka (286. člen ZPP).

10. Ker sodišče o podrednem tožbenem zahtevku odloča šele, če primarni tožbeni zahtevek zavrne, o slednjem pa v skladu s tem sklepom še ni bilo pravnomočno odločeno, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi točko II izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka.

11. V zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom sodišče druge stopnje v luči pritožbene graje dodaja le, da izboljšavo tuje nepremičnine ureja 48. člen SPZ, ki v prvem odstavku graditelju (v prvi vrsti) priznava zahtevek za povrnitev vrednosti vlaganj. Gre za verzijski zahtevek, ki zastara v (splošnem) zastaralnem roku petih let, za katerega pa je SPZ v tretjem odstavku 48. člena določil, da začne teči komaj od dneva, ko graditelj izgubi posest nepremičnine. Specialna ureditev začetka teka zastaralnega roka je logična posledica razumevanja instituta neupravičene obogatitve; temeljna predpostavka vsakega obogatitvenega zahtevka je namreč prehod koristi od prikrajšanca na okoriščenca, do tega prehoda pa ne pride že z zaključkom vlaganj v tujo nepremičnino, ampak šele z izgubo posesti nepremičnine. Do prehoda koristi tako pride šele, ko vlagatelj preneha uporabljati nepremičnino, v katero je vlagal, in ne že z zaključkom vlaganj, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

12. Ob tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da tožnikove navedbe o neupravičeni obogatitvi (190. člen in 198. člen OZ) predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), za katero pa tožnik ne navede niti zadostne trditvene podlage (ne pojasni prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani, prehoda koristi brez pravnega temelja, itd.).

13. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o glavni stvari je posledično razveljavilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

14. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi in drugi odstavek 355. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena v zvezi z 366. členom ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.