Jedro

Ker je tožnik vložil predlog za oprostitev sodnih taks, trenutek zamude ni nastopil z neplačilom takse ob vložitvi vloge, pač pa z dnem, ko je postala 2. točka sodbe in sklepa o zavrnitvi tožnikovega predloga za oprostitev sodnih taks pravnomočna. Vrnitev taks ureja V. Poglavje ZST, ki v 32.a členu določa, da se stranki za vlogo, ki jo sodišče zavrže, povrne polovica takse, plačane skladno z ZST. Določbe V. Poglavja ZST se, z izjemo tretjega odstavka 32.a člena ZST, ki v obravnavani zadevi ne pride v poštev, nanašajo na vračilo sodne takse, ki se po 34. členu ZST izvede na zahtevo stranke. Pravica stranke, da pod pogoji iz V. Poglavja zahteva vračilo sodne takse, pa po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je bila taksa odmerjena in naložena v plačilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 27 člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 20/2004 - ZST) tožniku odmerilo sodno takso, in sicer: – za zahtevo za izdajo začasne odredbe v višini 31,72 EUR in za opomin 7,93 EUR (skupaj 39,65 EUR); – za sklep o začasni odredbi v višini 39,65 EUR; – za tožbo v višini 63,44 EUR in za opomin v višini 19,83 EUR (skupaj 83,27 EUR) in – za sodbo v višini 79,30 EUR. V obrazložitvi je navedlo, da je sodne takse odmerilo skladno z ZST, ki v 4. členu določa, da je potrebno sodno takso plačati, ko nastane taksna obveznost - v primeru sodbe in sklepa o začasni odredbi takrat, ko se stranki vroči prepis odločbe (2. točka 2. odstavka 4. člena ZST), za tožbo in za zahtevo za izdajo začasne odredbe, pa takrat, ko se vloga izroči (1. točka 2. odstavka 4. člena ZST). Ker je v sodbi in sklepu, opr. št. U 2313/2006 z dne 25.10.2007, med drugim odločilo, da se tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ne ugodi in je sklep postal pravnomočen dne 24.11.2007, je tožnik dolžan plačati zahtevano takso.

Zoper takšen sklep je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej zatrjuje, da mu je prvostopenjsko sodišče neupravičeno odmerilo opominsko sodno takso, saj je ob vložitvi tožbe in predloga za začasno odredbo podal predlog za taksno oprostitev. Pri tem ni mogel vedeti, da ga prvostopenjsko sodišče ne bo oprostilo plačila sodnih taks. Meni, da ni prišel v zamudo s plačilom in ni dolžan plačati opominske sodne takse, saj je za to, da je taksni zavezanec, izvedel šele s prejemom prvostopenjske sodbe in sklepa. Ugovarja pravilnosti izračuna sodne takse za zahtevo za izdajo začasne odredbe in za sklep o začasni odredbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in mu povrne stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Zanjo je sodišče prve stopnje navedlo tudi utemeljene razloge.

Iz sodnega spisa izhaja, da je tožnik vložil tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe dne 05.10.2006, skupaj s prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom, opr. št. X z dne 11.10.2006, zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe. S sodbo in sklepom opr. št. X z dne 25.10.2007, ki je postal pravnomočen dne 24.11.2007, je bil predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks zavrnjen. Prvostopenjsko sodišče je zato dne 06.12.2007 tožniku poslalo opomina za plačilo sodne takse za tožbo in za zahtevo za izdajo začasne odredbe ter naloga za plačilo sodne takse za sodbo in sklep o začasni odredbi.

Ugovor o neupravičeni odmeri opominske takse je neutemeljen. Taksna obveznost po 1. točki 2. odstavka 4. člena ZST nastane z vložitvijo vloge. Ker je tožnik vložil predlog za oprostitev sodnih taks, trenutek zamude ni nastopil z neplačilom takse ob vložitvi obeh vlog, pač pa z dnem, ko je postala 2. točka sodbe in sklepa o zavrnitvi tožnikovega predloga za oprostitev sodnih taks pravnomočna (24.11.2007). Ker tožnik do dneva pravnomočnosti sodbe ni poravnal taksnih obveznosti, je pravilna smiselna uporaba 4. odstavka 26. člena ZST, ki določa, da mora sodišče, ki prejme po pošti vlogo, za katero sploh ni plačana ali ni plačana vsa taksa, ali če taksni zavezanec ne predloži potrdila o plačilu vse takse, ki se plača v gotovini, poslati taksnemu zavezancu opomin.

Tožnik neutemeljeno ugovarja izračunu sodne takse za (zavrženo) zahtevo za izdajo začasne odredbe in za sklep o začasni odredbi. Čeprav tožnik svojih navedb v tej smeri ni obrazložil, pritožbeno sodišče pripominja, da vrnitev taks ureja V. poglavje ZST, ki v 32.a členu določa, da se stranki za vlogo, ki jo sodišče zavrže, povrne polovica takse, plačane skladno z ZST. Določbe V. poglavja ZST se, z izjemo tretjega odstavka 32.a člena ZST, ki v obravnavani zadevi ne pride v poštev, nanašajo na vračilo sodne takse, ki se po 34. členu ZST izvede na zahtevo stranke. Pravica stranke, da pod pogoji iz V. poglavja zahteva vračilo sodne takse, pa po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je bila taksa odmerjena in naložena v plačilo. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo višino sodne takse skladno z tarifno številko 27 in 28 Taksne tarife, jo je tožnik dolžan plačati, nato pa bo lahko zahteval povrnitev dela plačane takse iz naslova zavrženja zahteve za izdajo začasne odredbe.

Ker je vrhovno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).