Jedro

Tožnika v predmetnem upravnem sporu, glede na predmet izpodbijanja, ki se po vsebini nanaša na skrbništvo nad drugotožnikom (razrešitev skrbnice za posebni primer in postavitev upravnega organa kot skrbnika drugotožnika), s tem, ko je drugotožnik po vložitvi tožbe umrl, ne izkazujeta več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ker izpodbijana odločba za tožnika oziroma prvotožnico in dediče drugotožnika zaradi smrti drugotožnika ne more imeti več nikakršnih pravnih učinkov. Ob navedenem dejanskem stanju bi lahko bil kvečjemu podan pravni interes za ugotovitveno tožbo, za katero pa ni bil podan niti ustrezen tožbeni zahtevek niti ni bil posledično utemeljen in izkazan pravni interes za njeno vložitev. Sodišče v zvezi s tem tožnika ni dolžno pozivati.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrglo pritožbo A. A. in B. B., v tem upravnem sporu prvotožnice in drugotožnika, zoper odločbo Centra za socialno delo Šentjur pri Celju (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ), št. 1221-56/2013-12 z dne 7. 6. 2017 (točka 1 izreka), zavrglo pritožbo prvotožnice zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, št. 1221-54/2017-12 z dne 23. 8. 2017 (točka 2 izreka) in zavrnilo pritožbo drugotožnika zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, št. 1221-54/2017-12 z dne 23. 8. 2017 (točka 3 izreka), pri tem pa še določilo, da gredo posebni stroški postopka v breme strank (točka 4 izreka).

2. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ z zgoraj navedeno odločbo z dne 7. 6. 2017 odločil, da se prvotožnica, ki je opravljala naloge skrbnika za posebni primer za drugotožnika, razreši nalog skrbnice za posebni primer, z navedeno odločbo z dne 23. 8. 2017 pa odločil, da se drugotožnik postavi pod skrbništvo in da bo skrbniške dolžnosti zanj opravljal prvostopenjski upravni organ po pooblaščeni osebi. Zoper obe navedeni odločbi sta se pritožila tako prvotožnica kot drugotožnik.

3. Tožena stranka svojo odločitev v izpodbijani odločbi, da zavrže pritožbo prvotožnice in drugotožnika zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 7. 6. 2017 (točka 1 izreka izpodbijane odločbe), pojasnjuje z navedbo, da je bila drugotožniku na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju št. N 50/2016 z dne 28. 12. 2016, ki je postal pravnomočen 21. 6. 2017, popolnoma odvzeta poslovna sposobnost. Glede na to je center za socialno delo dolžan po uradni dolžnosti postaviti drugotožnika pod skrbništvo in mu imenovati stalnega skrbnika (206. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Iz določb 207. in 208. člena ZZZDR izhaja, da je naloga stalnega skrbnika, da celovito skrbi za zaščito vseh varovančevih pravic in koristi, kar posledično pomeni, da bi bilo v predmetni upravno skrbniški zadevi prvotožnico kot skrbnico za posebni primer v vsakem primeru treba razrešiti. Tako se pravni položaj obeh pritožnikov (sedaj tožnikov) z odločanjem o pritožbah zoper odločbo z dne 7. 6. 2017 ne more več spremeniti in nimata več pravnega interesa za vložitev pritožb. 4. Glede odločitve iz točke 2 izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka pritožnico (prvotožnico) štela kot osebo, ki ni upravičena podati pritožbe. Postopek postavitve skrbnika je namreč namenjen izključno varstvu pravic in koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, zato ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo, pa tudi oseba, ki je postavljena za skrbnika, saj s tem prevzema obveznosti, določene v ZZZDR. Druge osebe (npr. sorodniki) nimajo položaja stranke, saj v takem postopku ne varujejo svojih pravic in koristi in se o teh niti ne odloča. Tožena stranka navaja, da je enako stališče glede položaja stranke v postopku postavitve skrbnika zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) v sodbah I Up 297/2005 in I Up 113/2006-4. Tako prvotožnica ne more izkazati pravnega interesa, nima lastnosti stranke, tako pa tudi nima aktivne legitimacije za vložitev pritožbe.

5. Tožena stranka odločitev iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe obrazlaga s tem, da je za center za socialno delo pri odločanju o imenovanju skrbnika osnovno vodilo korist varovanca. Pritožbene navedbe, da je nedopustno, da organ za skrbnika imenuje samega sebe in da gre za zlorabo postopka, so po stališču tožene stranke neutemeljene, ker je prvostopenjski upravni organ postopal v skladu z določbo prvega odstavka 185. člena ZZZDR. Tožena stranka se je opredelila tudi do ostalih pritožbenih navedb, ki jih zavrača, pojasnjuje pa tudi, da je prvostopenjski upravni organ svojo odločitev, zakaj za skrbnika ni imenoval nobenega od varovančevih otrok, ustrezno utemeljil in se tožena stranka z njegovo presojo strinja. Povzela je ravnanje prvotožnice, s katerim je bil seznanjen tudi B. B. ml. (sin drugotožnika), ki se je z njenim ravnanjem strinjal, kar je pomembno vplivalo na presojo osebnih lastnosti obeh varovančevih otrok za opravljanje dolžnosti skrbnika oziroma vzbuja dvom, da bi bila takšna odločitev varovancu v korist. 6. Iz zgoraj navedenih razlogov je tožena stranka odločila tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, pri čemer tožena stranka v izpodbijani odločbi še sklepno ugotavlja, da iz zdravniških potrdil z dne 8. 8. 2016 in 8. 6. 2017 izhaja, da je drugotožnik popolnoma nepokreten in odvisen od tuje pomoči ter da komunikacija z njim ni mogoča. Glede na to se toženi stranki poraja vprašanje, na kakšen način se je z njegovo voljo seznanil njegov pooblaščenec.

7. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in zoper izpodbijano odločbo vlagata tožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava.

8. Tožnika najprej navajata, da je odločitev tožene stranke, da zavrže pritožbo tožnikov zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 7. 6. 2017, popolnoma nejasna, nerazumljiva in neobrazložena, saj iz nje ne izhaja, zakaj je tožena stranka mnenja, da postavitev skrbnika pomeni izgubo pravnega interesa za vložitev pritožb. Zgolj navedba določb zakona, ki govorijo o skrbniku, in zaključek, da se pravni položaj tožnikov z odločanjem o pritožbi ne more več spremeniti, ne zadostuje standardu obrazloženosti.

9. Po tožbenem stališču pravni interes tožnikov za vložitev pritožbe zoper navedeno odločbo obstaja, saj je prvostopenjski upravni organ prvotožnico z odločbo z dne 7. 6. 2017 razrešil kot skrbnico za posebne primere drugotožniku, zaradi česar ji je bila onemogočena udeležba v postopku postavitve skrbnika drugotožniku. Če prvostopenjski upravni organ prvotožnice ne bi razrešil, bi ta morala sodelovati v postopku, saj je bila drugotožniku takrat že odvzeta poslovna sposobnost in tako sploh ni bil procesno sposoben. Pritožba zoper to odločbo zadrži izvršitev, vendar prvostopenjski upravni organ tega ni upošteval in prvotožnici v postopku postavitve skrbnika ni omogočil izjave v postopku. Posledično je preprečil tudi to, da bi postala prvotožnica kot že postavljena skrbnica za posebne primere kot hči drugotožnika njegova stalna skrbnica, ki ima po zakonu prednost pred centrom za socialno delo. Dodatno imata oba tožnika pravni interes za vložitev pritožbe že iz razloga, ker gre za hčerko in očeta, ki ju veže medsebojna želja, da je prvotožnica stalna skrbnica drugotožnika, ne želita pa, da je skrbnik drugotožnika center za socialno delo, ki ne samo, da nima nikakršne osebne povezave z drugotožnikom, temveč je po njegovih ravnanjih mogoče celo sklepati, da se želi polastiti premoženja drugotožnika. Odprava odločbe z dne 7. 6. 2017 bi rezultirala v situaciji, ko bi drugotožnik imel imenovano skrbnico za posebne primere že od leta 2013 dalje, kar bi pomenilo litispendenco z imenovanjem novega skrbnika in posledično nepravilnost in nezakonitost odločbe z dne 23. 8. 2017. 10. Nadalje tožnika oporekata odločitvi tožene stranke, da se zavrže pritožba prvotožnice zoper odločbo z dne 23. 8. 2017. Ponovno navajata dejstvo, da je bila prvotožnica skrbnica drugotožnika za posebne primere in bi morala sodelovati v postopku postavitve skrbnika. Dodatno pa se kaže pravni interes prvotožnice že v tem, da je hči drugotožnika in posledično dedinja prvega dednega reda, predvsem pa oseba, ki ima v skladu z določbo 182. člena ZZZDR prednost pri opravljanju funkcije skrbnika. Posledično je jasno, da ima prvotožnica pravni interes, da prvostopenjski upravni organ za skrbnika ne imenuje samega sebe, ampak je kot skrbnica postavljena sama, zaradi česar je jasen tudi njen pravni interes za vložitev pritožbe zoper odločbo z dne 23. 8. 2017. Izpodbijana odločba je torej iz teh razlogov nepravilna in nezakonita tudi v tem delu.

11. V zvezi z odločitvijo tožene stranke, da zavrne pritožbo drugotožnika zoper odločbo z dne 23. 8. 2017, po tožbenem stališču iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi česa je prvostopenjski upravni organ zaključil, da je za začasnega skrbnika primeren sam, niti ni razvidno, da bi se sploh ukvarjal z vprašanjem, ali ne bi bilo primerneje, da bi bil za začasnega skrbnika postavljen sorodnik drugotožnika. V odločbi z dne 23. 8. 2017 so zgolj skopo povzete navedbe, vzete iz postopka o razrešitvi skrbnice za posebni primer, in dejstvo, da se je B. B. ml. strinjal z ravnanjem prvotožnice. Nadalje tožena stranka navaja, da je obstajala kolizija interesov pri prvostopenjskem upravnem organu, ki je uvedel postopek, ga vodil in v njem odločil, da se za skrbnika postavi sam. Na te očitke ni odgovoril niti drugostopenjski upravni organ, zato je izpodbijana odločba vsebinsko prazna in neobrazložena. Nadalje izpodbijana odločba zgolj povzema vsebino odločbe z dne 23. 8. 2017, pri čemer niti ne pojasni, zakaj se s presojo prvostopenjskega upravnega organa strinja in katera dejstva so k taki odločitvi pripomogla. V izpodbijani odločbi ni bilo odgovorjeno na več pritožbenih navedb, takšna neobrazložena odločba drugostopenjskega organa pa v skladu s sodno prakso bistveno vpliva na odločitev o stvari in takšne odločbe ni mogoče preizkusiti.

12. Tožnika sodišču predlagata, da po izvedbi predlaganih dokazov (branju listin in zaslišanju tožnikov) izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov upravnega spora tožnikov.

13. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da tožbo iz razlogov, navedenih v izpodbijanem upravnem aktu, kot neutemeljeno zavrne. Dodatno je pojasnila, da je bilo pooblastilo pooblaščencem, navedeni odvetniški družbi, preklicano. Tožena stranka je naknadno pojasnila, da so s tem, ko so drugotožnikovem pooblaščencu odpovedali pooblastilo, posredno nakazali stališče, da tožbe drugotožnika ne odobrijo. Hkrati je sodišče seznanila s tem, da je drugotožnik 29. 6. 2018 umrl. K točki I izreka:

14. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

15. V upravnem sporu sodišče na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki s tožbo v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez vložene tožbe.

16. Vrste tožb opredeljuje prvi odstavek 33. člena ZUS-1, ki določa, da se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).

17. Sodišče ugotavlja, da sta tožnika v predmetnem upravnem sporu vložila izpodbojno tožbo. Takšen sklep izhaja iz tožbenega zahtevka, ko tožnika sodišču predlagata, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, pa tudi iz same vsebine tožbe, ko tožnika izražata nestrinjanje z izpodbijano odločbo tožene stranke, s katero je bilo odločeno o pritožbah tožnikov zoper odločbi, ki se nanašata na skrbništvo nad drugotožnikom (razrešitev skrbnice za posebni primer in postavitev skrbnika).

18. V zvezi s tem sodišče pripominja, da je tožnik tisti, ki se odloči o tem, katere vrste tožbo bo vložil in po svoji volji opredeli tožbeni zahtevek, ki predstavlja tisto, kar želi s tožbo doseči. Sodišče ne sme mimo izražene volje tožnika samovoljno zaključiti, kakšen je njegov zahtevek. Sodišče v primeru vložitve izpodbojne tožbe tudi ni dolžno vselej presojati, ali lahko odloči, kot da bi bila vložena (tudi) ugotovitvena tožba, saj ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba). Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi vselej ugoditi tudi tako, da se le ugotovi nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je v samem bistvu drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevi, ki je tožnik sploh ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Lahko pa tožnik ves čas do sprejema odločitve sodišča svojo tožbeno zahtevo spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tako lahko spremeni ali dopolni svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči. 19. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da tožnika izpodbojne tožbe, ki sta jo vložila v predmetni zadevi, nista spremenila ali jo dopolnila v ugotovitveno tožbo, ne glede na nesporen podatek, da je drugotožnik, ki je oče prvotožnice, 29. 6. 2018 umrl (kar je po vložitvi tožbe, ki je bila vložena 25. 4. 2018). Tako je sodišče v tem upravnem sporu dolžno odločiti o tožbi, s katero tožnika zahtevata odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek, torej odločiti o izpodbojni tožbi.

20. Tako za izpodbojno kot ugotovitveno tožbo mora tožnik izpolnjevati vse procesne predpostavke. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZUS-1 dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (pravni interes). Če sodišče ugotovi, da katera od procesnih predpostavk, tudi zgoraj navedena, ki je določena v 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ni izpolnjena, tožbo s sklepom zavrže. Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

21. Sodišče ugotavlja, da tožnika v predmetnem upravnem sporu, glede na predmet izpodbijanja, ki se po vsebini nanaša na skrbništvo nad drugotožnikom (razrešitev skrbnice za posebni primer in postavitev prvostopenjskega upravnega organa kot skrbnika drugotožnika), s tem, ko je drugotožnik 29. 6. 2018 umrl, ne izkazujeta več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ker izpodbijana odločba za tožnika oziroma prvotožnico in dediče drugotožnika zaradi smrti drugotožnika ne more imeti več nikakršnih pravnih učinkov. S prenehanjem pravnih učinkov izpodbijanega akta pa je po stališču Vrhovnega sodišča (zadeva I U 259/2010) prenehala tudi potreba po sodnem varstvu v upravnem sporu. Tožnika oziroma prvotožnica in dediči drugotožnika s predlagano odpravo izpodbijane odločbe namreč ne morejo več izboljšati svojega pravnega položaja, s čimer je odpadel tudi pravni interes za vodenje tega postopka. Ob navedenem dejanskem stanju bi lahko bil kvečjemu podan pravni interes za ugotovitveno tožbo, za katero pa ni bil podan niti ustrezen tožbeni zahtevek niti ni bil posledično utemeljen in izkazan pravni interes za njeno vložitev. V zvezi s tem sodišče še poudarja, da tožnika ni treba posebej pozivati, da izkaže tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj glede na navedeno to ne pomeni formalne nepopolnosti tožbe, temveč gre za vsebinsko pomanjkljivost tožbenih navedb. Zgoraj navedene ugotovitve sodišča izhajajo tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (zadeva I Up 159/2015).

22. Ker si tožnika oziroma prvotožnica in dediči drugotožnika s predlagano odpravo izpodbijane odločbe ne morejo izboljšati pravnega položaja, hkrati pa tožbeni zahtevek ni bil spremenjen ali dopolnjen na način zatrjevane ugotovitve nezakonitosti upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožnikov, je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

23. Sodišče je odločitev sprejelo na seji sodnega senata (tretji odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče je o predmetni tožbi odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

K točki II izreka:

24. Če sodišče tožbo zavrže, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je sodišče zavrnilo zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov postopka.