Jedro

Pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja predstavlja prejemek iz delovnega razmerja, od katerega je treba odvesti akontacijo davka, tako da je delavec upravičen do plačila za prispevke in davke zmanjšanega (neto) zneska, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova razlike v pogodbeni kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja obračunati znesek 1.796,61 EUR, od bruto zneska odvesti z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto znesek pa izplačati tožeči stranki skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2008 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za izplačilo bruto zneska ter zamudnih obresti od bruto zneska pogodbene kazni je zavrnilo (I.1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.046,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (I.2. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se sodne takse, katerih plačila je tožeča stranka oproščena, naložijo v plačilo toženi stranki.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v I.1. točki spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov celotnega postopka. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je delno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni, tako da je razsodilo, da tožeči stranki vtoževani znesek pogodbene kazni pripada kot bruto znesek, od katerega je tožena stranka zavezana obračunati in odvesti predpisani davek po Zakonu o dohodnini in prispevke po Zakonu o prispevkih za socialno varnost, na tako dobljeni neto znesek pa plačati tudi zakonske zamudne obresti. Tožeča stranka s tako odločitvijo ne soglaša. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti v 28. členu določa izplačilo in ne plačilo pogodbene kazni, kar pomeni, da se v takih primerih znesek pogodbene kazni izplača kot čisti – neto znesek. Prispevki in davki se ne obračunavajo in plačujejo od tega zneska na način, kot je razsodilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka se ne spušča v obveznost plačevanja davkov in prispevkov od pogodbene kazni, vendar meni, da mora navedeno obračunati in plačati delodajalec na plačano pogodbeno kazen in ne iz te kazni – pogodbena kazen se zaradi plačila prispevkov in davkov ne zmanjšuje, to ni bruto znesek. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 756/2006 z dne 20. 4. 2007 v istovrstni zadevi razsodilo glede pogodbene kazni tako, da je tožena stranka dolžna plačati pogodbeno kazen v celotni višini in na pogodbeno kazen plačati pripadajoče prispevke in davke. Pogodbene kazni ni zmanjšalo za davke in prispevke. V zvezi s sodno takso tožeča stranka navaja, da je sodnih taks oproščena, saj se sodne takse v postopku pred delovnimi sodišči sedaj ne plačujejo, če pa sodišče meni drugače, naj o tem izda sklep.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Ker je bila osnova za izračun pogodbene kazni bruto plača tožnice, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se prispevki in davki plačajo iz tako obračunane pogodbene kazni in ne na znesek pogodbene kazni, ki ga vtožuje tožnica.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Pogodbena kazen je poseben inštitut delovnega prava „sui generis“, kot izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča RS, tako npr. opr. št. VIII Ips 236/98 z dne 2. 3. 1999 in VIII Ips 237/2005 z dne 20. 12. 2005, v katerih Vrhovno sodišče RS pojasnjuje, da se stranke kolektivne pogodbe lahko glede na določbe Konvencije št. 87 Mednarodne organizacije dela (3. člen – Ur. l. RS – MP, št.15/92) in Zakona o delovnih razmerjih (sedaj 2. odstavek 7. člena – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalcev pri ugotavljanju presežkov delavcev oziroma prenehanjih delovnih razmerij. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine (določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti iz leta 1993) oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (SKPgd), ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je, čeprav ne povsem v skladu s predpisi, ki sicer urejajo obligacijska razmerja, določitev pavšalne odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja razmerja, ki sicer pripada delavcu poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka, v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine (pogodbene kazni) veljavni predpisi ne prepovedujejo. Odškodnina po 4. odstavku 23. člena SKPG oziroma pogodbena kazen po 28. členu SKPgd ne predstavlja odškodnine za eno od tipičnih vrst škode po Obligacijskem zakoniku, temveč posebno sankcijo zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ki so jo dogovorile stranke kolektivne pogodbe, ki delavcu pripada poleg reparacije.

Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja predstavlja prejemek iz delovnega razmerja, od katerega je treba odvesti davke po določbah Zakona o dohodnini (ZDoh, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji). Po 15. členu navedenega zakona so predmet obdavčitve vsi dohodki in dobički (fizične osebe), ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ne glede na vrsto, za dohodek pa se šteje vsako izplačilo, ne glede na obliko. Za dohodek štejejo dohodki iz zaposlitve, ki vključuje vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo. Pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v ZDoh ni med dohodki, za katere velja davčna oprostitev, prav tako pa tudi ni navedena kot dohodek, ki se ne šteje za dohodek fizične osebe. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo tudi na določbe Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in naslednji), ki v 3. členu določa, da se plačujejo prispevki za socialno varnost od bruto plače in bruto nadomestil plače, poleg tega pa tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, bonih ali v naravi, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in od premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, od katerih se po 2. odstavku 368. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne plačujejo prispevki za socialno varnost. V 3. členu ZPSV je nadalje določeno, da se prispevki za socialno varnost obračunajo in plačujejo iz bruto prejemkov. To pa pomeni, da je tudi v obravnavanem primeru tožena stranka zavezana obračunati in odvesti prispevke za socialno varnost od bruto zneska pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Sklicevanje tožeče stranke na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v podobni zadevi opr. št. Pdp 756/2006 z dne 20. 4. 2007 ni utemeljeno. V novejši sodni praksi istega sodišča je namreč zavzeto stališče, da se prispevki in davki plačajo iz bruto zneska pogodbene kazni, delavec pa je upravičen do plačila za prispevke in davke zmanjšanega (neto) zneska, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ga je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje (sodba VDSS opr. št. Pdp 92/2009 z dne 16. 7. 2009).

Ker niso podani ne pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben za njeno rešitev (155. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).