Jedro

Iz statuta sindikata tožene stranke ne izhaja, da imajo člani izvršilnega odbora in sekterar sindikata hkrati tudi funkcijo sindikalnih zaupnikov. Zato je zahtevk za plačilo dodatka za opravljanje funkcije sindikalnega zaupnika, ki ga tožnik zahteval za obdobje, v katerem je bil član izvršilnega odbora sindikata oz. sekretar sindikata, pravilno zavrnjen, saj tožnik ni dokazal, da je bil s strani sindikata imenovan ali izvoljen za sindikalnega zaupnika. Volitev in imenovanja sindikalnega zaupnika ne more nadomestiti dopis sindikata, naslovljen na delodajalca, v katerem sindikat sporoča imena sindikalnih zaupnikov, med katerimi je naveden tudi tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca julija 1998 do novembra 2004 plačati dodatek za opravljanje funkcije sindikalnega zaupnika in sicer v vsakokratnih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe ter od bruto zneskov odvesti ustrezne davke in prispevke pristojnim organom. Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 255.349,74 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, dočim tožnik sam trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da tožnik v spornem času ni imel statusa sindikalnega zaupnika, zaradi katerega bi bil upravičen do prejemanja ustreznega dodatka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do dopisov in obvestil, ki jih je na vodstvo tožene stranke naslovil predsednik Sindikata voznikov iz katerih izhaja, kdo vse je imel status sindikalnega zaupnika. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbama obeh direktorjev tožene stranke. Res je bil statut sindikata glede opredelitve sindikalnih zaupnikov pomanjkljiv.

Vendar bi moralo sodišče njegove določbe razlagati širše. Sindikat je pri svojem delu avtonomen. Tožena stranka bi morala upoštevati seznam sindikalnih zaupnikov. Način njihovega imenovanja ni bistven in glede tega ni bilo potrebno izdajati nikakršne odločbe. Gre za avtonomno pravico sindikata, v katero ne more nihče posegati. Zgolj v njegovi pristojnosti je, koga bo imenoval za sindikalnega zaupnika. Tožnik je navedel, da je bil v okviru sindikata demokratično izvoljen in imenovan za sindikalnega predstavnika delavcev. Po funkciji je sedaj v matični organizaciji sekretar. V takšni vlogi opravlja tudi druge zadolžitve v korist delavcev. Prepričan je, da njegov sindikat glede na velikost in število članov ne more imeti le enega zaupnika. Izvolitev in delovanje sindikalnih zaupnikov primerja z vlado, ki jo izvolijo državljani z namenom, da predstavlja njihove interese. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Pravno varstvo lahko uživa le tisti zaupnik, ki je s strani sindikata izrecno izvoljen v to funckijo. Tožnik v sporu tega ni dokazal. Tudi ne dejanske vloge v odnosu komuniciranja z vodstvom tožene stranke. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na pritožbene navedbe tožnika še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik ob ustanovitvi Sindikata voznikov v mesecu aprilu 1998 imenovan za člana izvršilnega organa sindikata s tem, da ga je izvršilni organ na volitvah dne 14.9.1998 izvolil za namestnika predsednika sindikata. V nadaljevanju je bil na volitvah v letu 2002 izvoljen za sekretarja sindikata za obdobje petih let. Vsi člani izvršilnega organa in sekretar sindikata, vključno s tožnikom, so se hkrati ob izvoljeni funkciji določili tudi za sindikalne zaupnike, kar izhaja iz obvestila predsednika sindikata z dne

17.4.1998 upravi tožene stranke.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz najvišjega akta, to je Statuta Sindikata voznikov LPP (v nadaljevanju: statut) ne izhaja, da imajo člani izvršilnega organa in sekretar sindikata hkrati funkcijo sindikalnih zaupnikov. V IV. poglavju statuta, s katerim je opredeljena notranja organiziranost in metode delovanja sindikata, je določeno, da ima vsaka organizacijska oblika svojega sindikalnega zaupnika in nadalje opredeljene pristojnosti sindikalnih zaupnikov (14. čl.). Vendar v določbah statuta ni predpisano konkretno število sindikalnih zaupnikov ali določene vsaj tiste organizacijske oblike, ki bi jih pokrival posamezni sindikalni zaupnik.

Tudi v Podjetniški kolektivni pogodbi (v nadaljevanju: PKP) ni predpisano kolikšno število sindikalnih zaupnikov ima tožnikov sindikat. Sicer je v 60. čl. PKP opredeljeno, da ima vsak sindikat enega ali več sindikalnih zaupnikov, in da si pridobi sindikalni zaupnik status pooblaščenega predstavnika delavcev z dnem, ko je glavni direktor obveščen o njegovi izvolitvi ter nadalje v 74. čl. PKP določeno nadomestilo sindikalnemu zaupniku.

Kaj več pa ni določeno, čeprav bi, najmanj kar je, moral biti v statutu predpisan način imenovanja sindikalnih zaupnikov in njihovo število ter v nadaljevanju s PKP določeno konkretno število sindikalnih zaupnikov, ki bi nasproti toženi stranki zastopali interese članov sindikata.

Pritožbeno sodišče se nadalje sklicuje na določbo 3. odst. 40. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), po kateri določi sindikat število sindikalnih zaupnikov pri delodajalcu v skladu s svojim statutom ter s pogodbo o zagotavljanju materialnih pogojev za sindikalno delo. Da mora sindikat izmed svojih članov imenovati ali izvoliti sindikalnega zaupnika, je predpisano tudi z določbo 1. odst. 208. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02). V primeru, da sindikat ne imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika, zastopa člane predsednik sindikata. Tudi Konvencija MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Mednarodne konvencije, Ur. l. SFRJ št. 14/82) označuje tiste delavske predstavnike, ki imajo takšen status po državnih organih ali v praksi (3. čl.).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje v skladu s trditvenim bremenom ni dokazal, da bi bil v obdobju od leta 1998 do 2004 s strani sindikata imenovan ali izvoljen za sindikalnega zaupnika, ki bi zastopal katero od njegovih organizacijskih oblik, kot je to predpisano z določbo 14. čl. statuta. V tej zvezi zgolj navedbe imen sindikalnih zaupnikov iz dopisov upravi tožene stranke z dne

17.4.1998 in 23.9.1998, ki jih je povzel izvršilni organ izmed svojih članov, ne more nadomestiti postopka imenovanja in izvolitve sindikalnih zaupnikov, kot je to predvideno v določbah SKPgd in ZDR. Navedeno dejstvo je za presojo odločilnega pomena, kot nadalje dejstvo, da bi moralo biti v spornem obdobju že s pogodbo o zagotavljanju materialnih pogojev za sindikalno delo pri toženi stranki dogovorjeno konkretno število sindikalnih zaupnikov, ki bi bili upravičeni do pripadajočega dodatka iz 74. čl. PKP. Sodišče prve stopnje je v skladu s tako ugotovljenimi razlogi pravilno odločilo, da tožnik v spornem času, ko je bil član izvršilnega organa in sekretar Sindikata voznikov ni upravičen do zahtevanega dodatka iz naslova opravljanja funkcije sindikalnega zaupnika.

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, in ki se nanašajo na sindikalno avtonomijo, primerjavo sindikata z vlado ter na razlago mednarodnih konvencij, pa niso pomembni oz. ne vplivajo na drugačno sodno presojo (1. odst. 360. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožnika niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njen odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).