Jedro

Pri razlagi določil 75. člena ZDR-1 je potrebno upoštevati Direktivo Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaj članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov ter sodbe Sodišča evropske skupnosti v zvezi z njeno uporabo. Bistveni kriterij prenosa je ohranitev identitete podjetja, prav tako pa so pomembne druge okoliščine. V posameznem primeru je treba ugotavljati, ali je šlo za morebiten prenos gospodarske enote oziroma ohranitev identitete, ali so bile prenesene nepremičine, premične stvari in pravice, ali je nov delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, opravljanje dejavnosti na isti lokaciji in podobno. Tako za prenos tudi ni bistveno, da obstaja pisna pogodba o prevzemu delavcev.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni: - iz naslova odpravnine plačati znesek 7.332,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2016 dalje do plačila; - iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka obračunati znesek 2.200,00 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2016 dalje do plačila; - iz naslova regresa za letni dopust za leto 2016 obračunati znesek 263,58 EUR in ji po odvodu davkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila; - iz naslova jubilejne nagrade za 20-letno delo plačati 189,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2016 dalje do plačila; - iz naslova odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo plačati znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2016 dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek za: - plačilo odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka brez predhodnega odvoda davkov in prispevkov; - plačilo regresa za letni dopust brez predhodnega odvoda davkov; - obračun regresa za letni dopust v bruto znesku 527,15 EUR in po odvodu davka plačilo ustreznega neto zneska regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2016 dalje do plačila; - plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega neto zneska regresa za letni dopust za leto 2016 za čas od 21. 6. 2016 do vključno 1. 7. 2016; - plačilo zneska 761,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2016 dalje do plačila iz naslova jubilejne nagrade; - plačilo zneska 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2016 dalje do plačila iz naslova odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 542,60 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila."

2. Tožnica podaja dve podobni pritožbi zoper 6. alinejo II. točke izreka (odločitev o odškodnini 3.500,00 EUR) in zoper III. točko izreka (stroški postopka) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice glede plačila odškodnine v višini 5.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2016 dalje do plačila, ugodi v celoti in prisodi stroške postopka oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je v tožbi tožnice v I. točki izreka odločilo, da je upravičena do odškodnine, zavrnilo pa je pretežen del tožbenega zahtevka v višini 3.500,00 EUR ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 71 % pravdnih stroškov, kar predstavlja skupaj 542,60 EUR. Sodba sodišča v izpodbijanem delu je nejasna, tako da je ni moč preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Po mnenju tožnice bi sodišče moralo zahtevku iz naslova nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, kršitve njenih osebnostnih pravic in razžalitve tožnice, ugoditi v celoti. Po mnenju tožnice namreč zahtevek 5.000,00 EUR za triletno trpljenje ni v ničemer pretiran. Tožnica je bila pri toženi stranki diskriminirana in trpinčena tako, da je kar tri leta prejemala nižjo plačo od pogodbeno dogovorjene in bila s strani zastopnika tožene stranke A.A. napadena z grobimi poniževalnimi besedami. Gre za dolgoletno samovoljno postopanje delodajalca, brez vsakršnih kriterijev in meril, tako da je bila tožnica "čisto na dnu", zatekla se je na psihiatrično pomoč in jemala je pomirjevala. S sodbo pritožbenega sodišča VDSS opr. št. Pdp 1466/2014 je bila prisojena odškodnina v višini 5.000,00 EUR za tožnico - delavko tistega postopka za prestano trpinčenje na delovnem mestu, ki je trajalo le eno leto (od sredine 2010 do julija 2011), konkretno pa je tožnica bila trpinčena dalj časa. Pri tožnici je šlo za poslabšanje njene že predhodno začete sladkorne bolezni, pri čemer je tožnica priložila knjižico sladkornega bolnika. Sodišče bi moralo obravnavati tudi t.i. penalni aspekt odškodnine za delodajalca, v skladu z 8. členom ZDR-1. Delodajalec posluje zelo uspešno in kuje velike dobičke. Lastnika tožene stranke A.A. in B.B. si na račun tožene stranke privoščita razkošna potovanja v Dubaj in Katar za svoje osebne namene in cilje. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice, oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožnici naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. Sodišče navaja, da je bistveno le, da je podan razlog iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1, pri čemer sodišču ni treba posebej ugotavljati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (o tem tudi Višje delovno in socialno sodišče, opr. št. Pdp 1035/2015). Takšno stališče je zgrešeno. Sodišče bi moralo upoštevati tudi določilo 109. člena ZDR-1 glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka pritožbenemu sodišču tudi predlaga, da skladno z določilom 156. člena URS postopek prekine ter začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS za izdajo interpretativne odločbe, s katero naj se izloči neustavna interpretacija določil prvega odstavka 109. člena ZDR-1, skladno s katero v primeru izredne odpoved podane s strani delavca, sodišču ni treba posebej ugotavljati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Sodišče razlaga, da je v konkretnem primeru šlo za kršitev trajajoče narave, in sicer izplačilo prenizkih plač v trajanju 36 mesecev kar predstavlja, poniževanje, trpinčenje ter neenako in neprimerno obravnavanje, torej je bila tožničina odpoved podana prepozno. Do mobinga naj bi prišlo dne 4. 5. 2016, ko je g. A.A. v elektronskem sporočilu zapisal nekoliko bolj ostre besede. Ne nazadnje je potrebno poudariti, da je delavec, ki je izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev, dolžan o tem nemudoma pisno obvestiti delodajalca. Mobing pomeni teroriziranje na delovnem mestu, sovražno obnašanje na delu, poškodbo (čustveno) na delovnem mestu oziroma psihološko agresivnost in čustveno nasilje. Zapisane besede tožene stranke v nobenem primeru ne opravičujejo tožnice do izplačila tako visoke odškodnine. Sodišče je povsem arbitrarno odločalo glede na izpoved tožnice, pri čemer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je štelo, da je tožnica bolj prepričljiva kot izpovedbe B.B. in A.A.. Sodišče je štelo, da je imela tožnica v obdobju treh let za 200,00 EUR nižjo plačo, tožena stranka pa ni sprejela o tem nikakršnega sklepa. V konkretnem primeru je relevantno vprašanje določanja plače glede na delovno uspešnost. Ker družba C. d. o. o. ni dosegala zastavljenih ciljev, je imel tudi direktor ustrezno znižano plačo. Tudi drugi delavci so imeli znižano plačo. Sodišče toženi stranki ne verjame, da tožnica 36 mesecev ni dosegala minimalne gospodarnosti, kvalitete in obsega opravljenega dela, zaradi česar je bila plača (ustrezno) znižana. Tožnica je navajala, da je bila pri toženi stranki nepretrgoma zaposlena več kot 20 let in sicer od februarja 1996 dalje, kar ne drži. Najprej je bila tožnica zaposlena v družbi D. d. o. o., ki je z zaključkom stečajnega postopka, prenehala obstajati. Tožnica se je nato zaposlila v družbi C. d. o. o., ki pa ni pravna naslednica družbe D. d. o. o. Tožnica ni zatrjevala pravnega prenosa podjetja v smislu 75. člena ZDR-1, zgolj nekateri zaposleni so začeli delati v družbi C. d. o. o. Med družbo D. d. o. o. in družbo C. d. o. o. ni podana delovnopravna kontinuiteta oziroma pravno nasledstvo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe in navaja, da je pritožba tožnice neutemeljena. Tožena stranka meni, da je nepremoženjska škoda zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, kršitve njenih osebnostnih pravic in razžalitve primerna. Da lahko psihično nasilje označimo kot mobing, se mora vedenje pojavljati daljše časovno obdobje, v pogostih intervalih. Tožnica je škodne posledice domnevnega mobinga povezovala tudi s svojo sladkorno boleznijo. Navedene navedbe niso v nikakršni zvezi s predmetnim primerom ter samim tožbenim zahtevkom tožnice. Službeni telefon, službeno SIM kartico, ter daljinec so imeli in še vedno imajo tisti zaposleni, pri katerih se je, glede na opravljanje nalog, izkazala potreba po tem. Tožnica take potrebe ni imela, ter je tudi ni izkazala. Zadeva Pdp 1466/2014, na katero se sklicuje tožnica, ni primerljiva s predmetnim primerom. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialnopravno pravilna.

K pritožbi tožeče stranke

7. Tožnica izpodbija 6. alinejo II. točke izreka sodbe (odločitev o odškodnini), ki jo je sodišče zavrnilo v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2016 dalje do plačila iz naslova pretrpljene nepremoženjske škode ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 71 % stroškov postopka glede na uspeh v pravdi, kar predstavlja skupaj 542,60 EUR. Šlo je za dolgotrajno intenzivno trpljenje, pri čemer se pritožba sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča VDSS opr. št. Pdp 1466/2014, ker je sodišče delavki priznalo 5.000,00 EUR, trpinčenje na delovnem mestu pa je trajalo le eno leto.

8. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v predmetno zadevo opr. št. Pdp 1466/2014 z dne 16. 4. 2015 in ugotovilo, da je bila dejansko tožnici prisojena denarna odškodnina v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (in ne 5.000,00 EUR kot navaja tožnica v pritožbi), pri čemer je sodišče prve stopnje višji vtoževani tožbeni zahtevek v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Kot izhaja iz sodbe pritožbenega sodišča sta se zoper takšno odločitev pritožili obe stranki. Pritožbeno sodišče je v citirani zadevi obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in navedlo, da je pravična denarna odškodnina 2.000,00 EUR. Tudi sicer zadevi med seboj nista primerljivi, saj je v citirani zadevi šlo za ravnanja glavne republiške inšpektorice, ki je tožnici kot nadrejena brez strokovno utemeljenih razlogov odvzela vsa pooblastila za vodenje službe ter delovna sredstva, pri čemer je trpinčenje trajalo od septembra 2009 do premestitve tožnice v februarju 2010 in deloma še po tem datumu.

9. V konkretnem primeru pa je tožnici bila znižana plača, kar je sicer denarni zahtevek in je tožnica s toženo stranko tudi sklenila sodno poravnavo dne 6. 1. 2017 v zadevi opr. št. I Pd 510/2016 iz katere izhaja, da se je tožena stranka zavezala tožnici obračunati bruto razlike v plači v znesku 10.000,00 EUR in po obračunu davkov in prispevkov izplačati neto znesek najpozneje do 6. 2. 2017. Glede trpinčenja na delovnem mestu v predmetni zadevi s strani A.A. in B.B. pa je sodišče ugotovilo zgolj en historičen dogodek, ko je šlo za ostre (sicer res povsem poniževalne in neprimerne) besede v elektronskem sporočilu z dne 4. 5. 2016. Tožnica je sicer navajala, da je bila tri leta trpinčena in diskriminirana tudi v razmerju do drugih zaposlenih, pri čemer je navajala dejstva, da so se vsem zamenjali monitorji, v postopku pa je bilo izkazano, da so se zamenjali zgolj nekaterim zaposlenim. Podobno velja za službeni mobilni telefon, SIM kartico ter daljinec za odpiranje drsnih vrat na parkirišče. Službeni telefon, službeno SIM kartico ter daljinec so namreč imeli zaposleni, pri katerih je bilo to potrebno za opravljanje nalog, tožnica pa te potrebe ni imela, niti je ni izkazala. Glede slabšanja sladkorne bolezni tožnica ni dokazala neposredne povezave za razvoj oziroma poslabšanje sladkorne bolezni, pri čemer so povzročitelji za nastanek bolezni številni dejavniki. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 1.500,00 EUR primerna.

K pritožbi tožene stranke:

10. Po oceni tožene stranke sodišče zmotno navaja, da je pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca odločilno le, da je podan razlog določen v prvem odstavku 111. člena ZDR-1, pri čemer pa sodišču ni treba posebej ugotavljati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Takšno stališče je zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 1035/2015, ki jo navaja tudi sama pritožba. Besedilo 111. člena ZDR-1 je jasno in določa razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, pri čemer je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Prav tako pa sodišče ni dolžno prekiniti postopka na podlagi 156. člena URS, saj ocenjuje, da to ni potrebno. Prav tako pa je pravilno stališče glede izredne odpovedi, da je le-ta pravočasna in tožnica ni zamudila roka za podajo odpovedi, prav tako pa gre za trajajočo kršitev. Ob tem je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da bi morala tožnica, ki je bila domnevno izpostavljena spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev, o tem nemudoma obvestiti delodajalca.

11. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da ni upošteven pritožbeni ugovor tožene stranke, da bi moralo sodišče glede resničnosti pričanja postopati previdneje, pri čemer se sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi II Cp 2465/2009. Sodišče je jasno navedlo, da je ugotovilo neprimerna dejanja direktorja v faxu, prav tako pa je izrecno napisalo, da je glede na to, da je bila edino tožnici zmanjšana plača, štelo, da je le-to izkazano.

12. Kot je pravilno navedlo sodišče, je pri razlagi določil 75. člena ZDR-1 potrebno upoštevati tudi Direktivo Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaj članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov ter sodbe Sodišča evropske skupnosti v zvezi z njeno uporabo. Bistveni kriterij prenosa je tako ohranitev identitete podjetja, prav tako pa so pomembne druge okoliščine. Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilno ugotovilo, da je prišlo med strankama D. d. o. o. do pravnega prenosa podjetja oziroma dela podjetja. Sodišče je pravilno navedlo, da je potrebno v posameznem primeru ugotavljati, ali je šlo za morebiten prenos gospodarske enote oziroma ohranitev identitete, ali so bile prenesene nepremičine, premične stvari in pravice, ali je nov delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, opravljanje dejavnosti na isti lokaciji in podobno. Tako za prenos tudi ni bistveno, da obstaja pisna pogodba o prevzemu delavcev. Tožnica je izpovedala, da se je zaposlila pri družbi D. d. o. o. leta 1996, da je bil opravljen prenos vseh zaposlenih k toženi stranki in da ni šlo za nobeno spremembo. Nova tožena stranka C. d. o. o. je opravljala iste posle z istimi strankami in z istimi sodelavci, tako da je dejstvo, da je družba D. d. o. o. prenehala zaradi stečaja, nepomembno, saj je le-ta prenehala tudi že tri leta po opravljenem prenosu, kot je to ugotovilo sodišče. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnica upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine, najmanj v višini plačila za čas odpovednega roka, prav tako je tožnica upravičena do sorazmernega dela regresa in jubilejne nagrade, kar pa sicer tožena stranka posebej ne izpostavlja, vse upoštevaje delovno dobo pri obeh delodajalcih.

13. Pritožbeno sodišče je tako obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.