Jedro

Umik tožbe je mogoč do konca glavne obravnave (2. odstavek 188. člena ZPP). Ker je tožnica umaknila tožbo glede zneska, ki ga je iz naslova odpravnine dobila od Jamstvenega in preživninskega sklada, po zaključku glavne obravnave, je sodišče postopalo pravnilno, ko umika ni sprejelo, ampak je zahtevek za plačilo tega zneska zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. b točka izreka in 2. točka izreka).

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odpravnino v višini 283.047,15 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2003 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo (1. a točka izreka); višji zahtevek in zahtevek glede teka zakonitih zamudnih obresti iz naslova odpravnine, je zavrnilo (1. b točka izreka). Odločilo je, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 34.761,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni in v umaknjenem delu postopek ustavi oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se z zavrnilnim delom sodbe. Dne 21.1.2005 je z vlogo umaknila del tožbenega zahtevka za znesek 76.030,00 SIT, kolikor je prejela iz naslova odpravnine od Jamstvenega in preživninskega sklada. Z umikom se je strinjala tudi tožena stranka, vendar se je sodišče odločilo, da umika ne more upoštevati, češ da tožbe ni mogoče umakniti po končani glavni obravnavi, zato je za ta del zahtevka tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče bi moralo v skladu z določbo 291. in

292. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) za umaknjeni del postopek ustaviti, posebej zato, ker je bila glavna obravnava le pogojno zaključena. Zato je zaključek sodišča napačen in nesprejemljiv. Ne strinja se z odločitvijo o stroških postopka. Meni, da bi ji morali iti vsi stroški, saj tožena stranka za umaknjeni del ni zahtevala posebnih stroškov.

Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala plačilo odpravnine, ker ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku, del zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odpravnine s strani Jamstvenega in preživninskega sklada, je zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je na naroku 19.1.2005 sklenilo, da se dokazovanje sklene, tožnici pa je naložilo, da v roku treh dni predloži dokazila, ki se nanašajo na izplačilo s strani Jamstvenega in preživninskega sklada. Dne 21.1.2005 je tožnica umaknila del zahtevka za znesek 76.030,00 SIT, kolikor je prejela iz naslova odpravnine s strani Jamstvenega in preživninskega sklada. Tožena stranka se je z delnim umikom strinjala. Sodišče prve stopnje je kljub delnemu umiku zahtevek na plačilo 76.030,00 SIT zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da tožbe ni mogoče umakniti po koncu glavne obravnave.

V skladu z določbo 188. člena ZPP tožeča stranka lahko umakne tožbo vse do konca glavne obravnave, če tožena stranka v to privoli. Sodišče konča z obravnavanjem stvari, ko ugotovi, da lahko sprejme odločitev v zadevi (1. odstavek 291. člena ZPP). Po

2. odstavku 291. člena ZPP senat lahko sklene, da konča glavno obravnavo tudi tedaj, če je treba, da se preskrbijo še kakšni spisi, v katerih so dokazi, potrebni za odločitev, ali če je treba počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik, pa se stranke odpovejo obravnavanju teh dokazov ali senat misli, da to obravnavanje ni potrebno.

Sodišče torej sodi na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kot ga ugotovi na koncu glavne obravnave.

Sodišče prve stopnje je potem, ko je sklenilo, da konča glavno obravnavo, sprejelo delni umik tožbenega zahtevka. Umik tožbe je po določbi 188. člena ZPP mogoč vse do konca glavne obravnave, če tožena stranka v to privoli. Ker je tožnica delno umaknila tožbo po zaključku glavne obravnave, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko umika ni sprejelo, temveč je zahtevek za plačilo zneska 76.030,00 SIT, ki ga je tožnica prejela s strani Jamstvenega in preživninskega sklada RS, zavrnilo.

Neutemeljena je pritožba tudi glede odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka pravilno odločilo. Ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh (154. člen ZPP) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo uspeh tožnice v sporu in ji pravilno odmerilo stroške.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sama.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z

32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.

l. RS št. 2/2004) odločalo tudi o tem, ali dopusti revizijo. Ker gre za odločitev v zvezi z odpravnino v višini 76.030,00 SIT, revizija po določbah ZPP ni dovoljena, saj vtoževani znesek ne presega milijona tolarjev (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.