Jedro

Iz pogodbe o poplačilu ne izhaja dogovor, da bo dolg iz posojilne pogodbe (namesto posojilojemalke) tožnici poplačala toženka. Iz pogodbe o poplačilu je razvidno le, da ima tožnica na nepremičnini, ki je v lasti toženke, vknjiženo hipoteko za zavarovanje terjatve, ki je po opisu enaka tisti iz posojilne pogodbe. V pogodbi o poplačilu res ni izrecnega določila, da toženka tožnici jamči le do višine prejetih kupnin iz naslova prodaje nepremičnine, niti določila, da je toženka prosta obveznosti vračila posojila, ko se nepremičnina proda. Vendar pa oboje logično izhaja iz dejstva, da je v pogodbi o poplačilu ugotovljen le obstoj tožničine hipoteke na toženkini nepremičnini, ne pa tudi prevzem zavarovane obveznosti s strani toženke. Več kot to, da je bila toženka v času sklenitve pogodbe o poplačilu aktualna lastnica nepremičnine, ki je bila obremenjena s hipoteko v korist tožnice, ter s tem tožničina zastavna (realna) dolžnica, iz pogodbe o poplačilu ne izhaja. Sámo dejstvo, da je bila toženka tedaj tožničina zastavna (realna) dolžnica, še ne pomeni, da je bila tudi njena nova osebna dolžnica. S prenosom zavarovane terjatve se na prevzemnika terjatve prenese tudi hipoteka kot stranska pravica (glej 148. člen SPZ in 418. člen OZ), ne velja pa obratno, da novi lastnik s hipoteko obremenjene nepremičnine avtomatično postane tudi prevzemnik s hipoteko zavarovanega dolga (primerjaj 428. člen OZ).

Poimenovanje toženke kot dolžnice in tožnice kot upnika v pogodbi o poplačilu še ne kaže na to, da je dolg posojilojemalke iz posojilne pogodbe s tožnico prevzela toženka. Enako velja tudi glede poimenovanja pogodbe. Odločilna je njena vsebina. Ugotovitev, da ima upnica (tožnica) na nepremičnini v lasti dolžnice (toženke) vknjiženo hipoteko za zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe, ne pomeni, da je dolžnica upniku dolžna plačati celotno zavarovano terjatev. Navedena ugotovitev kaže le na obveznost toženke, da kot realna dolžnica (nova zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine) jamči za tožničino poplačilo zavarovane terjatve do višine vrednosti zastavljene nepremičnine. Ni namreč nujno, da se stvarnopravno razmerje strank glede njunih pravic na predmetu zavarovanja ujema z njunim obligacijskopravnim razmerjem glede terjatve, ki je predmet zavarovanja. Lastnik obremenjene nepremičnine ni nujno hkrati tudi dolžnik s hipoteko zavarovane terjatve. Da je temu tako, je razvidno iz določbe drugega odstavka 128. člena SPZ, po kateri se zastavna pravica lahko ustanovi za zavarovanje svojega ali tujega dolga.

Pravilna je ugotovitev, da pogodba o poplačilu, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, izkazuje obstoj upniško dolžniškega razmerja med njima, a ne z vsebino in pod pogoji, kot izhajajo iz posojilne pogodbe, predvsem pa ne med osebnim dolžnikom in zatrjevanim prevzemnikom dolga. Zmotna pravna kvalifikacija te pogodbe kot pogodbe o pristopu k dolgu, s katero tretji stopi v zavezo, da bo izpolnil upnikovo terjatev do dolžnika poleg dolžnika (432. člen OZ), na odločitev sodišča prve stopnje nima vpliva. V resnici gre za inominatni kontrakt, s katerim sta stranki prosto uredili razmerje (3. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 14. 8. 2019, s katerim je bilo za zavarovanje tožničine denarne terjatve v znesku 30.849 EUR s pp, pogodbenih obresti v znesku 13.822,06 EUR in stroškov, toženki prepovedano obremeniti in odtujiti tri nepremičnine v njeni lasti, razveljavilo izdano začasno odredbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi oziroma podredno, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno presojo. Nasprotuje zaključku sodišča, da ni uspela z verjetnostjo izkazati obstoja terjatve. Iz 2. člena pogodbe o poplačilu izhaja dogovor o poplačilu vknjižene hipoteke upnika. Terjatev izvira iz posojilne pogodbe z dne 5. 11. 2011. Iz pogodbe o poplačilu tako jasno izhaja obveznost, da bo dolg iz posojilne pogodbe tožnici poplačala toženka. Meni, da hipoteke ni mogoče prevzeti, ne da bi se hkrati prevzel dolg, ki je zavarovan s hipoteko. Sodišče je prezrlo, da se hipoteka prenaša z nepremičnino in toženki kakršnegakoli dogovora s hipotekarnim upnikom v zvezi s plačilom hipoteke iz naslova prodaje nepremičnin sploh ni bilo treba sklepati. Toženka ne bi sklepala pogodbe, če ne bi bilo namena prevzema dolga. Toženka je s pogodbo o poplačilu stopila na mesto prejšnjega dolžnika, kar jasno izhaja iz vsebine pogodbe. Z njo se je toženka zavezala poplačati dolg, ki izvira iz posojilne pogodbe. V pogodbi o poplačilu se ne omenja, da bo toženka jamčila za poplačilo dolga poleg družbe M., d.o.o., temveč toženka sklepa pogodbo samostojno kot dolžnik z namenom, da poplača terjatev, ki je zavarovana s hipoteko. Pogodba je tudi poimenovana kot pogodba o poplačilu in ne kot pogodba o pristopu k dolgu. Tožnica je izkazovala, da je pogodba o poplačilu dejansko realizacija pogodbe o prevzemu dolga med M. d.o.o. in toženko, saj se je morala strinjati s takšnim načinom poplačila svoje terjatve. To izkazuje večkratno toženkino pozivanje tožnice k podpisu pogodbe o poplačilu. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zvezi z verjetnim obstojem terjatve zmotno presojalo le skozi pogodbo o poplačilu, kateri pripisuje povsem drugačno vsebino, kot jo ima. Zlasti ni upoštevalo vseh trditev v zvezi s terjatvijo do toženke, ki izkazujejo, da je toženka prevzela dolg od družbe M., d.o.o. Trdila je, da je toženka prevzela dolg od družbe M. d.o.o. in to dokazovala tudi s tem, da je bilo celotno poslovanje preneseno na toženko, vključno s posojilnimi razmerji, ki jih je sklepala. To dokazuje tudi dejstvo, da so bile na toženko prenesene nepremičnine, ki jih je družba M., d.o.o., zavarovala s hipotekami v korist tožnice in drugih upnikov. Že v dopolnitvi tožbe je izpostavila, da je toženka le podaljšana roka izbrisane družbe M., d.o.o. Obe družbi imata enako lastniško strukturo. Toženka je ustanovila družbo M., d.o.o. in bila sprva njen edini družbenik. Na toženko so bili namensko preneseni vsi posli družbe M., d.o.o. in v letu 2014 je prevzela dolgove do drugih upnikov. Toženka je pripravila pogodbe o poplačilu in z njimi zagotavljala in obljubljala poplačilo dolga posojilojemalke. Upnike je prepričala, da so podpisali pogodbo o poplačilu, zato so se tudi vnaprej zavezali k izdaji in deponiranju izbrisnih pobotnic. Nihče izmed upnikov, ki so sklenili pogodbo o poplačilu, ni prijavil terjatve v stečaju nad družbo M., d.o.o., saj je dolgove iz posojilnih pogodb prevzela toženka. V pogodbi o poplačilu tudi ni določila, da se je toženka zavezala poplačati dolg iz posojilne pogodbe le delno, iz nje ne izhaja dogovor, da je toženka prosta obveznosti plačila po prodaji nepremičnine. Že po sami vsebini in poimenovanju pogodbe je jasno, da se je toženka zavezala poplačati terjatev tožnice kot dolžnik in ne poleg družbe M., d.o.o. Tožnica je širše in z dokazi podprto izkazala večjo verjetnost, da terjatev iz naslova prevzema dolga, podredno iz naslova pogodbe o poplačilu, obstoji. Odločitev je protispisna, saj jo sodišče utemeljuje s tem, da tožnica ni podala trditve, da je toženka nepremičnino parc. št. 27 prodala in bila zato po poplačilu določenih obveznosti dolžna skladno s pogodbo o poplačilu plačati terjatev tožnice. Že v tožbi je pojasnila, da se je omenjena parcela delila na enajst novih parcel, pri čemer se je hipoteka prenesla le na eno izmed njih, ki pa je bila prodana v izvršilnem postopku in je izkupiček zadoščal le za delno poplačilo ene upnice. Za izdajo začasne odredbe zadošča, da upnik zgolj s stopnjo verjetnosti izkaže obstoj terjatve, verjetnost obstoja terjatve pa izhaja že iz same pogodbe o poplačilu, iz katere izhaja upniško dolžniško razmerje med pravdnima strankama glede vtoževane terjatve.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, ker je ocenilo, da tožnici ni uspelo z verjetnostjo izkazati obstoja terjatve. Pritožbeno sodišče odločitev prvega sodišča in razloge zanjo sprejema. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, da je posojilojemalka (sedaj že izbrisana družba) dolg iz posojilne pogodbe z dne 5. 1. 2011, ki jo je sklenila s tožnico, prenesla na toženko in da bi bila zato tožnici za vračilo posojila zavezana toženka. Navedeno tudi ne izhaja iz pogodbe o poplačilu z dne 11. 2. 2014, ki sta jo sklenili pravdni stranki, in v kateri je bilo med drugim ugotovljeno, da ima tožnica na nepremičnini, ki je bila tedaj v lasti toženke, vknjiženo hipoteko za zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe. Iz vsebine pogodbe o poplačilu sicer izhaja, da je bila ta pogodba sklenjena z namenom dogovora o poplačilu terjatve, zavarovane s hipoteko (in iz česa bo terjatev poplačana ter kateri stroški in druge terjatve imajo prednost pri poplačilu pred njo)1, ni pa bilo v pogodbi o poplačilu tudi ugotovljeno, da je dolg posojilojemalke iz posojilne pogodbe s tožnico dejansko prevzela nase toženka.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pogodbe o poplačilu ne izhaja dogovor, da bo dolg iz posojilne pogodbe (namesto posojilojemalke) tožnici poplačala toženka. Iz pogodbe o poplačilu je razvidno le, da ima tožnica na nepremičnini, ki je v lasti toženke, vknjiženo hipoteko za zavarovanje terjatve, ki je po opisu enaka tisti iz posojilne pogodbe. V pogodbi o poplačilu res ni izrecnega določila, da toženka tožnici jamči le do višine prejetih kupnin iz naslova prodaje nepremičnine, niti določila, da je toženka prosta obveznosti vračila posojila, ko se nepremičnina proda. Vendar pa oboje logično izhaja iz dejstva, da je v pogodbi o poplačilu ugotovljen le obstoj tožničine hipoteke na toženkini nepremičnini, ne pa tudi prevzem zavarovane obveznosti s strani toženke. Več kot to, da je bila toženka v času sklenitve pogodbe o poplačilu aktualna lastnica nepremičnine, ki je bila obremenjena s hipoteko v korist tožnice, ter s tem tožničina zastavna (realna) dolžnica, iz pogodbe o poplačilu ne izhaja. Sámo dejstvo, da je bila toženka tedaj tožničina zastavna (realna) dolžnica, še ne pomeni, da je bila tudi njena nova osebna dolžnica. S prenosom zavarovane terjatve se na prevzemnika terjatve prenese tudi hipoteka kot stranska pravica (glej 148. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 418. člen Obligacijskega zakonika (OZ)), ne velja pa obratno, da novi lastnik s hipoteko obremenjene nepremičnine avtomatično postane tudi prevzemnik s hipoteko zavarovanega dolga (primerjaj 428. člen OZ)2. 7. Tudi poimenovanje toženke kot dolžnice in tožnice kot upnika v pogodbi o poplačilu še ne kaže na to, da je dolg posojilojemalke iz posojilne pogodbe s tožnico prevzela toženka. Enako velja tudi glede poimenovanja pogodbe. Odločilna je njena vsebina. Ugotovitev, da ima upnica (tožnica) na nepremičnini v lasti dolžnice (toženke) vknjiženo hipoteko za zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe, ne pomeni, da je dolžnica upniku dolžna plačati celotno zavarovano terjatev. Navedena ugotovitev kaže le na obveznost toženke, da kot realna dolžnica (nova zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine) jamči za tožničino poplačilo zavarovane terjatve do višine vrednosti zastavljene nepremičnine. Ni namreč nujno, da se stvarnopravno razmerje strank glede njunih pravic na predmetu zavarovanja ujema z njunim obligacijskopravnim razmerjem glede terjatve, ki je predmet zavarovanja. Lastnik obremenjene nepremičnine ni nujno hkrati tudi dolžnik s hipoteko zavarovane terjatve. Da je temu tako, je razvidno iz določbe drugega odstavka 128. člena SPZ, po kateri se zastavna pravica lahko ustanovi za zavarovanje svojega ali tujega dolga.

8. Tožnica bi morala z verjetnostjo izkazati prevzem dolga posojilojemalke s strani toženke. Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (427. člen OZ). Obstoja takšne pogodbe tožnica ni izkazala, saj v predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma v dopolnitvi tožbe ni konkretizirala okoliščin o sklenitvi takšne pogodbe. Glede na to, da se je tožnica pri zatrjevanju prevzema dolga s strani toženke sklicevala zlasti na vsebino predloženih pogodb (posojilne pogodbe in pogodbe o poplačilu) ter da obstoja pogodbe o prevzemu dolga z navedenim sklicevanjem niti z drugimi pomanjkljivimi trditvami ni izkazala,3 se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do njenih navedb glede lastniške in siceršnje povezanosti posojilojemalke s toženko, glede toženkinega prevzema dolgov posojilojemalke do drugih upnikov, glede priprav pogodb o poplačilih ter glede izčrpanja posojilojemalke in posledično njenega prenehanja po zaključku stečajnega postopka. Tudi v primeru, da bi te navedbe štelo za verjetno izkazane, sodišče prve stopnje na njihovi podlagi ne bi moglo napraviti zaključka o obstoju pogodbe o prevzemu dolga s strani toženke. Enako velja tudi glede trditve o prenosu vseh poslov posojilojemalke na toženko. Navedbe o zavajanju in obljubljanju toženke, da bo poravnala dolg posojilojemalke, pa bi lahko nakazovale na drugo pravno podlago, a zaenkrat ni dovolj trditev, ki bi omogočale presojo obstoja verjetnosti terjatve po drugi pravni podlagi. Tožnica je izdajo začasne odredbe utemeljevala s pogodbenim prevzemom dolga. Če meni, da je še kakšna druga podlaga za plačilno obveznost toženke, naj o tem poda konkretizirane trditve.

9. Pravilna je ugotovitev, da pogodba o poplačilu, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, izkazuje obstoj upniško dolžniškega razmerja med njima, a ne z vsebino in pod pogoji, kot izhajajo iz posojilne pogodbe, predvsem pa ne med osebnim dolžnikom in zatrjevanim prevzemnikom dolga. Zmotna pravna kvalifikacija te pogodbe kot pogodbe o pristopu k dolgu, s katero tretji stopi v zavezo, da bo izpolnil upnikovo terjatev do dolžnika poleg dolžnika (432. člen OZ), na odločitev sodišča prve stopnje nima vpliva. V resnici gre za inominatni kontrakt, s katerim sta stranki prosto uredili razmerje (3. člen OZ).

10. Ne drži, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da tožnica ni podala trditev, da je toženka zastavljeno nepremičnino prodala in da bi bila zato dolžna skladno s pogodbo o poplačilu plačati terjatev. Tožnica je v tožbi res zatrjevala, da je bila nepremičnina, na katero se je ob delitvi zastavljene nepremičnine na 11 novih parcel prenesla hipoteka, prodana v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Postojni I 80/2018 (pri čemer je izkupiček od prodaje zadoščal le za delno poplačilo stroškov postopka in terjatve ene upnice), vendar pa z navedenim zatrjevanjem ni uveljavljala, da je toženka zastavljeno nepremičnino sama prostovoljno prodala v neskladju s pogodbo o poplačilu. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da so izpolnjeni pogoji za poplačilo njene terjatve po pogodbi o poplačilu.

11. Tožnica sicer pravilno poudarja, da kot izkaz obstoja terjatve za izdajo začasne odredbe zadošča že standard verjetnosti, vendar pa zmotno meni, da ji je v konkretnem primeru uspelo zadostiti temu dokaznemu standardu ter da je bilo v izpodbijanem sklepu v tem pogledu nepravilno uporabljeno materialno pravo.

12. Ker tožnica ni uspela z verjetnostjo izkazati že obstoja zatrjevane terjatve kot pogoja za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo (prvi odstavek 270. člena ZIZ), niso pravno pomembne njene navedbe, s katerimi izkazuje obstoj (nadaljnjega) pogoja nevarnosti, zaradi katere je/bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), oziroma temu alternativnega pogoja - verjetnosti nastanka le neznatne škode na strani toženke v primeru izdane začasne odredbe (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

13. Pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev iz 350. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Ker je pravica do povračila stroškov v zvezi s postopkom zavarovanja odvisna od končne odločbe o glavni stvari, se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP).

1 Določbi II. in V. člena pogodbe o poplačilu. V skladu s 82. členom OZ se določila pogodbe uporabljajo kot se glasijo, pri njihovi razlagi pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. 2 Tožnica pa ni trdila, da bi bilo ob prenosu lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini s posojilojemalke na toženko med njima dogovorjeno, da bo toženka prevzela posojilojemalkin dolg nasproti tožnici kot hipotekarnemu upniku. 3 Navedbe kažejo, da je tožnica kot pogodbo o prevzemu dolga štela pogodbo o poplačilu in ne neko dodatno, posebej sklenjeno pogodbo.