Jedro

Če udeleženec, ki je bil napoten o spornih dejstvih na vložitev tožbe v pravdnem postopku, takšne tožbe ne vloži pravočasno ali sporna dejstva ne uveljavlja z ustreznim tožbenim zahtevkom, ne ravna po sklepu zapuščinskega sodišča. To ima za posledico, da se nadaljuje zapuščinska obravnava in se dokonča ne glede na zahtevke, o katerih ga je sodišče napotilo na pravdo.

Sodišče v zapuščinskem postopku nima zakonske podlage, da dediče še enkrat napoti na pot pravde glede istih spornih dejstvih, o katerih so bili dediči na pravdo že napoteni. To velja tudi v primeru, če o zahtevku ni bilo meritorno odločeno, ker so tožniki umaknili tožbeni zahtevek.

Vstopna pravica je institut zakonitega dedovanja, ne pa tudi oporočnega. Kadar oporočitelj ne določi substituta dediča, v oporoki določeni dedič pa umre pred oporočitejem, kot tudi v primeru dedne nevrednosti dediča, pride do zakonitega dedovanja.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišči prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zapuščinski postopek prekine in se dediče A. A., B. B., C. C., D. D. in E. A. napoti na pravdo zoper F. A. (kot dediča po pokojnem oporočnem dediču G. A., v nadaljevanju oporočni dedič) na ugotovitev ničnosti oporoke zapustnika z dne 6. 4. 2012 (I. točka izreka sodbe) ter da morajo dediči, napoteni na pravdo, tožbo vložiti v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa, drugače bo zapuščinsko sodišče s postopkom nadaljevalo (II. točka izreka).

2. Oporočni dedič F. A. izpodbija navedeni sklep v celoti iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP s predlogom razveljavitve sklepa.

V pritožbi z dne 23. 2. 2023 navaja, da je pravdno sodišče v postopku I P 231/2015 že odločalo o pristnosti podpisa na oporoki s sodnim izvedencem. Sodba z dne 6. 3. 2017 je bila razveljavljena zaradi nedoločnosti zahtevka. V novem sojenju so dediči (tožniki) po pozivu na konkretizacijo zahtevka, postavili primarni oblikovalni zahtevek na razveljavitev oporoke, prvi podredni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke in drugi podredni zahtevek na ugotovitev ničnosti oporoke, ki so ga kasneje umaknili. Oba zahtevka sta bila pravnomočno zavrnjena. Zahtevek na neveljavnost oporoke je bil zavrnjen zaradi nesklepčnosti. Sodišče je že presojalo vprašanje veljavnosti oporoke na podlagi istih dejstev. Vendar je bil zahtevek zavrnjen zaradi napačne formulacije. Stranka mora sama poskrbeti za ustrezno konkretizacijo tožbenega zahtevka, dediči pa so bili že napoteni s sklepom na pravdo na ugotovitev neveljavnosti oporoke. Če stranka ne ravna po napotitvenem sklepu, zapuščinsko sodišče nadaljuje z obravnavo ne glede na zahtevke, glede katerih je dediče napotilo na pravdo. Dediči bi morali po napotitvenem sklepu z dne 18. 2. 2014 tožbo na ugotovitev ničnosti vložiti najkasneje do 4. 4. 2014. Dediči niso ravnali skladno z napotitvenim sklepom. S ponovnim napotitvenim sklepom je sodišče prve stopnje kršilo 3. in 11. člen ZPP, dedičem pa takšen sklep omogoča zlorabo procesnih pravic. Napačen je zaključek, da je napotitev na pravdo glede zatrjevane dedne nevrednosti oporočnega dediča, sedaj pokojnega G. A., preuranjena. Dedna nevrednost ne more biti v škodo potomcem, ti dedujejo, kot da bi nevredni umrl pred zapustnikom. To velja tako za zakonito, kot oporočno dedovanje. Zakonodajalec je zasledoval ureditev, da dedič postane dedno nevreden zaradi dejanj, ki jih je storil šele po zapisu oporoke. Pokojnemu G. A. je bil izrečen sodni opomin dne 27. 3. 2003. Ne gre za kaznivo dejanje, kot ga določa 126. člen Zakona o dedovanju (ZD). Za kaznivo dejanje storjeno v letu 2003 je bil pokojnemu G. A. izrečen sodni opomin dne 15. 11. 2005. Oporoko pa je zapustnik sestavil 6. 4. 2012. To pomeni, da je bila oporočiteljeva volja, da pokojnemu G. A. odpusti nevrednost. Dediči morebitne dedne nevrednosti po ostalih točkah 126. člena ZD ne navajajo. Ali izrečen sodni opomin pomeni kaznivo dejanje po 1. točki prvega odstavka 126. člena ZD je pravno vprašanje, o katerem bi moralo odločiti sodišče prve stopnje in ne prekiniti postopka.

V pritožbi z dne 27. 2. 2023 oporočni dedič navaja, da je že tekel pravdni postopek, v katerem so zakoniti dediči izpodbijali zapustnikovo oporoko. Dediči so bili napoteni na pravdo v zvezi s trditvami, da podpis na oporoki z dne 6. 4. 2012, ni oporočiteljev. Povzema potek pravdnega postopka, enako kot v pritožbi z dne 23. 2. 2023. Dediči so pravdo začeli, nato pa tožbo na ugotovitev ničnosti umaknili, tako da se je postopek ustavil. Gre za enake okoliščine, kot da dediči v določenem roku sploh ne bi ravnali po sklepu sodišča, da vložijo tožbo zaradi domnevne neveljavnosti oporoke. Sodišče prve stopnje ne bi smelo prekiniti postopka in dediče ponovno napotiti na pravdo glede identičnega vprašanja, zaradi katerega je bil postopek že prekinjen in dediči napoteni na pravdo. Ravnanje dedičev, ki bi spet lahko umaknili tožbo, pomeni zlorabo pravic. Prav tako je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti oporoke že zastaral. Po 61. členu ZD je potrebno tožbo vložiti najkasneje v roku 1 leta od seznanitve z razlogom za neveljavnost. Gre za pravno vprašanje, ki bi ga moralo rešiti zapuščinsko sodišče. Napačna je tudi odločitev, da bi moralo sodišče za napotitev na pravdo zaradi dedne nevrednosti, čakati na pravnomočno rešitev pravde zaradi ničnosti oporoke. Dediči niso podali trditev, ki bi utemeljevale dedno nevrednost. Za takšen zahtevek dediči tudi nimajo pravnega interesa, saj je v primeru dedne nevrednosti G. A., po vstopni pravici dedoval F. A. 3. Zakoniti dediči B. B., C. C., E. A., A. A. vlagajo pritožbo zoper navedeni sklep v celoti iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP s predlogom razveljavitve sklepa in vrnitve zadeve v novo odločanje, podredno, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in odloči o dedni nevrednosti G. A. Zakoniti dediči navajajo, da so v zapuščinskem postopku uveljavljali dedno nevrednost G. A., ker je bil pravnomočno obsojen, da je zapustniku grozil, da bo napadel njegovo telo in ker je ponaredil oporoko z dne 6. 4. 2012, zaradi česar je slednja nična. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbe 210. člena ZD. Dedno nevrednost dediči opirajo na pravnomočno kazensko sodbo, zato o tem niso sporna nobena dejstva, na sodbo pa je zapuščinsko sodišče vezano. Zakonitih dedičev sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo napotiti na pravdo, ampak bi z izpodbijanim sklepom moralo odločiti o dedni nevrednosti. S tem bi sodišče prve stopnje sledilo tudi načelu ekonomičnosti postopka. Temu načelu je sodišče prve stopnje že sledilo, kar izhaja iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Skladno z ustaljeno sodno prasko in določbo tretjega odstavka 210. člena ZD, bi moralo o dedni nevrednosti odločiti zapuščinsko sodišče. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in napačna uporaba 210. člena ZD.

4. Zakonita dedinja D. D. vlaga pritožbo zoper navedeni sklep v celoti iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP s predlogom razveljavitve sklepa in vrnitve zadeve v novo odločanje, podredno, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in odloči o dedni nevrednosti G. A. Navaja, da je dne 28. 11. 2022 na zapuščinski obravnavi uveljavljala dedno nevrednost G. A. Dejstva o njegovi dedni nevrednosti niso sporna, saj je bil pravnomočno obsojen, da je ogrozil življenje zapustnika z resno grožnjo, da bo napadel njegovo življenje. Storitev kaznivega dejanja in kazenska odgovornost G. A. niso sporna dejstva, zato sodišče prve stopnje zakonitih dedičev ne bi smelo napotiti na pravdo. Takšno postopanje narekuje tudi načelo ekonomičnosti. Zapuščinski postopek bi bil speljan hitreje in z nižjimi stroški.

5. Pritožbe so utemeljene.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je zapustnik umrl ... 5. 2013. Na zapuščinski obravnavi dne 21. 1. 2014 so zakoniti dediči navajali, da podpis na predloženi oporoki pred pričami z dne 6. 4. 2012 ni oporočiteljev. Sodišče prve stopnje je zato izdalo napotitveni sklep D 205/2013 z 18. 2. 2014 in zakonite dediče napotilo na pravdo, da je oporoka zapustnika z dne 6. 4. 2012 neveljavna. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da so med dediči sporna dejstva, ker zakoniti dediči ne priznavajo veljavnosti oporoke in jo izpodbijajo, ker da na oporoki ni podpis njihovega očeta.

7. Iz nadaljnjih podatkov spisa in obrazložitve izpodbijanega sklepa (nesporno) izhaja, da so zakoniti dediči po napotitvenem sklepu z dne 18. 2. 2014 tožbo tudi vložili, in sicer so postavili primarni oblikovalni zahtevek na razveljavitev oporoke, prvi podredni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke in drugi podredni zahtevek na ugotovitev ničnosti oporoke. Oporočnemu dediču je v pravdi uspelo dokazati, da oporoka nima zatrjevanih pomanjkljivosti glede oblike in je veljavna. Zahtevek na ugotovitev ničnosti pa so tožniki umaknili, zato je bil postopek v tem delu ustavljen.

8. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). Nadalje tretji in četrti odstavek 213. člena ZD določata, da če stranka v določenem roku ravna po sklepu sodišča, traja prekinitev postopka, dokler ni pravda oziroma dokler ni upravni postopek pravnomočno končan, če pa stranka v določenem roku ne ravna po sklepu sodišča, se nadaljuje zapuščinska obravnava in se dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih jo je sodišče napotilo na pravdo oziroma na upravni postopek.

9. Oporočni dedič v pritožbi utemeljeno navaja, da so bili zakoniti dediči enkrat že napoteni na pravdo, da uveljavljajo zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke, ker oporoke ni podpisal zapustnik, zato ponovna napotitev o spornih istih dejstvih ni dopustna.

10. Drži pravno stališče sodišča prve stopnje, da ima izjava o umiku tožbe neposredni učinek in se šteje v primeru umika, kot da tožba ni bila nikoli vložena in se lahko vloži znova (188. člen ZPP). Vendar ne velja enako tudi za napotitveni sklep. Če udeleženec, ki je bil napoten o spornih dejstvih na vložitev tožbe v pravdnem postopku, takšne tožbe ne vloži pravočasno ali sporna dejstva ne uveljavlja z ustreznim tožbenim zahtevkom, ne ravna po sklepu zapuščinskega sodišča. To ima za posledico, da se nadaljuje zapuščinska obravnava in se dokonča ne glede na zahtevke, o katerih ga je sodišče napotilo na pravdo (četrti odstavek 213. člena ZD).

11. Sodišče v zapuščinskem postopku nima zakonske podlage, da dediče še enkrat napoti na pot pravde glede istih spornih dejstvih, o katerih so bili dediči na pravdo že napoteni. To velja tudi v primeru, če o zahtevku ni bilo meritorno odločeno, ker so tožniki umaknili tožbeni zahtevek.

12. Oporočni dedič v pritožbi utemeljeno navaja, da so dediči pravdo začeli, nato pa tožbo umaknili, tako da se je postopek ustavil in gre zato z vidika posledic za nadaljevanje zapuščinskega postopka za identično situacijo, kot če dediči v določenem roku sploh ne bi ravnali po napotitvenem sklepu. Večkratna napotitev na pravdo o istih spornih okoliščinah, bi pomenila zlorabo pravic udeležencev in bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka.

13. Zakoniti dediči so na zapuščinski obravnavi 28. 11. 2022 uveljavljali dedno nevrednost G. A. po 1. in 3. točki prvega odstavka 126. člena ZD. Ker je sodišče prve stopnje zakonite dediče napačno napotilo na pravdo na ugotovitev ničnosti oporoke, posledično ni presojalo in ni odločilo o uveljavljani dedni nevrednosti. V tem delu oporočni dedič v pritožbi zmotno navaja, da zakoniti dediči za uveljavljanje dedne nevrednosti nimajo pravnega interesa in ni ovire za dedovanje potomcev nevrednega. Vstopna pravica je namreč institut zakonitega dedovanja, ne pa tudi oporočnega. Kadar oporočitelj ne določi substituta dediča, v oporoki določeni dedič pa umre pred oporočitejem, kot tudi v primeru dedne nevrednosti dediča, pride do zakonitega dedovanja.1

14. Zakoniti dediči imajo zato pravni interes, da se odloči o zatrjevani dedni nevrednosti oporočnega dediča G. A. V tem delu sta zato tudi utemeljeni pritožbi zakonitih dedičev, ki se zavzemajo, da se odloči o uveljavljani dedni nevrednosti oporočnega dediča. O tem, ali bo sodišče prve stopnje samo reševalo vprašanje dedne nevrednosti, ali so o tem sporna dejstva, zaradi katerih je potrebna napotitev dedičev na pravdo, pa bo moralo (prvič) odločiti sodišče prve stopnje.

15. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, drugi po uradni dolžnosti upoštevani razlogi pa niso podani (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v posledici razveljavilo izpodbijani sklep (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD)

16. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

1 Prim. Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 301/2017 z dne 1. 2. 2017: /.../ Posledice dedne nevrednosti trpi samo dedno nevredni. Njegovi potomci dedujejo, kakor da bi dedno nevreden umrl pred zapustnikom (prvi odstavek 127. člen ZD). To v primeru zakonitega dedovanja pomeni, da dedujejo njegovi potomci po vstopni pravici (12. člen ZD), v primeru oporočnega dedovanja pa pride do situacije, kot da oporočni dedič ni preživel zapustnika. /.../