Jedro

Določba 37. člena ZNP določa smiselno uporabo določb ZPP za primer, če ni z ZNP ali drugim zakonom določeno drugače. Ravno za primer nujne poti ZNP v 146. členu določa drugače, to je, da stroške postopka nosi predlagatelj, tako celotne skupne stroške postopka, kot tudi stroške nasprotnega udeleženca. Postopek se namreč vodi izključno v interesu predlagatelja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroški, priznani v II. točki izreka (ki sta jih predlagatelja dolžna povrniti prvemu in drugemu nasprotnemu udeležencu) znižajo za 303,46 EUR (na 256,57 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Predlagatelja nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o stroških nepravdnega postopka in ugotovilo, da sta predlagatelja dolžna v celoti nositi skupne stroške postopka v višini 2.057,45 EUR (I. točka izreka) ter odločilo, da sta dolžna nerazdelno povrniti prvemu in drugemu nasprotnemu udeležencu stroške v znesku 560,03 EUR ter četrtemu nasprotnemu udeležencu stroške v znesku 845,41 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zahtevek prvega, drugega in četrtega nasprotnega udeleženca za povrnitev stroškov zavrnilo.

2. Zoper I., II. in III. točko izreka se pritožujeta predlagatelja in predlagata, da se sklep spremeni tako, da je predlagatelj dolžan kriti zgolj sorazmeren del skupnih stroškov, podrejeno, da se sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sklep izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov. Glede odločitve v II. točki izreka navajata, da sta prvi in drugi nasprotni udeleženec stroške postopka priglasila z vlogo z dne 30. 1. 2015. Nesporno je, da je bil postopek zaključen na zadnjem naroku, to je 28. 11. 2014. V konkretnem primeru se subsidiarno uporabljajo pravila ZPP, ta določajo, da je treba stroške priglasiti do zaključka postopka. Prvi in drugi nasprotni udeleženec sta stroške priglasila prepozno in zato do njih nista upravičena. Glede III. točke izreka navajata, da sta predlagatelja predlagala določitev nujne poti po varianti I, vse preostale variante, ki so jih podali nasprotni udeleženci, gre smiselno upoštevati kot nasprotne predloge, glede katerih nasprotni udeleženci niso uspeli, zato predlagatelj ni dolžan kriti tudi stroškov postopka, vezanih na obravnavanje nasprotnih predlogov strank. Smiselno gre za enako situacijo kot v postopku odločanja po nasprotni tožbi in stranka v skladu z načelom uspeha ni dolžna kriti stroškov postopka stranki, ki v postopku ni uspela. Zaključek sodišča, da mora predlagatelj nasprotnemu udeležencu poravnati stroške postopka, zato ni utemeljen, enako velja tudi glede prvega in drugega nasprotnega udeleženca. Nepravilen je tudi zaključek sodišča v I. točki izpodbijanega sklepa, saj bi moralo sodišče upoštevati sorazmeren del stroškov izvedencev, predlagatelj je dolžan kriti zgolj tiste stroške postopka, ki so nastali v obravnavi predlagane nujne po varianti I in ne tudi preostalih stroškov izvedencev.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo treba pri odmeri stroškov, ki jih je predlagatelj dolžan povrniti nasprotnim udeležencem, upoštevati načelo uspeha, smiselno enako kot v primeru odločanja po nasprotni tožbi, ker nasprotni udeleženci niso uspeli z variantami poti, ki so jih podali v postopku. Enako velja glede trditve, da bi moral predlagatelj kriti tudi v zvezi z izvedenci (oziroma skupnimi stroški) le tiste stroške, ki odpadejo na njegov predlog, to je predlog po varianti I. 37. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) res določa smiselno uporabo določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), za primer, če ni z ZNP ali drugim zakonom določeno drugače. Ravno za primer nujne poti ZNP v 146. členu izrecno določa drugače, to je, da stroške postopka trpi predlagatelj. Navedeno velja tako glede celotnih skupnih stroškov postopka, kot tudi glede stroškov nasprotnih udeležencev. Postopek se namreč vodi izključno v interesu predlagatelja, nasprotni udeleženci imajo pravico, da se v postopku branijo, ker je postopek v izključnem interesu predlagatelja, mora ta v celoti trpeti skupne stroške postopka, kot tudi stroške drugih udeležencev. V nepravdnem postopku namreč ne gre za to, katera stranka bo v postopku uspela, ampak je odločilen interes udeležencev za ureditev njihovih pravnih razmerij.

5. Odločitev sodišča, da nosita predlagatelja celotne skupne stroške postopka in sta hkrati dolžna povrniti stroške postopka nasprotnim udeležencem je torej pravilna.

6. Utemeljeno pa pritožba izpodbija odmero stroškov prvega in drugega nasprotnega udeleženca na podlagi stroškovnika, ki je bil sodišču predložen šele 30. 1. 2015, saj je bil zadnji narok opravljen in postopek v tej zadevi zaključen 28. 11. 2014. Glede roka za priglasitev stroškov ZNP nima posebnih določb, zato tu pride v poštev smiselna uporaba določb ZPP, kar pomeni, da je treba povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave (tretji odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Sodišče prve stopnje se je tako, kot že navedeno, pri odmeri napačno oprlo na prepozno vložen stroškovnik, vendar sta do povračila stroškov prvi in drugi nasprotni udeleženec kljub temu upravičena, saj sta stroške priglašala že tekom postopka in sicer v odgovoru na predlog z dne 12.11.2009 (list. št. 22 spisa), v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2011 (list. št. 66 spisa), pripravljalni vlogi z dne 17. 9. 2013 (list. št. 207 spisa) in v pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2014 (list. št. 231 spisa).

7. Sodišče druge stopnje je zato stroške prvega in drugega nasprotnega udeleženca znižalo tako, da je pri odmeri upoštevalo le pravočasno priglašene stroške in sicer jima je priznalo: sestavo odgovora na predlog z dne 12. 11. 2009 (100 točk), dve pripravljalni vlogi (17. 9. 2013 in 4. 9. 2014, vsaka po 50 odvetniških točk), zastopanje na naroku dne 19. 3. 2010 (100 točk) in naroku dne 25. 2. 2011 (50 točk). Skupaj to predstavlja 350 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 160,65 EUR. Poleg tega so bili pravočasno priglašeni še potni stroški na relaciji C. – L. – C. dne 19. 3. 2010 in dne 25. 2. 2011, kar skupaj znaša 68,02 EUR, na skupni znesek vrednosti storitve (228,67 EUR) je sodišče priznalo še 10 % povečanje za zastopanje dveh strank ter materialne stroške v višini 5,03 EUR. Priznani stroški tako znašajo 256,57 EUR in temu ustrezno je sodišče druge stopnje spremenilo II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V preostalem delu pa je, iz že navedenih razlogov, pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo, saj ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

8. V skladu s 146. členom ZNP nosita predlagatelja sama svoje stroške pritožbenega postopka.