Jedro

Sodba, s katero se konča postopek v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka, ki meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbi 451. in 452. člena ZPP, s tem uveljavlja kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi 1. in 3. odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 94658/2009 z dne 09. 07. 2009 tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 408,23 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške v znesku 96,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 07. 2009 dalje. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 167,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper izpodbijano sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje, tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo šestnajstih računov za članski prispevek v G., in sicer za obdobje od januarja od 2006 do septembra 2008. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri svojih navedbah, da ni nikoli postala prostovoljni član G. niti prostovoljni član Z. Na te trditve tožene stranke je sodišče prve stopnje že podalo obširen odgovor, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanj v celoti sklicuje.

Pritožnica napada odločitev sodišča prve stopnje še v delu, ko to ni upoštevalo ugovora zastaranja terjatev, ki ga je tožena stranka uveljavljala na naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbi 451. in 452. člena ZPP in navedlo, da mora tožena stranka v sporu majhne vrednosti vsa dejstva in dokaze navesti v odgovoru na tožbo.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodba, s katero se konča postopek v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Tožena stranka, ki meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbi 451. in 452. člena ZPP, s tem uveljavlja kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kar pa ni dovoljeni pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

Glede na navedeno tožena stranka z uveljavljenimi pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna, prav tako pa pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta k rešitvi zadevi ni pripomogel (1. odstavek 155. člena ZPP).