Jedro

Ustavno sodišče RS je odločilo, da ureditev ZPP, ki stranki ne omogoča, da bi se, kadar sodišče v primeru nenavedbe vrednosti spornega predmeta ne pozove tožnika k dopolnitvi tožbe, vrednost določila kasneje ni v neskladju z ustavo, zato tudi v tej zadevi neravnanje sodišča prve stopnje po 45. členu ZPP v revizijski fazi postopka ne more vplivati na to, da bi stranka naknadno pridobila pravico do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo tožnikov delež na nepremičnini v k.o. .. (stanovanjski hiši v L.) ter obema toženkama naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Ugotovilo je tudi tožnikov delež na gostinskem lokalu C. v E 3 k.o. ... Kar je v zvezi s tema nepremičninama zahteval več, je zavrnilo. Prvi toženki je naložilo, da mora plačati tožnikov del kupnine za prodani skupni osebni avtomobil in presežni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev solastninskega deleža do ? na gostinskem lokalu V. v Z. ob S. in za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Nasprotni tožbeni zahtevek prve toženke za ugotovitev, da spada v skupno premoženje tudi poslovni prostor v E 3 k.o. L. (poslovni prostor R. C.) in za izstavitev zemljiškoknjižne listine je zavrnilo. O medsebojnih zahtevkih razvezanih zakoncev v zvezi s tako imenovano uporabnino še ni odločilo, za pravdne stroške pa je sklenilo, da nosi vsaka stranka svoje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v izpodbijanih zavrnilnih delih glede njegovega tožbenega zahtevka potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožbi tožene stranke je ugodilo, razveljavilo prvostopenjsko sodbo v ugodilnem delu glede tožnikovega tožbenega zahtevka ter glede stroškov tožene stranke in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje, v ostalem pa je pritožbo prve toženke zavrnilo in glede zavrnitve nasprotnega tožbenega zahtevka (poslovni prostor R. C.) potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je tudi, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa je pridržalo za končno sodbo.

Prva toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija odločitev v zvezi s svojim nasprotnim tožbenim zahtevkom glede ugotovitve, da v skupno premoženje spada tudi poslovni prostor R. C., na katerem sta deleža razvezanih zakoncev enaka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodb obeh sodišč. Glede vprašanja dovoljenosti revizije opozarja na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da opustitev ravnanja sodišča, ki stranke ni v skladu s 108. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pozvalo, naj določi vrednost spornega predmeta iz (nasprotne) tožbe, stranki ne more odvzeti pravice do udeležbe v postopku.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu iz nasprotne tožbe, ki v odgovoru svoj predlog za zavrženje revizije utemeljuje z razlogi revizijskega sodišča v zadevah, v katerih je šlo za nediferencirano navedbo vrednosti spornega predmeta.

Revizija ni dovoljena.

Ena od omejitev revizije kot izrednega pravnega sredstva proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je določena v drugem odstavku 367. člena ZPP, po katerem revizije ni v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Tožnik mora v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, če uveljavlja tak nedenarni tožbeni zahtevek, glede katerega je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta. Enaka dolžnost velja za toženca ob vložitvi nasprotne tožbe. Če tožnik (iz tožbe ali iz nasprotne tožbe) ne ravna tako, nima pravice do revizije. O tem je revizijsko sodišče sprejelo pravno mnenje že na občni seji 16.12.1993 in pri tem stališču je vztrajalo tudi po uveljavitvi sedaj veljavnega ZPP kljub novi določbi njegovega 45. člena, ki nalaga sodišču prve stopnje, da tožbo brez ocenjene vrednosti spornega predmeta obravnava kot nepopolno vlogo po 108. členu ZPP. Postopek z nepopolno vlogo zaradi izostale ocene vrednosti spornega predmeta za revizijsko fazo postopka ni ustrezen, ker je izrazito enostranski in ker bi bilo v primeru njegove izpeljave eni ali drugi stranki za nazaj omogočeno, da vpliva na svojo ali nasprotnikovo pravico do revizije.

Res je Ustavno sodišče Republike Slovenije v določeni zadevi razveljavilo sklep revizijskega sodišča o zavrženju revizije in pri tem navedlo razloge, na katere se sklicuje revidentka. Vendar je ob reševanju nove ustavne pritožbe proti ponovno enaki odločitvi revizijskega sodišča v isti zadevi sprejelo drugačno stališče. Pred tem je izpeljalo postopek za presojo ustavne skladnosti take ureditve ZPP, ki stranki ne omogoča, da bi se, kadar sodišče v primeru nenavedbe vrednosti spornega predmeta ne pozove tožnika k dopolnitvi tožbe, vrednost določila kasneje. Po odločitvi ustavnega sodišča taka ureditev ni v neskladju z ustavo. ZPP strankama enakovredno omogoča, da vplivata na svoj procesni položaj: tožnik z navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi, toženec pa s pravočasnim opozorilom na izostalo ali nepravilno navedbo. Pravdni postopek kot metoda varstva civilnih pravic je predvsem v individualnem interesu samih pravdnih strank, zato so tudi predvsem stranke same dolžne s skrbno pripravo in sodelovanjem v postopku skrbeti za ustrezno varstvo svojih pravic oziroma so dolžne nositi negativne posledice svojega premalo skrbnega ravnanja. Stranke v postopku nimajo samo pravic, temveč tudi odgovornost, da s svojim ravnanjem pripomorejo k uresničitvi svojih pravic. Zaradi pomena instituta pravnomočnosti, v katerega se posega z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom, je nujen restriktiven pristop pri reševanju vprašanja, do kdaj je treba navesti vrednost spornega predmeta. Zato je zakonodajalec skrb za zagotovitev izrednega pravnega sredstva lahko prepustil strankam samim (več v razlogih odločbe US RS opr. št. U-I-106/07). Ustavno sodišče je nato zavrnilo ustavno pritožbo z odločbo Up 2089/06, enako pa je ravnalo tudi v zadevi Up 498/05. Neravnanje prvostopenjskega sodišča po 45. členu ZPP zato ne more v revizijski fazi postopka vplivati na to, da bi stranka naknadno pridobila pravico do revizije. To velja tudi za sedaj obravnavano zadevo. Tožnica iz nasprotne tožbe v njej ni navedla ocene vrednosti spornega predmeta za svoj nedenarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tudi poslovni lokal R. C., ki ni bil zajet v tožnikovem tožbenem zahtevku, spada v skupno premoženje. Gre torej za izostalo navedbo vrednosti spornega predmeta in ne za nediferencirano navedbo, kot trdi toženec iz nasprotne tožbe v odgovoru na revizijo. Ker tega nasprotna tožnica ni storila, ker na to nasprotni toženec ni opozoril in ker je to spregledalo tudi sodišče prve stopnje, je revizija nedovoljena.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP nedovoljeno revizijo zavrglo in z njo tudi v njej priglašene revizijske stroške.