Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno navedlo pogoje, ki jih glede premestitve določata 149. in prvi odstavek 150. člena ZJU in dodatno, da je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZJU podlaga za premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Pravilno je pojasnilo, da mora javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, to je da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu, saj je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU). Premestitev javnih uslužbencev na novo sistemizirana delovna mesta je v pristojnosti predstojnika, ki mora pri tem spoštovati določila 158. člena ZJU. ZJU pa ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri toženki dejansko prišlo do reorganizacije in ukinitve sektorja, v katerem je delo opravljala tožnica ter posledično tudi ukinitve tožničinega delovnega mesta (kakor tudi vseh ostalih delovnih mest), ter da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za delovno mesto, na katero je bila po novem aktu premeščena, je pravilen zaključek, da je bila premestitev tožnice zakonita.

V zvezi z uveljavljano razliko v plači (med 49. in 46. plačnim razredom) je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je tožnica le-to utemeljevala le na nezakonitosti premestitve. Pravilno je pojasnilo, da tožnica svojih pavšalnih trditev, da naj bi ji bil napačno določen plačni razred zaradi nepravilnega upoštevanja napredovanj, kljub pozivu sodišča v tej smeri ni konkretizirala. Tožnica zato ne more uspeti s pritožbenim ponavljanjem, da naj bi sodišče pri svoji odločitvi popolnoma spregledalo 20. člen ZSPJS, da v primeru, če je javni uslužbenec premeščen oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, praviloma obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: (1.) da se razveljavita sklepa toženke z dne 15. 6. 2020 in z dne 26. 8. 2020; (2.) da je toženka dolžna tožnico razporediti na ustrezno delovno mesto, ki se opravlja v uradniškem nazivu prvega kariernega razreda - naziv tretje stopnje podsekretar; (3.) da je dolžna tožnici za čas od 15. 6. 2020 dalje obračunati bruto razliko v plači, in sicer med 46. plačnim razredom in 49. plačnim razredom, odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, to je od 5. v mesecu za pretekli mesec; (4.) da ji je dolžna povrniti po sodišču odmerjene stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožnica toženki povrniti njene stroške v znesku 1.095,66 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V okviru uveljavljanih procesnih kršitev graja zavrnitev izvedbe dokaznega predloga z zaslišanjem priče A. A. Razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga so nezadostni, z njimi je sodišče prve stopnje podalo vnaprejšnjo dokazno oceno tega dokaza. Ker sodišče ni pojasnilo svojega stališča o nepotrebnosti predlaganega dokaza, tožnica taki zavrnitvi s pritožbo ne more oponirati, s čimer ji je kršena pravica do izjave in do pravnega sredstva, izpodbijane sodbe pa se ne da preizkusiti. V sodbi nadalje manjkajo jasni razlogi o tem, katera so bila merila oziroma kriteriji za premestitev tožnice z izpodbijanimi odločbami oz. za njeno nepremestitev na delovno mesto vodja sektorja v nazivu podsekretar po izvedeni reorganizaciji, zaradi česar se je ne da preizkusiti. V njej manjka ustrezna dokazna ocena izvedenih dokazov v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotavljalo, ali so bila delovna mesta istega naziva (vodja sektorja, naziv podsekretar) ob odločitvi načelnika B. B., da tožnica tega delovnega mesta z novo sistematizacijo ne bo zasedala, prosta ali ne, niti tega, kdaj se je načelnik tako odločil. Izpostavlja, da je bilo 10. 6. 2020, ko je B. B. tožnici povedal, da na delovno mesto vodje sektorja v nazivu podsekretar ne bo premeščena, to delovno mesto prosto. Tožnica je bila pred reorganizacijo razporejena na delovno mesto "vodja sektorja" v nazivu "podsekretar" in bi jo morala ob pravilni uporabi določb ZJU tudi po reorganizaciji toženka premestiti na isto delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu. Toženka je tožnico premestila na neustrezno, nižje vrednoteno delovno mesto, hkrati pa je na prosta delovna mesta premestila zaposlena C. C. in D. D., ki sta bila oba brez vodstvenih izkušenj in prej na nižje vrednotenih delovnih mestih. Vse aktivnosti v zvezi z reorganizacijo in razporeditvijo so bile v pristojnosti predstojnika - načelnika, ki ni želel upoštevati instituta pridobljenih pravic in kariernega sistema javnih uslužbencev. Delovno mesto podsekretarja ni bilo prosto zaradi njegove pristranske in arbitrarne odločitve, da bodo nanj razporejeni drugi zaposleni. Napačna je ocena sodišča, da ni bila osebne narave odločitev B. B., da tožnica ne bo zasedala vodstvenega delovnega mesta; tožnica za tako svoje stališče podaja podrobne razloge. Letna ocena delovne uspešnosti tožnice za leto 2019, ki jo tožnica tudi izpodbija pred sodiščem prve stopnje, je bila očitno podana z namenom, da se jo kasneje zlorabi kot domnevni kriterij pri odločitvi o zasedbi delovnega mesta vodja sektorja v nazivu podsekretar. Oceno delovne uspešnosti bi lahko uporabili le, če bi vsi trije javni uslužbenci imeli istega ocenjevalca. Izpostavlja neuspešnost in nesmotrnost izvedene reorganizacije, v posledici katere je prišlo do spremembe poslovanja na škodo zaposlenih, strank, strokovnosti dela in proračunskih sredstev. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi popolnoma spregledalo 20. člen ZSPJS, ki v prvem odstavku določa, da v primeru, če je javni uslužbenec premeščen oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, razen če pristojni organ ugotovi, da na prejšnjem delovnem mestu ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov (razlog nesposobnosti) ali da plačni razredi za napredovanje na prejšnjem delovnem mestu niso bili doseženi v skladu z zakonom. Ohranitev plačnih razredov napredovanja v izpodbijanih sklepih ni bila upoštevana, čeprav je v 5. točki sklepa o razporeditvi z dne 15. 6. 2020 kot zakonska podlaga naveden prvi odstavek 20. člena ZSPJS. Tožnica je predložila zadnjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in vse anekse, zato je stališče sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve nejasno, protispisno in se ne da preizkusiti. Kot nepravilno graja tudi odločitev o stroških postopka, ki so odmerjeni v nasprotju z OT. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katero tarifo je uporabilo. Tožnica tudi ne more nositi bremena potnih stroškov za toženko in njenega pooblaščenca za pristop na obravnave, ki so potekale v Novem mestu, čeprav bi morale v Ljubljani. Sodišču druge stopnje predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti takih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Prvostopna sodba vsebuje jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bila pravilno in popolno ugotovljena. Zavzeta materialnopravna stališča so ustrezno obrazložena, sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna.

5. Tožnica v okviru (edinih konkretno) zatrjevanih procesnih kršitev graja zavrnitev izvedbe dokaznega predloga z zaslišanjem priče A. A. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog sicer res zavrnilo s skopo obrazložitvijo, ki jo tožnica izpostavlja v pritožbi (o nepotrebnosti zaslišanja predlagane priče, ker je dejansko stanje dovolj razjasnjeno), vendar le-ta povsem ustreza nekonkretizaciji tega dokaznega predloga v postopku na prvi stopnji. Tožnica ob tovrstni pritožbeni graji namreč spregleda, da je šlo z njene strani za popolnoma nekonkretiziran dokazni predlog po zaslišanju priče A. A., za katerega tožnica ob njegovi podaji niti med postopkom kasneje ni navedla, v zvezi s katerimi pravno relevantnimi dejstvi predlaga zaslišanje navedene priče, ki je v svojih navedbah predhodno niti ni omenjala. Sicer pa tožnica tudi v pritožbi ne pojasni, kako naj bi neizvedba tega dokaza vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe oziroma katera pravno relevantna dejstva naj bi zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga ostala nepojasnjena. Ne more biti utemeljena niti pritožbena graja, da naj bi bila z zavrnitvijo tega dokaznega predloga s strani sodišča prve stopnje podana vnaprejšnja dokazna ocena. Da bi ta lahko bila podana, bi morala tožnica ob podaji dokaznega predloga po zaslišanju priče konkretno navesti, o čem naj bi ta priča izpovedovala, vnaprejšnja dokazna ocena pa bi bila podana le v primeru, če bi sodišče prve stopnje zaključilo, da navedena priča ni verodostojna ali ni zanesljiva in bi na tej podlagi zaslišanje priče zavrnilo. Iz skopih navedb tožnice, v katerih omenja pričo A. A., pa je razbrati le, da je bila tudi ona, podobno kot tožnica, deležna premestitve v letu 2020, torej je bila v enaki (podobni) situaciji kot tožnica. Ker se v obravnavani zadevi presoja zakonitost izpodbijane konkretne, tožničine, premestitve, izkušnja predlagane priče v zvezi z njeno premestitvijo ni pomembna. Sodišče na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP samo odloča, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev in ne zagreši bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke1. Glede na zgoraj pojasnjeno je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznih predlogov zadostno obrazložilo. Pritožba pa niti ne pojasni, kako bi dejstva (in katera), o katerih bi lahko izpovedala ta priča, lahko vplivala na drugačno odločitev. Nekonkretizacija pritožbenih razlogov je izenačena z odsotnostjo slednjih, zato je pritožba v tem delu že zaradi navedenega neutemeljena (3. točka 335. člena ZPP).

6. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da v sodbi manjka ustrezna dokazna ocena izvedenih dokazov v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Le-ta določa, da sodišče po svojem prepričanju odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, tako odločitev pa sprejme na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče jasno razbrati, katere dokaze je sodišče prve stopnje izvedlo in kakšen je bil rezultat izpeljanega dokaznega postopka. Nasprotno pa povzeta pritožbena graja ne pojasni, kateri dokazi naj v izpodbijani sodbi ne bi bili ocenjeni in kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker ne gre za kršitev, na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, bi morala to tožnica določno navesti. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, sodišče druge stopnje navedenega očitka ne more preizkusiti in nanj bolj konkretno odgovoriti.

7. V zvezi s pritožbeno grajo, da v izpodbijani sodbi manjkajo jasni razlogi o merilih oziroma kriterijih za premestitev tožnice z izpodbijanimi odločbami oz. njeno nepremestitev na delovno mesto vodja sektorja v nazivu podsekretar po izvedeni reorganizaciji, je ugotoviti, da tožnica v okviru te pritožbene graje po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj nasprotuje prvostopnemu zaključku, da je toženka tožnico v posledici opravljene reorganizacije zakonito premestila na drugo prosto delovno mesto v novo ustanovljenem sektorju, pri čemer je premestitev javnih uslužbencev v pristojnosti predstojnika. Predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu je bila tako zakonitost sklepov o premestitvi tožnice na uradniško delovno mesto "višji svetovalec" (šifra delovnega mesta ...) v Oddelku E. v Sektorju F. Upravne enote G. in upravičenost tožnice do razlike v plači med 49. in 46. plačnim razredom. Toženka je tožnico s sklepom z dne 15. 6. 2020 trajno premestila na delovno mesto "višji svetovalec" in jo z istim dnem imenovala v uradniški naziv "višji svetovalec I". Predhodno je bila tožnica pri toženki zaposlena kot "vodja sektorja" v Sektorju H. (H.), katerega naloge je opravljala v uradniškem nazivu podsekretar. Tožnica se je zoper sklep pritožila, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS pa je s sklepom z dne 26. 8. 2020 njeno pritožbo zavrnila in sklep o premestitvi potrdila.

8. Toženka je kot razlog za premestitev tožnice navedla nov Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravni enoti G. z dne 26. 5. 2020, ki je pričel veljati 15. 6. 2020 in s katerim je bilo med drugim ukinjeno tudi delovno mesto tožnice. Pri toženki je bilo ukinjenih pet izpostav kot teritorialno organiziranih notranjih organizacijskih enot in Sektor H. (H.). Namesto ukinjenih izpostav in sektorja pa so bili vzpostavljeni štirje novi sektorji in nekatere samostojne notranje organizacijske enote (Oddelek I., Oddelek J., K. služba, Oddelek L.). Pomemben razlog za reorganizacijo je bila selitev bivših izpostav na eno lokacijo in potreba po optimizaciji organizacije dela v Sektorju H. (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 10 in 11). V aktu o sistemizaciji z dne 26. 5. 2020 so delovna mesta, sistemizirana v uradniškem nazivu podsekretar, le delovna mesta vodij sektorjev.

9. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami) v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca, premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Po drugem odstavku istega člena je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. V 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU je določeno, da se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb lahko premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če so za to podani poslovni razlogi. Uradnik, ki dela na delovnem mestu, ki ni več potrebno, se premesti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno mesto v organu prosto (drugi odstavek 158. člena ZJU). Javni uslužbenec je lahko premeščen tudi na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javno finančnih in podobnih razlogov (poslovni razlog - drugi odstavek 156. člena ZJU). Podlaga za ugotovitev razloga za premestitev iz poslovnega razloga (pa tudi za prenehanje delovnega razmerja) je sprememba akta oziroma aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest - reorganizacija (tretji odstavek 156. člena ZJU).

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno navedlo pogoje, ki jih glede premestitve določata 149. in prvi odstavek 150. člena ZJU in dodatno, da je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZJU podlaga za premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Pravilno je pojasnilo, da mora javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, to je da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu, saj je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU) - 14. točka obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je nato v točki 15 obrazložitve pravilno izpostavilo, da je premestitev javnih uslužbencev na novo sistemizirana delovna mesta v pristojnosti predstojnika, ki mora pri tem spoštovati določila 158. člena ZJU. ZJU pa ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri toženki dejansko prišlo do reorganizacije in ukinitve sektorja, v katerem je delo opravljala tožnica ter posledično tudi ukinitve tožničinega delovnega mesta (kakor tudi vseh ostalih delovnih mest), ter da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za delovno mesto, na katero je bila po novem aktu premeščena, je pravilen zaključek, da je bila premestitev tožnice zakonita.

11. Neutemeljena je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar vse naj bi sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni ugotavljalo, ali so bila delovna mesta istega naziva (vodja sektorja, naziv podsekretar) ob odločitvi načelnika B. B., da tožnica tega delovnega mesta z novo sistematizacijo ne bo zasedala, prosta ali ne. Po drugi strani pa tožnica v pritožbi na drugem mestu sama priznava, da navedeno delovno mesto podsekretarja vendarle ni bilo prosto zaradi "pristranske in arbitrarne odločitve" predstojnika - načelnika, da bodo nanj razporejeni drugi zaposleni. Tožnica sama pravilno izpostavlja, da so vse aktivnosti v zvezi z reorganizacijo in razporeditvijo na delovna mesta in posledično premestitvijo v pristojnosti predstojnika - načelnika. To pristojnost mu v zvezi s sistemizacijo izrecno podeljuje 40. člen ZJU. Tudi v sodni praksi je povsem uveljavljeno stališče, da je odločitev o načinu reorganizacije v izključni pristojnosti toženke kot delodajalca, ki ima pravico, da delo organizira na način, ki je zanj ekonomsko in organizacijsko najbolj sprejemljiv. Odločitev toženke o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih enotah ali sektorjih razporedila razpoložljive kadrovske kapacitete, predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v izključni pristojnosti delodajalca.2 Tožnica posledično ne more biti uspešna z v pritožbi izraženimi pomisleki o ustreznosti izbora oseb (konkretno C. C. in D. D.), s katerimi je toženka po spremembi sistemizacije zapolnila manjše število prostih delovnih mest vodij sektorja, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

12. Pritožbena graja, da naj bi toženka kršila določbe ZJU, ker tožnice ni premestila na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu "podsekretar", nasprotno pa je na takšna delovna mesta premestila dva javna uslužbenca, ki nikoli nista zasedala podsekretarskega delovnega mesta, ni utemeljena. Pred spremembo Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest je imela toženka sistemiziranih šest delovnih mest, ki so se opravljala v nazivu podsekretar, po spremembi, s katero je povsem reorganizirala delovna področja, pa zgolj štiri. Vsa ta, predhodna delovna mesta so bila v posledici ukinitve petih izpostav in Sektorja H. ukinjena, javni uslužbenci na teh delovnih mestih pa so postali t.i. presežni delavci. Če ima delodajalec v primeru nastanka poslovnega razloga (drugi odstavek 156. člena ZJU), na voljo kakšno (prosto) delovno mesto, ki ga lahko ponudi kateremu od presežnih javnih uslužbencev, je odločitev, komu bo delovno mesto ponudil (oz. koga bo razporedil na katero delovno mesto), v njegovi prosti presoji in ga pri tem niti ne zavezujejo kriteriji. Paziti mora le na to, da odločitev ni diskriminatorna,3 kar pa je toženka, kot bo še pojasnjeno, v postopku uspela dokazati.

13. Tožnica s pritožbo kot zmoten graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da odločitev nadrejenega načelnika B. B., da tožnica (po spremembi sistemizacije) ne bo zasedala vodstvenega delovnega mesta, ni bila osebne narave. V pritožbi niza dejanske razloge za tako stališče, ki predstavljajo zgolj ponovitev v postopku na prvi stopnji izpostavljenih nesoglasij in nestrinjanj z odločitvami nadrejenih pri toženki (glede prepovedi komunikacije mimo nadrejenega, odrejenega dela na domu, odredbe o čakanju na delo, oblikovanja krizne skupine). Sodišče prve stopnje navedenih okoliščin ni spregledalo, vendar jim tudi po presoji sodišča druge stopnje utemeljeno ni pripisalo takega pomena, kot ga poskuša prikazati tožnica (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 20), saj gre za vsakdanje odločitve in odredbe delodajalca v okviru njegove direktivne oblasti.

14. V zvezi s koncentracijo pritožbene graje na letno oceno delovne uspešnosti tožnice za leto 2019, ki jo tožnica tudi izpodbija pred sodiščem prve stopnje (v drugem postopku), in naj bi bila, tako pritožba, podana z namenom, da se jo kasneje zlorabi kot domnevni kriterij pri odločitvi o zasedbi delovnega mesta vodja sektorja v nazivu podsekretar, je pojasniti, da izpodbijana sklepa o premestitvi ne temeljita na oceni delovne uspešnosti tožnice za leto 2019, temveč na spremembi Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravni enoti G. z dne 26. 5. 2020, ki je pričel veljati 15. 6. 2020. Ocena delovne uspešnosti za leto 2019 je bila glede na izpoved priče B. B. in pisno izjavo priče M. M. zgolj eden od (in ne edini, kot bi bilo razumeti pritožbo4) kriterijev, ki jih je toženka upoštevala pri premeščanju oziroma razporejanju zaposlenih (tudi bivših vodij sektorja) na novoustanovljena delovna mesta vodij sektorjev (ki se edina opravljajo v nazivu podsekretar). S tem je toženka (dodatno) dokazovala, da je bilo razporejanje na nova delovna mesta, katero je bilo sicer, kot pojasnjeno, v njeni prosti presoji, objektivizirano in torej ni bilo diskriminatorno ali šikanozno. Ocena delovne uspešnosti tožnice torej ni bila odločilna za tožničino premestitev oziroma za njeno nepremestitev na želeno delovno mesto. Posledično se kot nepomembni izkažejo tudi tožničini pomisleki, da bi bilo oceno delovne uspešnosti mogoče uporabiti le, če bi vsi trije javni uslužbenci imeli istega ocenjevalca.

15. Upoštevaje že zgoraj povzeto, da sistemizacijo določi predstojnik (40. člen ZJU) ter da je odločitev o načinu reorganizacije v izključni pristojnosti delodajalca oziroma predstojnika, kar velja tudi za razporejanje javnih uslužbencev na prosta delovna mesta, je obseg sodne presoje reorganizacije logično omejen zgolj na ugotovitev njene dejanske oprave, ne pa tudi v vsebinskem smislu glede njene potrebnosti, uspešnosti, smotrnosti ali ekonomske upravičenosti, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13). Tožnica tako ne more biti uspešna s pritožbeno grajo, v okviru katere ponovno (kot že v postopku na prvi stopnji) izpostavlja neuspešnost in nesmotrnost izvedene reorganizacije, v posledici katere naj bi prišlo do spremembe poslovanja na škodo zaposlenih, strank, strokovnosti dela in proračunskih sredstev. Tudi če bi bil očitek utemeljen, slednje na zakonitost tožničine premestitve z izpodbijanima sklepoma nima nobenega vpliva. Pomembno je le, da je bila reorganizacije dejansko izvedena, kar tožnica z grajo njene neuspešnosti očitno priznava.

16. Glede na vse pojasnjeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila premestitev tožnice zakonita, posledično sta zakonita tudi izpodbijana sklepa o premestitvi, tožbeni zahtevek pa je neutemeljen. V obravnavanem primeru je bil brez dvoma podan organizacijski razlog za tožničino premestitev. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka tožničino premestitev utemeljevala z reorganizacijo - spremembo Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je ukinil tožničino delovno mesto. Odločitev je bila posledica sprememb v organizacijski in kadrovski strukturi glede na dejanske potrebe občinske uprave, njen cilj je bila optimizacija poslovanja upravne enote ter uskladitev dejanskega stanja z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Toženka je zaradi ukinitve petih izpostav ter H. in posledično tožničinega delovnega mesta preverila možnost premestitve tožnice v skladu s 158. členom ZJU in ugotovila, da zanjo obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega tožnica izpolnjuje vse pogoje. Na novo oblikovana štiri delovna mesta "vodja sektorja", ki so se opravljala v istem nazivu, kot ga je imela tožnica pred reorganizacijo, niso bila prosta, saj so jih po odločitvi načelnika zasedli drugi javni uslužbenci (med temi tudi C. C. in D. D.), zato tožnica na eno od teh delovnih mest ni mogla biti premeščena. Toženka reorganizacije ni zlorabila za premestitev tožnice na nižje vrednoteno delovno mesto, kot je to smiselno zatrjevala tožnica, saj je bila premestitev na nižje vrednoteno delovno mesto posledica izkazanih objektivnih razlogov.

17. V zvezi z uveljavljano razliko v plači (med 49. in 46. plačnim razredom) je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je tožnica le-to utemeljevala le na nezakonitosti premestitve. Pravilno je pojasnilo, da tožnica svojih pavšalnih trditev, da naj bi ji bil napačno določen plačni razred zaradi nepravilnega upoštevanja napredovanj, kljub pozivu sodišča v tej smeri ni konkretizirala. Tožnica zato ne more uspeti s pritožbenim ponavljanjem, da naj bi sodišče pri svoji odločitvi popolnoma spregledalo 20. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami), da v primeru, če je javni uslužbenec premeščen oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, praviloma obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Tožnica pravilno izpostavlja, da je v 5. točki izpodbijanega sklepa o premestitvi z dne 15. 6. 2020 kot zakonska podlaga naveden prvi odstavek 20. člena ZSPJS, v sklepu je tudi izrecno navedeno, da javni uslužbenec obdrži število plačnih razredov napredovanja. Tožnica ni navedla konkretnih razlogov za svoje prepričanje, da ohranitev plačnih razredov napredovanja v izpodbijanih sklepih vendarle ni bila upoštevana oziroma da naj bi ji bila napredovanja napačno upoštevana. Ob tem je le dodati, da zgolj v pritožbi izpostavljeno, da je bila tožnica pred premestitvijo v 49. plačnem razredu, po premestitvi pa je v 46. plačnem razredu, še ne pomeni, da je bil kršen prvi odstavek 20. člena ZSPJS. Ohranitev števila plačnih razredov napredovanj namreč ne pomeni, da je javni uslužbenec po premestitvi uvrščen v isti plačni razred kot pred premestitvijo, temveč le, da se mu po premestitvi plačni razred na novem delovnem mestu določi tako, da se poveča za število plačnih razredov napredovanj.

18. Neutemeljena je tudi pritožbena graja prvostopne odločitve o stroških postopka. Pri odmeri stroškov toženke, ki jih je dolžna glede na svoj neuspeh v postopku tožnica le-tej povrniti, je sodišče prve stopnje toženki utemeljeno priznalo nagrado za odgovor na tožbo v višini 400 točk. Tožničin tožbeni zahtevek je bil namreč sestavljen iz izpodbijanja sklepov o premestitvi (200 točk - druga alineja 1.b točke tar. št. 16 veljavne Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS. št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami) ter iz uveljavljane razlike v plači, torej dajatvenega zahtevka (najmanj 200 točk - 1.a točka tar. št. 16 OT), skupaj 400 točk. Toliko je sodišče prve stopnje toženki pravilno priznalo tudi za prvi narok za glavno obravnavo. Ob tem je le pripomniti, da je tožnica za vsa navedena opravila na tožeči strani priglasila po 500 točk. Glede na to, da so se naroki za glavne obravnave nesporno izvajali v Novem mestu, je sodišče prve stopnje zakonitemu zastopniku toženke tudi utemeljeno priznalo potne stroške za pristop na naroke, ne glede na v pritožbi izražene pomisleke tožnice v upravičenost vodenja postopka v Novem mestu in ne v Ljubljani, česar med postopkom na prvi stopnji ni grajala.

19. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

1 Tako VSRS opr. št. II Ips 13/2009 z dne 1. 9. 2011. 2 Tako VDSS sodbi Pdp 823/2016 z dne 2. 3. 2017 in Pdp 359/2015 z dne 22. 10. 2015. 3 Smiselno enako stališče izhaja iz judikata VSRS, opr. št. VIII Ips 23/2015. 4 V primeru enake delovne uspešnosti je bil nadaljnji kriterij za odločitev o tem, komu od zaposlenih bo ponujeno katero delovno mesto oziroma na katero delovno mesto bo premeščen posamezni javni uslužbenec, strokovna izobrazba oz. usposobljenost za delo, nadalje delovne izkušnje in delovna doba ter tudi področje dela.