Jedro

Tožnik je v tožbi zahteval od RS, ki jo zastopa Vlada RS, odpravo sklepov Vlade RS, ki se nanašajo na tožnikov mesečni dodatek za povečan obseg dela v višini do 20 % njegove osnovne plače. Tožnik je bil v času izdaje spornih sklepov v delovnem razmerju z Agencijo, s katero je sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi, ne pa z Republiko Slovenijo. To pomeni, da je potrebno šteti, da je bila tožnikov delodajalec Agencija, ki je imela z ozirom na določbe ZTFI in ZJA samostojno pravno osebnost (člen 469/1 ZTFI, člen 6/4 ZJA). Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da tožnik v tem sporu izpodbija sklepe, ki jih ni izdal njegov delodajalec. Ker torej spor med tožnikom in Republiko Slovenijo (ki jo zastopa Vlada RS) ni spor med delavcem in delodajalcem (5/1. čl ZDSS-1), za odločitev v tem sporu ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Za odločanje v tem sporu je pristojno Upravno sodišče RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v nadaljnje sojenje krajevno pristojnemu Upravnemu sodišču RS.

Zoper navedeni sklep se iz pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 329/3 ZPP pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je že 10. 7. 2009 vložil tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 17. 6. 2009, s katerim je ta odpravila svoj sklep z dne 10. 7. 2008. Obenem je vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo in ga s sklepom opr. št. I Pd 1015/2009 z dne 16. 7. 2009 po vsebini zavrnilo. V obrazložitvi tega sklepa je izrecno navedlo, da je v tej zadevi podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Ta sklep je postal pravnomočen, tožnik pa je v nadaljevanju umaknil identično tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, ki jo je 20. 7. 2009 vložil pred Upravnim sodiščem RS. Tožnik je vložil identični tožbi na obeh sodiščih, ker se je zavedal, da odgovor na vprašanje stvarne pristojnosti ni očiten na prvi pogled. S tem si je tožnik zavaroval svoj pravni položaj. Kljub zgoraj omenjenemu sklepu opr. št I Pd 1015/2009 z dne 16. 7. 2009, pa se je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno, pri čemer se v obrazložitvi tega sklepa do svojega prejšnjega pravnomočnega sklepa niti ni opredelilo. Pri svoji odločitvi se je oprlo tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 13/2010, ki pa v konkretnem primeru za vprašanje stvarne pristojnosti po prepričanju tožnika ni pravno relevanten. Ker se je sodišče prve stopnje s pravnomočnim sklepom z dne 16. 7. 2009 izreklo za stvarno pristojno, je na to svojo odločitev vezano (četudi je odločitev morebiti napačna), kar izhaja tudi iz člena 329/3 ZPP. Podobno je tudi stališče pravnih teoretikov (na primer Ude: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 206). Omenjeni sklep Vrhovnega sodišča RS v konkretnem primeru ni uporabljiv zato, ker je bil izdan v postopku spora o pristojnosti (ko niti upravno niti delovno sodišče ni sprejelo svoje stvarne pristojnosti), medtem ko je v konkretnem primeru delovno sodišče stvarno pristojnost že sprejelo. Ob tem tožnik opozarja, da je od vložitve tožbe do razpisa naroka (ki sicer ni bil opravljen) minilo več kot tri leta in pol, čeprav gre za sorazmerno preprosto zadevo, v kateri bi se lahko odločilo brez glavne obravnave, saj sta s tem soglašali obe stranki. Odlašanje z odločitvijo povzroča tožniku pravno negotovost, saj ne ve, ali bo moral prejeto nadomestilo vračati ali ne, z odmikanjem vsebinske odločitve v tej zadevi pa se navsezadnje nenehno povečuje tudi možnost tožnikovega uspeha zaradi sojenja v nerazumnem roku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pri odločanju o njegovi pritožbi upošteva tudi zgoraj navedena dejstva.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tožbi, ki jo je vložil 10. 7. 2009 in spremenil 26. 8. 2009, zahteval od RS, ki jo zastopa Vlada RS, odpravo sklepa Vlade RS, št. … z dne 17. 6. 2009 v zvezi s sklepom Vlade RS št. … z dne 23. 7. 2009, s katerima je bil s 1. 8. 2008 odpravljen sklep Vlade RS, št. … z dne 10. 7. 2008. S tem sklepom z dne 10. 7. 2008 je bil tožniku za obdobje od 1. 8. 2008 do izvedbe nalog, ki predstavljajo povečan obseg dela, določen mesečni dodatek za povečan obseg dela v višini do 20 % njegove osnovne plače. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik 27. 8. 2008 sklenil z agencijo A. (v nadaljevanju Agencija) pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcij direktorja (A8). Mandat tožnika (tožnika je na položaj direktorja Agencije imenovala Vlada RS, kar izhaja iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi) je trajal 5 let, za čas trajanja tega mandata pa je bila sklenjena tudi navedena pogodba o zaposlitvi. Ta pogodba je poleg drugih sestavin, ki jih mora vsebovati pogodba o zaposlitvi glede na določbo 29. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v povezavi z 72. členom ZDR vsebovala v členih od 7. do 10. tudi določbe o tožnikovi osnovni plači o taksativno naštetih dodatkih (dodatek za delovno dobo, dodatek za mentorstvo, dodatek za doktorat), o delu plače za redno delovno uspešnost, dopuščena pa je bila tudi možnost izplačila dela plače tožniku iz naslova sodelovanja pri posebnih projektih, ki terjajo povečan obseg dela, v skladu s predpisi, ki določajo pogoje za izplačilo tega dela plače. Agencija (tožnikov delodajalec) je bila ustanovljena na podlagi določb Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI; Ur. l. RS, št. 67/07 in nadalj.), ki je v členu 469 med drugim določal, da je Agencija pravna oseba javnega prava, da je samostojna in neodvisna, da Agencija in člani njenih organov pri opravljanju nalog Agencije, določenih s tem ali drugim zakonom, niso vezani na sklepe, stališča in navodila državnih ali katerihkoli drugih organov in da je ustanovitelj Agencije Republika Slovenija. Citirani člen ZTFI je določal tudi, da velja za plače zaposlenih v Agenciji Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, pri čemer obseg sredstev za posebne projekte, ki terjajo povečan obseg dela, določi Agencija sama v okviru razpolaganja sredstev znotraj finančnega načrta tekočega leta. Na podlagi člena 5/3 Zakona o javnih agencijah (ZJA; Ur. l. RS, št. 52/2002 in nadalj.) je bila Vlada RS pristojna za izvrševanje pravic in obveznosti RS kot ustanovitelja Agencije.

Kot je bilo že ugotovljeno, tožnik v tem postopku zahteva odpravo sklepov Vlade RS z dne 17. 6. 2009 in 23. 7. 2009 (A5, B1), s katerima je Vlada RS odpravila svoj sklep z dne 10. 7. 2008 za obdobje od 1. 8. 2008 dalje (A2). Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je imela Vlada RS podlago za izdajo omenjenega sklepa z dne 10. 7. 2008 v določbah Uredbe o pogojih in višini dodatkov za plačilo povečanega obsega dela (Ur. l. RS, št. 48/2006 in nadalj.). Na podlagi listinskih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v času izdaje spornih sklepov v delovnem razmerju z Agencijo, s katero je sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi, ne pa z Republiko Slovenijo. To pomeni, da je potrebno šteti, da je bila tožnikov delodajalec Agencija, ki je imela z ozirom na določbe ZTFI in ZJA samostojno pravno osebnost (člen 469/1 ZTFI, člen 6/4 ZJA). Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da tožnik v tem sporu izpodbija sklepe, ki jih ni izdal njegov delodajalec.

Člen 5/1 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) v b. točki določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Stvarno pristojnost delovnega sodišča tako določata dve navezni okoliščini, ki morata biti kumulativno podani za ugotovitev, da je za reševanje sporne zadeve pristojno delovno sodišče - iti mora za spor o pravicah, obveznostih oziroma odgovornostih, ki izvirajo iz delovnega razmerja, subjekta tega spora pa morata biti delavec in delodajalec (ali njuni pravni nasledniki). Ker torej spor med tožnikom in Republiko Slovenijo (ki jo zastopa Vlada RS) ni spor med delavcem in delodajalcem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za odločitev v tem sporu ni podane stvarne pristojnosti delovnega sodišča. Člen 19/1 ZPP določa, da mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. To pomeni, da je dolžno sodišče prve stopnje na svojo stvarno pristojnost paziti vse od vložitve tožbe pa do končanja postopka na prvi stopnji, torej do izdaje odločbe, s katero je postopek na prvi stopnji končan. Glede na zgoraj omenjeno določbo ZPP bi lahko prišlo do situacije, ko bi sodišče prve stopnje najprej štelo, da je za odločanje v sporu podana njegova pristojnost in opravilo tudi določena pravdna dejanja oziroma sprejelo določene odločitve (kot je bilo tudi v konkretnem primeru), nato pa bi ugotovilo, da za odločanje ni stvarno pristojno. Tudi v primeru takšne situacije pa se mora sodišče izreči za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa odstopiti zadevo v reševanje pristojnemu sodišču (člen 23/1 ZPP), pri čemer pravdna dejanja nepristojnega sodišča niso brez veljave samo zaradi tega, ker jih je opravilo nepristojno sodišče (člen 23/3 ZPP). Če o tožbenem zahtevku odloči stvarno nepristojno sodišče, stori bistveno kršitev določb postopka po 4. točki čl. 339/2 ZPP. Sodišče prve stopnje ne more postati stvarno pristojno za odločanje v sporu, za katerega ni stvarno pristojno, s tem, da kljub nepristojnosti opravi določena pravdna dejanja.

Na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe ni bistvenega pomena dejstvo, da je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. I Pd 1015/2009 z dne 16. 7. 2009 (zoper katerega ni bilo pritožbe) del tožnikove tožbe zavrglo, njegov predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo (ob sicer zmotni predpostavki, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno). V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje relativno bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 329/3 ZPP, ker naj bi postala odločitev o stvarni pristojnosti prvostopenjskega sodišča pravnomočna, na kar naj bi bilo prvostopenjsko sodišče vezano. Pravnomočen namreč postane le izrek sodne odločbe, v konkretnem primeru sklepa, ne pa njegova obrazložitev. Sodišče prve stopnje pa se v izreku zgoraj omenjenega sklepa opr. št. I Pd 1015/2009 ni izreklo za stvarno pristojno za odločanje v tem sporu. Ob tem sicer pritožbeno sodišče dodaja, da ZPP niti ne nudi podlage za izdajo takšnega sklepa (ZPP govori le o sklepu o nepristojnosti). V kolikor sodišče meni, da je stvarno pristojno za odločanje v določenem sporu, o zahtevku odloči z meritorno odločitvijo oziroma odloči o tožbi s procesno odločitvijo, ob tem pa ne izdaja posebnega sklepa, da je za odločanje o sporu stvarno pristojno. Ker je torej sodišče prve stopnje le v obrazložitvi zgoraj citiranega sklepa navedlo, da je stvarno pristojno za odločanje v tem sporu, se tožnik neutemeljeno sklicuje na učinke pravnomočnosti navedenega sklepa glede stvarne pristojnosti prvostopenjskega sodišča. Z ozirom na navedeno je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom v nasprotju s pravilnim razumevanjem instituta pravnomočnosti poseglo v svojo predhodno odločitev, kot tudi, da je bilo o vprašanju stvarne pristojnosti prvostopenjskega sodišča že pravnomočno odločeno. Po mnenju pritožbenega sodišča se je sicer prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa utemeljeno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII R 13/2010 z dne 16. 6. 2010, kjer je Vrhovno sodišče RS odločilo, da spor med direktorico javnega zavoda in komisijo Vlade tožene stranke (glede odločanja o soglasju k sklepu pristojnega organa javnega zavoda kot tožničinega delodajalca za priznanje enkratne letne nagrade za uspešno poslovanje tožnice kot direktorice javnega zavoda) ni delovni spor, saj tožnica ni tožila svojega delodajalca (javnega zavoda), odločanje o soglasju pa je pomenilo odločanje o posamični stvari v drugih javnopravnih stvareh v smislu 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadalj.). Ker je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča za odločanje v tem sporu pristojno upravno sodišče (Zakon o upravnem sporu; Ur. l. RS, št. 50/1997 in nadalj.; člen 1, člen 2/1) je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča, za kar je imelo podlago v 2. točki 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).