Jedro

Zgolj dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od uporabnika, ki živi v stanovanju, ne zahteva, da ga izprazni ali mu omogoči uporabo, pa ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Tožnik v tožbi in v okviru trditvene podlage in dokaznega bremena ne pove, v čem naj bi bila podana korist na strani toženke, niti ne zatrjuje na svoji strani kakršnokoli prikrajšanje, kot utemeljeno med drugim navaja toženka v pritožbi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (točka I., III. in IV. ter v odločitvi v pravdnih stroških spremeni tako, da se razveljavi glede pobotnega ugovora (točka I. in III. izreka) ter v točki IV. spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 22.167,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov pod točko I. Izreka z a v r n e. II. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.427,60 EUR, nastalih pred sodiščem prve stopnje in pritožbene v znesku 977,84 EUR v roku 15 dni, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke in sicer posamezni zneski, navedeni v sodbi z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, prav tako je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožeče stranke in tožene stranke do tožnika od posameznih zneskov z zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 22.167,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 830,74 EUR.

2. Zoper tako sodbo (razen zavrnilnega dela) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da je bilo stanovanje na R. v izmeri 71,01 m2 skupno premoženje tožene stranke in njenega bivšega moža, ki ga je brez njene vednosti prodal, za kar je toženka izvedela šele v izvršilnem postopku. Toženka je pridobila lastninsko pravico na originaren način in je vpis v zemljiško knjigo le deklaratorne narave. Nedobrovernost tožnika je bila ugotovljena v pravdnem postopku za nedopustnost izvršbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I Cp 3467/2006. Toženka ni bila v ničemer obogatena, saj živi v stanovanju, na katerem ima lastniško pravico pridobljeno na originaren način in ga toženka vzdržuje in plačuje stroške od leta 1994. Na drugi strani tožnik ni bil v ničemer prikrajšan in tega tudi ni izkazoval. Glede na to, da je bilo stanovanje skupno premoženje zakoncev je tožnik lahko kupil s pogodbo z dne 22. 06. 2004 le tak delež, kot ga je imel prodajalec B. Š.. Za skupno lastnino se smiselno uporabljajo določbe o solastnini, zato je nepravilno stališče, da je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 508/2006, odločbe VS Koper Cp 731/2009, II Cp 2981/2010 napačno. Ob smiselni uporabi člena 72/5 SPZ sta pravdni stranki v solastninskem razmerju ne glede na to, da je v zemljiški knjigi vpisan le tožnik. Napačna je tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka, saj bi tožnik moral dokazati stroške zaradi neuporabe stanovanja. Višina uporabnine ne more biti enaka najemnini, saj tožnik stanovanja ne bi oddajal in ne bi pridobil nobenih koristi. Glede na to, da je toženka solastnica do 1/2, bi moralo sodišče to upoštevati pri višini uporabnine. Sodišče ni upoštevalo v pobot uveljavljene terjatve, čeprav je tožena stranka navedla, kaj predstavljajo v pobot uveljavljani mesečni zneski, ki jih vseskozi plačuje toženka in je sodišče prve stopnje pobotni ugovor neutemeljeno zavrnilo. Zoper B. Š. je bila izdana zamudna sodba in je sodišče z neupoštevanjem zamudne sodbe prekoračilo tožbeni zahtevek in toženima strankama naložilo plačilo 15.804,73 EUR in tako tožniku dalo več kot zahteva.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je razvezani mož toženke B. Š. 18. 06. 1993 odkupil sporno stanovanje po Stanovanjskem zakonu v času trajanja zakonske zveze in toženka v tem stanovanju vseskozi živi z otrokom. Po razvezi zakonske zveze (24. 02. 1994) je to stanovanje prodal tožniku (s kupoprodajno pogodbo 22. 06. 2004) in v času prodaje to ni bilo vpisano v zemljiško knjigo. Toženka za to prodajo ni vedela vse do izvršilnega postopka. Po ugovoru toženke kot tretje in na podlagi pravnomočne sodbe okrožnega sodišča P 3467/2006 je bila izvršba izrečena za nedopustno, ker je bilo ugotovljeno, da je toženka pridobila lastninsko pravico in da je bil tožnik v slabi veri. Že po tem je toženka v sodnem postopku uspela z zahtevkom zoper bivšega moža in da znaša njen delež na spornem stanovanju 1/2 (sodba III P 3257/2008).

5. Za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve ni odločilno, da toženka ni vložila tožbe za izpodbijanje kupoprodajne pogodbe kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se toženka ne more sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 508/2006, ker v konkretni zadevi ne gre za solastninsko razmerje. Toženka vseskozi živi v spornem stanovanju in tožnik kljub temu zoper njo ni ukrepal, niti je pozval, da sporno stanovanje izprazni ali jo obvestil o prodaji. Ob skopih tožbenih trditvah, da toženka od 02. 08. 2004 uporablja stanovanje brez pravne podlage in da tožniku nič ne plačuje je materialnopravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku določba člena 198 v zvezi s členom 190 OZ. Ta določa, da lahko imetnik stvari zahteva od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Vendar iz sodne prakse izhaja, da je treba to določbo razumeti v povezavi s splošnim pravnim pravilom neupravičene pridobitve, ki je urejena v členu 190 OZ. Ta pa določa, da mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost koristi. To pomeni, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje ima lahko različne izraze, vendar mora biti vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od uporabnika, ki živi v stanovanju, ne zahteva, da ga izprazni ali mu omogoči uporabo, pa ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve (enako sodba Vrhovnega sodišča II Ips 508/2006). Tožnik v tožbi in v okviru trditvene podlage in dokaznega bremena ne pove, v čem naj bi bila podana korist na strani toženke, niti ne zatrjuje na svoji strani kakršnokoli prikrajšanje, kot utemeljeno med drugim navaja toženka v pritožbi. Odločitev sodišča prve stopnje je po povedanem materialnopravno napačna že iz teh razlogov, ne da bi pritožbeno sodišče odgovorilo na ostale pritožbene trditve in je bilo pritožbi ugoditi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in v absolutnem delu zavrniti tožbeni zahtevek in je v posledici tega odpadlo odločanje o pobotanju in je bilo v tem delu sodbo samo razveljaviti (člen 358 ZPP).

6. Sprememba in razveljavitev izpodbijane sodbe ima za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik v tej pravdi ni uspel in mora v posledici tega povrniti toženki pravdne stroške, odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo in ZST v postopku pred sodiščem prve stopnje v višini 2.427,60 EUR in pritožbene stroške v znesku 977,84 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 155/2 in 154 ZPP.