7. 4. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 7. aprila 2022

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti 530. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Predlagatelj je prekinil odločanje o reviziji Ministrstva za pravosodje zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to ugodilo tožbi tožnika zoper odločbo ministra, pristojnega za pravosodje (v nadaljevanju minister). Minister je na podlagi 530. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) z odločbo dovolil izročitev državljana Zvezne republike Nemčije pristojnim organom Združenih držav Amerike (v nadaljevanju ZDA) zaradi izvedbe kazenskega postopka.

2.Predlagatelj navaja, da je izpodbijana ureditev v neskladju z 2. členom Ustave zaradi protiustavne pravne praznine. V obravnavni zadevi naj ne bi bilo sporno, da je kazensko sodišče že ugotavljajo izpolnjevanje pogojev za izročitev in je v tem okviru presojalo tudi, ali bi bila z izročitvijo lahko kršena pravica iz 18. člena Ustave in drugega odstavka 19. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina). Po pravnomočnosti odločitve naj bi zadeva prešla v upravno fazo postopka izročitve. V tej fazi postopka naj bi tujec zatrjeval nastanek novih dejstev in okoliščin, ki naj bi nastale po pravnomočni odločitvi pristojnega sodišča in bi lahko vplivale na presojo, ali bi z izročitvijo tujca prišlo do posega v pravico iz 18. člena Ustave.

3.Predlagatelj zatrjuje, da je 530. člen ZKP v neskladju z Ustavo, ker bi zakonodajalec moral urediti pravno sredstvo, s katerim bi tujec po pravnomočni odločitvi pristojnega sodišča, da so pogoji za izročitev izpolnjeni, ali celo po odločitvi ministra, da dovoli izročitev, lahko zahteval presojo novih oziroma spremenjenjih dejanskih okoliščin, ki bi lahko bile upoštevne z vidika varovanja pravice iz 18. člena Ustave. Meni, da pravica iz 18. člena Ustave zagotavlja, da je treba pri izročitvi upoštevati dejansko stanje v državi sprejemnici na dan odločanja o izročitvi. Glede na to bi bilo treba tujcu zagotoviti, da lahko v primerih nastanka novih oziroma spremenjenih okoliščin, ki bi lahko bile upoštevne pri presoji, ali obstaja resna nevarnost, da bo zaradi odstranitve iz države podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, te okoliščine v postopku uveljavlja in da jih je sodišče tudi dolžno presoditi. Predlagatelj meni, da obstoječa zakonska ureditev ministru ne daje pooblastila, da bi v upravnem delu postopka izročitve presojal te novo nastale okoliščine. Tretji odstavek 530. člena ZKP naj bi taksativno določal okoliščine, ki jih sme minister presojati v upravni fazi postopka izročitve. Po mnenju predlagatelja iz ZKP izhaja, da je pristojnost za presojo okoliščin, ki so pomembne z vidika učinkovitega izvrševanja pravice iz 18. člena Ustave, dana sodišču in ne upravnemu organu. Poleg navedenega naj tudi ne bi bilo urejeno pravno sredstvo, ki bi omogočalo presojo novih oziroma spremenjenih upoštevnih okoliščin, ki bi nastale po odločitvi ministra. Predlagatelj meni, da z razlago obstoječih pravnih norm te pravne praznine ne more zapolniti.

4.Predlagatelj se ne strinja s stališči, ki jih je sprejelo Upravno sodišče v sodbi,[1] ki je predmet revizijskega postopka. Strinja se s stališčem Upravnega sodišča, da je treba v konkretni zadevi upoštevati pravo EU. Vendar meni, da minister ne sme neposredno na podlagi Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in Listine oziroma prava EU razširiti materialno podlago za odločanje. Z nobeno metodo razlage naj ne bi bilo dopustno zakonske ureditve dopolnjevati. Sodišče naj bi imelo le pooblastilo, da zakonsko določbo spregleda, ne pa da širi notranjo zakonodajo. Predlagatelj tudi meni, da ima po ZKP pristojnost presojati pogoje za dovoljenost izročitve sodišče, ne pa izvršilna veja.

5.Državni zbor na zahtevo ni odgovoril.

B.

6.Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. To ustavno pooblastilo sodiščem je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je po tej določbi Ustave upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku.[2] Navedeno pomeni, da mora biti odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti zakona odločilna (nujna) za odločanje sodišča v konkretnem sodnem postopku.[3]

7.Vezanost sodnika na Ustavo najprej zahteva, da sodnik pri sprejemanju konkretnih odločitev zakone razlaga tako, da je njihova uporaba v okoliščinah konkretnega primera skladna z Ustavo. Pri iskanju ustavnoskladne razlage upoštevnih zakonskih določb oziroma pri iskanju ustavnoskladne rešitve določenega pravnega problema se lahko sodišče opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage. Med več mogočimi razlagami pa mora nato pri odločanju uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo. Šele če sodišče z metodami pravne razlage ne more razlagati zakona na ustavnoskladen način, mora, če meni, da je zakon v neskladju z Ustavo, na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Zato mora sodišče v zahtevi za presojo ustavnosti utemeljiti, da mora v konkretni zadevi, v kateri sodi, uporabiti (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev.[4]

8.Zahteva, da sodišče aktivno izčrpa vse druge možnosti za sprejetje ustavnoskladne odločitve v konkretnem primeru, preden kot skrajno sredstvo (ultima ratio) vloži zahtevo za oceno ustavnosti zakona, smiselno velja tudi za primere, ko sodišče oceni, da se v konkretnem primeru sooča s pravno praznino. Obstoj pravnih praznin v pravnem redu sam po sebi ni v neskladju z Ustavo. Pravna praznina je protiustavna le, če se je z ustaljenimi metodami razlage ne da zapolniti.[5] Za zapolnitev pravnih praznin so v pravni državi pristojna sodišča. Le v primeru, ko bi bilo zakonodajalcu mogoče očitati, da posamezne človekove pravice v določenih primerih zaradi odsotnosti posebne zakonske ureditve sploh (niti na podlagi razlage sodišča) ne bi bilo mogoče uresničevati, bi bil podan primer t. i. protiustavne pravne praznine.[6] Za obstoj protiustavne pravne praznine morata biti izpolnjena dva pogoja. Prvič, neurejenega življenjskega primera ni mogoče rešiti z uporabo analogije, in drugič, ustavnopravni razlogi zahtevajo, da bi zakonodajalec moral sprejeti zakonsko ureditev, ki bi izrecno uredila tudi ta življenjski primer.[7] Intervencija Ustavnega sodišča prek odločitve o neskladju zakona[8] z Ustavo zaradi pravne praznine je glede na vse doslej navedeno potrebna in upravičena le, če gre za pravno praznino, ki je ni mogoče zapolniti s sredstvi razlage pravnih norm.[9]

9.Predlagatelj zatrjuje, da je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju z 2. členom Ustave. Vendar iz navedb izhaja, da zahteva po izrecni zakonski ureditvi položaja tujca, pri katerem so v postopku izročitve po pravnomočni odločitvi pristojnega sodišča ali po odločitvi ministra nastale nove oziroma spremenjene dejanske okoliščine, ki bi lahko bile upoštevne pri presoji obstoja resne nevarnosti, ali bo zaradi odstranitve iz države tujec podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, izhaja iz 18. člena Ustave. Hkrati predlagatelj zatrjuje, da zaradi protiustavne pravne praznine ni zagotovljeno učinkovito pravno (sodno) varstvo pravice iz 18. člena Ustave. Glede na navedeno je treba šteti, da Vrhovno sodišče uveljavlja protiustavnost zaradi neskladja z 18. členom in prvim odstavkom 23. člena oziroma 25. členom Ustave.

10.Za predlagatelja ni sporno, da izvrševanje izpodbijane določbe v okoliščinah prekinjenega revizijskega postopka sodi na področje prava EU. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi v zadevi Romano Pisciotti proti Zvezni republiki Nemčiji, C-191/16, z dne 10. 4. 2018 sprejelo stališče, da položaj državljana EU, v zvezi s katerim je bilo izdano zaprosilo za izročitev v ZDA in je bil prijet v državi članici EU, ki ni država, katere državljan je, spada na področje uporabe tega prava, če je uresničeval svojo pravico do prostega gibanja v EU in če je bilo zaprosilo za izročitev izvršeno v okviru Sporazuma o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike, podpisanega 25. junija 2003 (35. točka obrazložitve).

11.V konkretnem primeru izročitev tujca iz prekinjenega revizijskega postopka temelji na Zakonu o ratifikaciji Sporazuma o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike (Uradni list RS, št. 121/05, MP, št. 22/05 – v nadaljevanju BUSIEU), Zakonu o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Združenih držav Amerike o instrumentu iz drugega odstavka 3. člena Sporazuma o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike, podpisanega 25. junija 2003, o uporabi Konvencije o izročitvi med Kraljevino Srbijo in Združenimi državami Amerike, podpisane 25. oktobra 1901 (Uradni list RS, št. 25/06, MP, št. 5/06 – v nadaljevanju BUS3SI), in 530. členu ZKP. Iz navedenega izhaja, da položaj tujca iz prekinjenega revizijskega postopka spada na področje uporabe prava EU. Ob ugotovitvi, da izpodbijana ureditev v prekinjenem revizijskem postopku spada na področje urejanja prava EU, predlagatelj zatrjuje neskladnost izpodbijane ureditve tudi z drugim odstavkom 19. člena Listine.[10]

12.Ustavno sodišče mora v obravnavani zadevi najprej odgovoriti na vprašanje, ali sodišču izpodbijani 530. člen ZKP preprečuje ustavnoskladno odločitev. Predlagatelj je prekinil revizijski postopek, ko je tujec v postopku pred ministrom zatrjeval nastanek novih oziroma spremenjenih okoliščin, ki bi lahko bile po predlagateljevem mnenju upoštevne z vidika varovanja pravice iz 18. člena Ustave in drugega odstavka 19. člena Listine. Zato za odločitev o konkretnem sodnem postopku ni nujna odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti izpodbijanega zakona, ker zakonodajalec ni uredil postopka, v katerem bi tujec lahko zahteval presojo novih oziroma spremenjenih okoliščin, ki bi nastale po odločitvi ministra. Za tak primer namreč v prekinjenem revizijskem postopku ne gre.

13.Za predlagatelja ni sporno, da je treba za zaščito pravice iz 18. člena Ustave in drugega odstavka 19. člena Listine zagotoviti, da pristojni organ pred izročitvijo tujca v ZDA presodi nove oziroma spremenjene okoliščine, ki so nastale po pravnomočni odločitvi kazenskega sodišča in jih je tujec zatrjeval v postopku izročitve ter bi lahko bile upoštevne pri presoji, ali obstaja resna nevarnost, da bo zaradi odstranitve iz države podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Vendar predlagatelj meni, da takšna pristojnost ministra iz 530. člena ZKP v upravni fazi postopka izročitve ne izhaja. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 530. člena ZKP, v katerem sta po mnenju predlagatelja taksativno določeni okoliščini, ki ju sme minister v upravni fazi postopka izročitve upoštevati in ob ugotovitvi nujnega obstoja ne dovoliti izročitve. Poleg tega meni, da ni primerno, da okoliščine, ki so upoštevne z vidika varovanja pravice iz 18. člena Ustave, presoja organ izvršilne veje oblasti. Meni, da je to pristojnost sodišča.

14.Te navedbe predlagatelja ne zadostijo temu, da naj bo zahteva za oceno ustavnosti skrajno sredstvo za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem primeru.

15.V prvi vrsti mora zakonodajalec sprejeti ukrepe, ki so potrebni za izpolnitev obveznosti. Po potrebi mora tudi spremeniti zakonsko ureditev, da zagotovi, da so pravna sredstva v skladu z zahtevami načela nevračanja iz 18. člena Ustave in drugega odstavka 19. člena Listine.[11] Vendar imajo tudi sodišča in upravni organi nalogo, da v konkretnih postopkih zagotovijo učinkovito pravno varstvo pravice iz 18. člena Ustave in drugega odstavka 19. člena Listine. SEU je že sprejelo stališče, da mora zaprošena država članica, kadar se v takem položaju zadevni državljan sklicuje na resno nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru izročitve, pred morebitno izročitvijo preveriti, da ta ne bo posegla v pravice iz drugega odstavka 19. člena Listine.[12]

16.Presoja pogojev za izročitev v rednem postopku je razdeljena na dve fazi. Najprej zunajobravnavni senat, po pridobitvi mnenja preiskovalnega sodnika, po 528. členu ZKP preveri, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev, našteti v 522. členu tega zakona, oziroma ali so podani pogoji za odložitev izročitve iz 530. člena ZKP. O tem odloči s sklepom, zoper katerega ima tujec pravico do pritožbe na sodišče druge stopnje. Če so pogoji za izročitev izpolnjeni, se zadeva po 529. členu ZKP pošlje ministru, ki nato odloči o izročitvi. Minister v drugi fazi postopka izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali je ne dovoli (prvi odstavek 530. člena ZKP). Zakonodajalec je ministru v upravni fazi postopka izročitve podelil pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Minister ima pristojnost, da kljub odločitvi kazenskega sodišča, da so izpolnjeni pogoji za izročitev, izročitve tujca ne dovoli. Pri izročitvi je odločanje sodne in izvršilne veje oblasti povezano. Odločitev sodne veje oblasti sama po sebi ne more privesti do izročitve. Izvršilna velja oblasti tudi ne sme dovoliti izročitve, če je sodna veja oblasti ugotovila, da ni pogojev za izročitev. Vendar pa sme minister – kljub odločitvi sodišča, da se izročitev dovoli – odkloniti izročitev, če meni, da ni primerna.[13] ZKP izrecno določa, da v dveh primerih izročitve ne sme dovoliti, in sicer, če je tujcu priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje (tretji odstavek 530. člena ZKP). Zoper odločitev ministra je sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu (prvi odstavek 530.a člena ZKP).

17.Ker odločitev ministra o (ne)izročitvi tujega državljana pomeni izvrševanje suverene pravice države, da odloča o tem, kdo se sme nahajati na njenem ozemlju,[14] je torej zakonodajalec ministru podelil pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Pri prostem preudarku lahko organ pri istem dejanskem stanju izbere izmed pravno enako možnih tisto odločitev, ki jo šteje zaradi podanih okoliščin v konkretnem primeru glede na javni interes za najsmotrnejšo in najprimernejšo.[15] Zakonodajalec je v zakonu določil dve okoliščini, ki to pooblastilo ministra omejujeta. Vendar to ne pomeni, da minister ne sme zavrniti izročitve tudi iz drugih razlogov.[16] V primeru ko ima upravni organ pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, njegovo delovanje v posameznih primerih ne more biti popolnoma pravno določeno. Pravna norma v takem primeru upravni organ pooblašča, da uporabi prosti preudarek, ne more pa mu določiti, kako naj ga uporabi.[17] Upravni organ je dolžan prosti preudarek ob upoštevanju javnega interesa uporabiti tako, da zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Če je v okviru metod razlage to mogoče, je treba zakonu dati vsebino, ki odraža spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi drugih določb Ustave.[18]

18.Predlagatelj v zahtevi navaja, da bi bila razlaga pooblastila za odločanje po prostem preudarku iz prvega odstavka 530. člena ZKP, ki bi sicer zagotovila skladnost zakona z 18. členom Ustave in drugim odstavkom 19. člena Listine, v neskladju z Ustavo. Predlagatelj ni navedel ustavnopravnih razlogov za to stališče. Predlagatelj tudi ne zatrjuje, da bi bila odločitev, s katero minister ne bi dovolil izročitve, v neskladju z BUSIEU in BUS3SI. Glede na navedeno predlagatelj ni izkazal, da z ustaljenimi metodami razlage 530. člena ZKP ne bi mogel razložiti tako, da bi bila zagotovljena presoja novih oziroma spremenjenih okoliščin, ki bi lahko bile upoštevne pri presoji, ali obstaja resna nevarnost, da bo tujec zaradi odstranitve iz države podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

19.Predlagatelj tudi z navedbami, da bi bilo primerneje, da je presoja tovrstnih okoliščin prepuščena sodišču in ne izvršilni veji oblasti, ne more izkazati, da bi bila odločitev Ustavnega sodišča neizogibno potrebna za odločanje v konkretnem primeru. S temi navedbami predlagatelj namreč niti ne zatrjuje protiustavnosti zakonske ureditve, temveč le njeno morebitno neprimernost.

20.Dokler lahko predlagatelj z ustaljenimi metodami razlage, vključno z upoštevanjem prava EU,[19] zakonsko določbo razloži tako, da lahko pravno praznino ustavnoskladno zapolni, odločitev Ustavnega sodišča ni neizogibno potrebna za odločanje v konkretnem postopku. Ker predlagatelj ni izkazal, da ob upoštevanju vseh metod razlage v konkretnem prestopku ne more sprejeti ustavnoskladne razlage brez odločitve Ustavnega sodišča o protiustavnosti zakona, niso izpolnjeni pogoji iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS za odločanje Ustavnega sodišča. Ker zahteva za oceno ustavnosti 530. člena ZKP ne izpolnjuje teh pogojev, jo je Ustavno sodišče zavrglo.

C.

21.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Svetlič.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Upravno sodišče je zaradi neposrednega učinka pravice do sodnega varstva iz 47. člena Listine tretji odstavek 530. člena ZKP razložilo tako, da zakonodajalec z njim ni zamejil okvira sodne presoje le na presojo dveh okoliščin, ki preprečujeta izročitev, temveč sta s to določbo dodatno opredeljena dva razloga poleg drugih, ki jih je treba pri presoji zakonitosti izročitve upoštevati. Glede na navedeno je Upravno sodišče ob upoštevanju 4. člena Listine sprejelo stališče, da mora minister upoštevati tudi ugovore glede nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Sprejelo je stališče, da mora minister ta ugovor upoštevati, ker se človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave oziroma primarnega prava Evropske unije (v nadaljevanju EU). Upravno sodišče je poudarilo, da mora imeti tujec možnost uveljavljati nova dejstva in predložiti nove dokaze, saj je treba pri izročitvi upoštevati dejansko stanje v državi na dan odločanja o izročitvi.

[2]Primerjaj s sklepi Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14), št. U-I-63/15 z dne 16. 12. 2015 in št. U-I-38/17 z dne 1. 2. 2018, 6. točka obrazložitve.

[3]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-222/18 z dne 14. 5. 2020 (Uradni list RS, št. 85/20, in OdlUS XXV, 9), 8. točka obrazložitve.

[4]Glej sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-238/12, 7. in 9. točka obrazložitve, in št. U-I-52/15 z dne 28. 9. 2016, 5. točka obrazložitve.

[5]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-191/17 z dne 25. 1. 2018 (Uradni list RS, št. 6/18, in OdlUS XXIII, 1), 20. točka obrazložitve, in št. U-I-65/17 z dne 2. 9. 2021 (Uradni list RS, št. 159/21), 29. točka obrazložitve.

[6]Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-303/09, Up-1473/09 z dne 23. 6. 2011, 4. točka obrazložitve.

[7]Glej S. Nerad, Pravna praznina in protiustavna pravna praznina, Pravna praksa, št. 29–30 (2010), str. 6.

[8]Dosledneje: pravnega reda v celoti.

[9]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-129/15 z dne 11. 2. 2016, 10. točka obrazložitve.

[10]Drugi odstavek 19. člena Listine določa: "Nihče se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanja ali kaznovanju."

[11]Primerjaj s sodbo SEU v zadevi B. proti Centre public d’action sociale de Liège, C-233/19, z dne 30. 9. 2020, 48. točka obrazložitve.

[12]Glej sodbo SEU v zadevi I. N., C-897/19 PPU, z dne 2. 4. 2020, 64. točka obrazložitve.

[13]Glej Z. Fišer v: L. Bavcon in M. Škrk (ur.), Mednarodno kazensko pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2012, str. 403.

[14]Glej sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 30. 10. 1991, 102. točka obrazložitve, in Chahal proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 11. 1996, 73. točka obrazložitve.

[15]Glej E. Kerševan in V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 68.

[16]V pravni teoriji je na primer navedeno, da bi država v primeru zunaj pogodbene izročitve lahko zavrnila izročitev, če ne bi bilo spoštovano načelo recipročnosti (glej Z. Fišer v: L. Bavcon in M. Škrk (ur.), nav. delo, str. 404).

[17]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-92/99 z dne 20. 9. 2001 (Uradni list RS, št. 82/01, in OdlUS X, 158), 6. točka obrazložitve.

[18]E. Kerševan, Izdajanje upravnih odločb kot vidik uresničevanja človekovih pravic, Pravna praksa, št. 12 (2013), str. 15.

[19]Če bi predlagatelj moral za razrešitev spora razlagati Listino in bi bili izpolnjeni pogoji iz 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU), bi bil dolžan sprožiti postopek za predhodno odločanje pri SEU.