Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Potem, ko sta tožnika izpolnila pretežen del svojih obveznosti po kupoprodajni pogodbi, razen plačila zadnjega obroka kupnine, ki je zapadel na dan izročitve nepremičnine tožnikoma v posest, pa toženec te svoje obveznosti ni izpolnil, zato je tožeča stranka upravičeno zahtevala razdrtje pogodbe.
Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.
Ugotovi se, da je pritožba tožeče stranke umaknjena.
Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da se razveže kupoprodajna pogodba z dne 8.5.1997, sklenjena med tožnikoma kot kupcema in prvotožencem kot prodajalcem za trosobno stanovanje št. 19, na naslovu........, Ljubljana, v nadaljevanju pa prvotoženi stranki naložilo plačilo zneska 140.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila z zamudnimi obrestmi, opredeljenimi v 2. točki izreka sodbe. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je v celoti zavrnilo. Glede stroškov pravdnega postopka je odločilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 644.688,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi, tožeča stranka pa je dolžna plačati drugotoženi stranki 227.840,00 SIT pravdnih stroškov, prav tako s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ugovor prvotožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 27.1.1999 je sodišče prve stopnje zavrnilo, predlog drugotožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks pa prav tako zavrnilo.
Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prvotoženec E. F.. Navaja, da je stanovanje prodal kot lastnik stanovanja. Drugotoženi stranki je bila ta njegova namera znana. Skušal je sporazumno urejati zadeve z drugotoženko, ki je njegova bivša žena, vendar je drugotoženka ves čas onemogočala razdelitev premoženja, kar je predstavljalo bistveno oviro za realizacijo pogodbeno dogovorjenega. Tožbeni zahtevek je sam po sebi neustrezen in ne sovpada z dejanskim stanjem iz spisa. Sodišče tožbeni zahtevek zoži le za prvotoženca (brez modifikacije zahtevka s strani tožeče stranke), izključno v breme prvotoženi stranki, kar po njegovem mnenju ni pravilno. Napačno sodišče interpretira institut oziroma obračun zamudnih obresti, glede na dejstvo, da je tožbeni zahtevek postavljen v nemških markah, za devize pa ne velja enako kot za tolarje, saj se devizne klavzule običajno pišejo ravno zato, ker valutacija v nemških markah že sama po sebi pomeni indeksacijo. Sodišče naj upošteva, koliko je znašal tečaj nemške marke ob podpisu pogodbe, koliko pa sedaj. Ni prav, da bi denar vrnil v nemških markah, poleg tega pa se mu računajo tolarske zamudne obresti, saj je v tem primeru oškodovan. Proti sklepu o začasni odredbi se pritožuje, ker je glede na že vzpostavljena in pravnomočna varovanja terjatve sklep spisno nesmiselen in nesorazmeren.
Tožeča stranka je svojo pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje, vloženo dne 8.5.1999, umaknila z vlogo z dne 7.3.2000. Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o ari dne 26.4.1997 in kasneje še kupoprodajno pogodbo dne 8.5.1997, katere predmet je trisobno stanovanje v izmeri 80,84 m2 na... u Lublan. Tožnika sta prvotožencu izročila dne 26.4.1997 in 8.5.1997 aro v višini 20.000 DEM, kasneje pa še del kupnine v višini 100.000 DEM dne 16.5.1997. Toženec svoje obveznosti izročitve stanovanja tožnikoma v posest ni izpolnil, tožnikoma je tudi zamolčal, da je sporno stanovanje skupno premoženje njega in drugotoženke, ki v stanovanju biva, med njima pa je v teku tudi nepravdni postopek o razdelitvi solastnine, ki se nanaša na sporno stanovanje. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v razmerju do prvotoženca v celoti ugodeno, in taka odločitev je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Potem, ko sta tožnika izpolnila pretežen del svojih obveznosti po kupoprodajni pogodbi, razen plačila zadnjega obroka kupnine v znesku 80.000 DEM, ki je zapadel na dan izročitve nepremičnine tožnikoma v posest, pa toženec te svoje obveznosti ni izpolnil, zato je tožeča stranka upravičeno, na podlagi določil 124. in 126. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zahtevala razdrtje pogodbe. Če je pogodba razdrta, pa ima stranka, ki je popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala (2. odst. 132. čl. ZOR). Nesporno je prvotoženec prejel od tožeče stranke 120.000 DEM kupnine, od tega 20.000 DEM are, kar mora vrniti tožeči stranki, skupaj z zamudnimi obrestmi od dnevov prejema posameznih izplačil (5. odst. 132. čl. ZOR). Nobenega dvoma ni, da je prvotoženec odgovoren za neizpolnitev pogodbe, teh dejanskih ugotovitev, pravilno obrazloženih v razlogih izpodbijane sodbe, pa tudi v pritožbi ne izpodbija, pač pa le skuša opravičiti svoje ravnanje, češ da je bila drugotoženki njegova namera (o prodaji stanovanja) znana ter da je z njo skušal sporazumno urejati zadeve, kar pa je nepomembno v razmerju do tožeče stranke. Odločitev o vrnitvi dvojne are zato pravilno temelji na določbi 2. odst. 80. čl. ZOR, po kateri sme tožeča stranka zaradi neizpolnitve pogodbe, ki jo je zakrivil prvotoženec, po lastni izbiri zahtevati ali povrnitev škode in vrnitev are ali pa vrnitev dvojne are. Tožeča stranka se je odločila za slednje, zato je prvostopno sodišče upravičeno tudi v tem delu ugodilo njenemu zahtevku. Pritožbene navedbe o neustreznosti tožbenega zahtevka so glede na gornje navedbe neutemeljene, enako velja glede očitka, da je prvostopno sodišče brez spremembe tožbenega zahtevka zavrnilo le-tega glede drugotoženke, saj je odločitev prvostopnega sodišča v skladu z procesnimi določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; 2. odst. 325. čl).
Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju povsem pravilno odločilo tudi o obrestnem delu tožbenega zahtevka. Tožnikoma pripadajo zamudne obresti od dospelosti njune terjatve dalje, kljub temu, da jima je prisojena tolarska protivrednost zneska nemških mark po tečaju na dan plačila. Navedbe pritožbe, da za devize glede obresti ne velja enako kot za tolarje, so pravilne. Tožnikoma res ne bi bilo mogoče priznati zamudnih obresti po zakoniti obrestni meri, ki velja za tolarske terjatve, saj v takšnem primeru obresti nadomeščajo valorizacijo, ki v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker je vrednost terjatve tožeče stranke zaradi devizne klavzule ohranjena. Vendar je v tem delu pritožba nerazumljiva, saj je prvostopno sodišče prisodilo tožnikoma obresti po pravilni višini obrestne mere, namreč od deviznih zneskov, opredeljenih v 2. točki izreka sodbe, le zamudne obresti, kot Nova Ljubljanska banka d.d., Ljubljana, obrestuje devizne vloge v DEM na vpogled, kar je v skladu z uveljavljeno sodno prakso in velja enako tudi za prisojo tolarske protivrednosti tako opredeljenih obresti.
Glede odločitve prvostopnega sodišča o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo, pritožba vsebuje pavšalne in deloma nejasne razloge. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve po določbi 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju ter navedbe ugovora pravilno ocenilo in temu ni kaj dodati. Dejstvo, da je terjatev tožeče stranke že zavarovana z drugimi začasnimi odredbami, ne vpliva na obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe.
Ker je tožeča stranka umaknila pritožbo pred izdajo odločbe sodišča druge stopnje (2. odst. 334. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99), o njej ni potrebno odločati.
Ker niso podani pritožbeni razlogi, prav tako ni ugotovljenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 354. čl. ZPP/77 v zvezi z 2. odst. 365. čl. istega zakona), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.