Jedro

Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi sprejema odločitev sodišč, ki sta jo sprejeli v sklopu presoje neogibne potrebnosti in sorazmernosti ukrepa. Pri tem sta ustrezno tehtali med ogrožanjem varnosti ljudi (vključno s premoženjem ljudi kot eksistenčno podlago posameznika) na eni strani in posegom v osebno svobodo obdolženca na drugi. Ob upoštevanju ustavnosodnega stališča, da je poseg v premoženje kot eksistenčno podlago mogoče presojati tudi glede na način storitve kaznivega dejanja, sta razumno poudarili predvsem naslednje ključne okoliščine, na podlagi katerih sta sprejeli zaključek, da je poseg v osebno svobodo obdolženca neogibno potreben in sorazmeren: (i) visoka vrednost odvzetih stvari v skupni višini 25.000,00 EUR; (ii) izvršitev kaznivega dejanja v sostorilstvu; (iii) izvršitev je bila dobro organizirana, vnaprej pripravljena in načrtovana; (iv) kaznivo dejanje je bilo izvršeno tudi zelo hitro in premišljeno, saj so bili vsi trije storilci zamaskirani, oblečeni v temna oblačila, na kombiju pa je bila nameščena odtujena registrska tablica.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Kpd 70450/2025 z dne 26. 9. 2025 zoper obdolženca A. A. odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 70450/2025 z dne 30. 9. 2025 je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2.Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčeva zagovornica, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve ustavnih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

3.Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala, da se zavrne kot neutemeljena.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan v izjavo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se je o njem izjavila ter v odgovoru vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5.Vložnica v zahtevi najprej v bistvenem zatrjuje, da iz obrazložitve izpodbijanih sklepov ni razvidno, zakaj naj bi bilo izvrševanje kazni na alternativen način v letu 2020 v sklopu presoje ponovitvene nevarnosti pomembno dejstvo in zakaj to dejstvo pretehta nad tem, da osumljenec dvanajst let ni izvrševal kaznivih dejanj, glede katerih naj bi obstajala ponovitvena nevarnost.

6.Zatrjevanja vložnice so neustrezna in izvzeta iz konteksta celotne obrazložitve sodišča prve stopnje. Slednje je namreč povsem določno v okviru subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti najprej naštelo pravnomočno zaključene kazenske postopke, v katerih je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivih dejanj, izvršenih do leta 2013, predvsem zoper premoženje. Nato pa je sodišče glede na kritiko obrambe, da je bilo zadnje dejanje storjeno v letu 2013, kot podporno navedlo tudi, da je osumljenec zadnjo kazen zapora, ki se je sicer izvrševala z delom v splošno korist, izvršil dne 22. 12. 2020. Prav tako je med drugim poudarilo, da je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vložena pravnomočna obtožnica, po kateri se obdolžencu v okviru hudodelske združbe očitajo kazniva dejanja, izvršena v letih 2021 in 2022 (točka 8 prvostopenjskega sklepa). Že pritožbeno sodišče je ustrezno odgovorilo (točka 6 drugostopenjskega sklepa), da je sodišče te okoliščino izpostavilo kot pomembno, ne pa kot takšno, ki bi pretehtala nad dejstvom, da obdolženec že dvanajst let ni izvršil kaznivega dejanja. Zato posebna obrazložitev v tej smeri, kar pričakuje vložnica, niti ni bila potrebna.

7.Nadalje vložnica v zvezi z "odprtim kazenskim postopkom, ki se vodi zoper obdolženca" navaja, da se mora ponovitvena nevarnost nanašati na specifično kaznivo dejanje, ki mora biti z obravnavanim dejanjem (vsaj) v smiselni zvezi. Navedeno drži, vendar sta sodišči povsem ustrezno utemeljili, da so bila v obravnavani zadevi kazniva dejanja - ki sicer niso bila izvršena neposredno zoper premoženje - izvršena iz premoženjskih nagibov, saj omogočajo visoke zaslužke in s tem vir (protipravne) premoženjske koristi. Ustrezno sta posebej izpostavili kaznivo dejanje proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami ter kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države. Vrhovno sodišče takšno stališče sprejema in med izvršenimi kaznivimi dejanji prepoznava smiselno zvezo, ki se za argumentacijo obstoja ponovitvene nevarnosti zahteva.

8.Nadaljnji očitek vložnice se nanaša na upoštevanje teže kaznivega dejanja kot objektivne okoliščine, ki utemeljuje ponovitveno nevarnost. Trdi, da večja intenzivnost ravnanja, kot izhaja že iz samih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, ni izkazana, zato ne more utemeljevati ponovitvene nevarnosti. Po pregledu pritožbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da so te navedbe materialno neizčrpane, saj jih vložnica v pritožbi ni navajala, zato vsebinska presoja v tem delu ni mogoča (peti odstavek 420. člena ZKP).

9.Končno pa vložnica utemeljuje, da v konkretnem primeru nista podana oziroma zadostno obrazložena temeljna (ustavna) pogoja za odreditev pripora: (i) ogroženost varnosti ljudi in (ii) sorazmernost pripora. Izpostavlja sodno prakso Ustavnega sodišča, iz katere izhaja, da nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov praviloma ne bo mogla odtehtati posega v osebno svobodo. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za enkraten vlom v trgovino in odtujitev sedmih koles, kar po njeni oceni ne predstavlja tolikšne nevarnosti posameznika, ki bi zadostila določbi 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Prav tako poudarja, da je v konkretnem primeru oškodovana pravna oseba, pri čemer bi moralo biti njeno oškodovanje izkazano na eksistenčni ravni oziroma mora način izvršitve kazati na to, da je varnost ljudi lahko ogrožena. Meni, da razlogi sodišč s tem v zvezi niso zadostni, zato zatrjuje tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10.Ustavno sodišče je že v ustavni odločbi Up-75/95 z dne 7. 7. 1995 odločilo, da v okviru pravnih standardov "neogibna potrebnost za varnost ljudi" iz 20. člena Ustave ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov iz razloga, ker z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena. Vendar pa mora sodišče pri odločanju o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik oziroma težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. To načelno stališče seveda pomeni, da nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov praviloma ne bo mogla odtehtati posega v osebno svobodo, če ne bo šlo za težje delikte z elementi nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi. V odločbi Up-154/95 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je treba pri tej presoji upoštevati, da premoženje lahko predstavlja eksistenčno podlago človeka. Pojasnilo je, da je dejstvo, ali je s storitvijo premoženjskega delikta ogrožena takšna eksistenčna podlaga oseb, možno presojati glede na obseg prizadetosti te pravice, kot sta vrednost ali pomembnost stvari, pa tudi glede na način storitve kaznivega dejanja. Z odločbo Up-106/98 z dne 16. 7. 1998 je dodalo, da gre lahko pri predmetih kaznivega dejanja za takšne stvari, na katerih uporabo se navezujejo na primer možnost opravljanja poklicnega dela in s tem preživljanja ljudi ter način njihovega življenja.

11.Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi sprejema odločitev sodišč nižje stopnje, ki sta jo sprejeli v sklopu presoje neogibne potrebnosti in sorazmernosti ukrepa. Pri tem sta ustrezno tehtali med ogrožanjem varnosti ljudi (vključno s premoženjem ljudi kot eksistenčno podlago posameznika) na eni strani in posegom v osebno svobodo oškodovanca na drugi strani. Ob upoštevanju ustavnosodnega stališča, da je poseg v premoženje kot eksistenčno podlago mogoče presojati tudi glede na način storitve kaznivega dejanja, sta razumno poudarili predvsem naslednje ključne okoliščine, na podlagi katerih sta sprejeli zaključek, da je poseg v osebno svobodo obdolženca neogibno potreben in sorazmeren: (i) visoka vrednost odvzetih stvari v skupni višini 25.000,00 EUR; (ii) izvršitev kaznivega dejanja v sostorilstvu; (iii) izvršitev je bila dobro organizirana, vnaprej pripravljena in načrtovana; (iv) kaznivo dejanje je bilo izvršeno tudi zelo hitro in premišljeno, saj so bili vsi trije storilci zamaskirani, oblečeni v temna oblačila, na kombiju pa je bila nameščena odtujena registrska tablica.

12.Tudi argument vložnice, da ima oškodovana pravna oseba letne dohodke od prodaje v višini preko 4.000.000,00 EUR in da zato pridobljena protipravna premoženjska korist v vrednosti 25.000,00 EUR ni visoka oziroma po njeni oceni ne ogroža eksistence pravne osebe, ne vzdrži. Strinjati se je namreč mogoče s stališčem pritožbenega sodišča, da že sam način izvršitve, ki se kaže v izraziti načrtnosti, premišljenosti, organiziranosti in koristoljubnosti, v konkretnem primeru utemeljuje visoko stopnjo ogrožanja premoženja z vidika eksistenčne varnosti (tudi) vseh potencialnih oškodovancev, v kolikor bi bil obdolženec izpuščen na prostost. Glede na takšen način izvršitve pa sta sodišči zanesljivo sklenili tudi, da noben drug milejši omejevalni ukrep - vložnica predlaga izrek hišnega pripora - ne bi bil zadosten.

C.

13.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, delno pa je zahteva materialno neizčrpana, zato jo je po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

14.Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------

1V bistvenem enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Ips 21/2008 z dne 31. 1. 2008.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 20, 20/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.