Jedro

Odgovornost lovske družine za škodo, ki jo povzroči divjad na avtomobilih, je krivdna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 10.000,00 SIT in povrnitev pravdnih stroškov v znesku 2.800,00 SIT. Ugotovilo je namreč, da je resnična tožnikova trditev, da mu je 4.10.1990 na cesti srnjak poškodoval avtomobil. Med protipravno poškodbo vozila in nastalo škodo je podana vzročna zveza, višina premoženjske škode pa med pravdnima strankama ni sporna. Po prepričanju sodišča prve stopnje je treba uporabiti določilo o krivdni odgovornosti in ker tožena stranka ni storila vsega, da bi preprečila škodo, ki jo povzroči njena divjad, je odgovorna za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v času nesreče ni bil postavljen znak, ki bi opozarjal na divjad, ker je bil šele poslan dopis komunalnemu podjetju, da določeni odseki lokalnih cest v lovišču niso dovolj ali pa sploh niso označeni.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo dejstva, da znak "divjad na cesti" na odseku, kjer je prišlo do obravnavane nezgode, stoji. Znak je postavilo Cestno podjetje na podlagi zahteve Lovske družine. Lovska družina je tudi preko svojega pooblaščenca opredelila vse nevarne odseke pri Cestnem podjetju, ki je znake "divjad na cesti" z veliko zamudo tudi postavila. Tožena stranka namreč ne more vplivati na to, da bi komunalno podjetje, ki se izgovarja na pomanjkanje sredstev, hitreje postavljalo prometne znake. Zato pritožnik predlaga ponovno sojenje na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu s 365. členom Zakona o pravdnem postopku, ni našlo nobene kršitve postopkovnih določil, na katera mora paziti po uradni dolžnosti. Tudi v pritožbi navedene kršitve niso podane, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Razloge za svojo odločitev je logično in primerno navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sodišče druge stopnje jih v celoti sprejema. V zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki vsebuje načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Pri ugotovitvi dejanskega stanja je verjelo toženi stranki, da ustrezno vzdržuje divjad v lovišču in da niso mogoči drugačni ukrepi za čuvanje divjadi. Kljub temu pa je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni storila vsega za preprečitev škode, ki jo povzroči divjad. V času prometne nesreče prometnega znaka z opozorilom, da divjad prihaja čez cesto, ni bilo in pavšalno obvestilo z dne 10.7.1990 na tožnikovo vožnjo ni moglo vplivati, saj zanj ni mogel vedeti, zato ga ni mogoče uvrstiti med zadostne ukrepe za preprečitev nesreče. Poleg tega obvestilo ni konkretizirano, tako da iz njega ni mogoče razbrati, na katero cesto ali odsek ceste se nanaša. Naročilo za postavitev prometnih znakov, "divjad na cesti" bi se moralo nanašati na točno določen odsek ceste in lahko vpliva le na morebitno možnost regresa tožene stranke. Zato pritožba ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo. V skladu s 368. členom Zakona o pravdnem postopku je hkrati potrdilo izpodbijano sodbo.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90 in RS 55/92), Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) in Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Ur.l. SRS št. 25/76 in 29/86) se uporabljajo na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur.l. RS št. 1/91-I) v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I).