Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko tožnik vloge za pridobitev državljanstva v navedenem roku ni vložil, državljanstvo je pridobil šele v letu 2002, tožnik merilom, določenim v Ustavnem zakonu in ZDRS, ki bi ga v njegovih pravicah izenačili z državljani RS, ni zadostil. Navedeno pomeni, da tožnik do odškodnine, ker naj bi mu bil onemogočen nakup stanovanja po SZ, ni upravičen, saj izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva ni povezan s pravico odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji po SZ, ker te pravice ni pridobil.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka glede nepremoženjske škode in v V. točki izreka (stroški postopka) ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka), pri čemer se izrek pod I. točko izreka po uradni dolžnosti spremeni tako, da sedaj glasi: „Zahtevek za plačilo premoženjske škode v višini 76.377,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.“

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo ugotovilo, da temelj zahtevka za premoženjsko škodo ne obstaja (I. točka izreka), in da ne obstaja temelj zahtevka za nepremoženjsko škodo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da se delni umik tožbenega zahtevka za znesek 3.000,00 EUR vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi (III. točka), dopusti se sprememba tožbe za znesek 31.202,00 EUR (IV. točka) in da je tožeča stranka v nadaljevanju tožnik) dolžna toženi stranki (v nadaljevanju toženka) povrniti pravdne stroške v znesku 1.549,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Navaja, da so napačni razlogi sodišča, da vzrok za to, da tožnik ni odkupil stanovanja po takrat veljavnem Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ) ni v protipravnem izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, temveč ker na dan uveljavitve SZ ni imel slovenskega državljanstva in ker ni izkoristil možnosti pridobiti državljanstvo. Izpostavlja odločbo Ustavnega sodišče RS U-I-284/94 z dne 24. 6. 1999 glede Zakona o tujcih in kršitev ustavnega načela enakosti. Tožnik je izpolnjeval vse pogoje za pridobitev državljanstva, vendar ga zaradi izbrisa ni mogel pridobiti in tako izpolniti pogojev za nakup stanovanja. Navaja, da se je ustno pozanimal za nakup stanovanja pri takratnemu direktorju S. K., s katerim sta opravila pogovor, vendar sta ugotovila, da nihče v tožnikovi družini nima možnosti za odkup stanovanja. Tožnik zato ni dajal nobenih pisnih vlog za odkup stanovanja. Razlogi sodišča, da tožnik ni izkazal interesa za nakup stanovanja, ker ni dal pisne vloge, so tako neutemeljeni. Sodišče je tudi napačno ocenilo izpoved tožnika, da mu je izvedenec gradbene stroke dejal, da ne more odkupiti stanovanja, ker nima dovolj sredstev, saj se je ta okoliščina nanašala na leto 2004, ko bi za stanovanje bilo potrebno plačati polno ceno. Nerazumljivi so razlogi sodišča, da tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče odločiti o odškodnini za nepremoženjsko škodo. Navajal je, da so njegove bolečine trajale od izbrisa v letu 1992 do izdaje dopolnilne odločbe v letu 1999, pri tem je konkretno opisal svoj strah in nelagodje, prav tako je o teh izpovedal. Nepravilen je sklep o ustavitvi postopka, saj je tožnik zahtevek samo preoblikoval tako, da ne zahteva več škode zaradi prenehanja delovnega razmerja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in ugotovi, da obstoji podlaga za njegov zahtevek, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Iz odločitev razpravljajoče sodnice izhaja očiten dvom v njeno nepristranskost pri odločanju, saj je naprej zahtevek zaradi zastaranja zavrnila, ko pa je pritožnik uspel z revizijo, je sedaj na stališču, da je zahtevek neutemeljen, čeprav več kot očitno sodnica zmotno uporablja materialno pravo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V predmetni zadevi je tožnik od toženke zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva z dnem 26. 2. 1992. Navaja, da je zanj imel izbris imel hude materialne in nematerialne škodne posledice. Na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) je bila tožniku v upravnem postopku že izplačana odškodnina v znesku 4.550,00 EUR. V tem postopku tožnik od toženke zahteva še plačilo za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupni višini 88.129,85 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno za odločanje o denarni odškodnini uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v obdobju nastanka zatrjevane škode1. Premoženjska škoda

6. Tožbeni zahtevek za premoženjsko škodo se nanaša na škodo, ki izvira iz nezmožnosti odkupa stanovanja po SZ iz leta 1991 v znesku 48.000,00 EUR in plačilo najemnin za navedeno stanovanje v višini 28.277,85 EUR v obdobju od 1. 1. 2004 do 30. 11. 2018. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ravnanje toženke (izbris) ni bil vzrok za to, da tožnik ni odkupil stanovanja. Kot nesporno je tudi ugotovilo, da je tožnik skupaj s svojo družino prebival v Sloveniji od leta 1979, da je bil ob uveljavitvi SZ z dnem 13. 10. 1991 imetnik stanovanjske pravice na stanovanju in da je bil iz registra stalnega prebivalstva izbrisan 26. 2. 1992. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so na podlagi SZ stanovanje lahko odkupili samo tisti imetniki stanovanjske pravice, ki so na dan uveljavitve SZ imeli slovensko državljanstvo, pravico do nakupa so lahko uveljavili v roku dveh let od uveljavitve zakona. Kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane odločbe tožnik na dan uveljavitve SZ ni imel slovenskega državljanstva. Pri tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da določitev kriterija državljanstva, ki je imetnikom stanovanjske pravice omogočal odkup stanovanj pod ugodnejšimi pogoji, izrecno sicer ne upošteva dejstva, da je v obdobju uveljavitve SZ v RS živela določena skupina ljudi, ki niso bili njeni državljani, a so bili v skladu s 13. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti z njimi v celoti izenačeni v pravicah in dolžnostih, pod pogoji, da so imeli na dan plebiscita dne 23. 12. 1990 v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, da so v RS tudi dejansko živeli in so po 40. členu Zakona o državljanstvu RS (v nadaljevanju ZDRS) zaprosili za slovensko državljanstvo. Navedeni člen ZDRS je določal, da je potrebno vlogo za pridobitev državljanstva vložiti v roku 6 mesecev od uveljavitve tega zakona. Po mnenju sodišča druge stopnje tako pravica odkupiti stanovanje po takratnem SZ ni mogla biti le pravica državljana, ampak tudi vseh tistih oseb, ki so bile na dan uveljavitve tega zakona (13. 10. 1991) v pravicah in dolžnostih izenačene z državljani v skladu s 13. členom Ustavnega zakona.2 Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko tožnik vloge za pridobitev državljanstva v navedenem roku ni vložil, državljanstvo je pridobil šele v letu 2002, tožnik merilom, določenim v Ustavnem zakonu in ZDRS, ki bi ga v njegovih pravicah izenačili z državljani RS, ni zadostil.3 Navedeno pomeni, da tožnik do odškodnine, ker naj bi mu bil onemogočen nakup stanovanja po SZ, ni upravičen, saj izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva ni povezan s pravico odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji po SZ, ker te pravice ni pridobil. 7. Poleg navedenega sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik niti ni izkazal, da bi imel času, ko je bilo stanovanje mogoče odkupiti po SZ (od 13. 10. 1991 do 13. 10. 1993) tudi dejansko namen odkupiti stanovanje. Tožnik je namreč sam izpovedal, da nikoli ni dal pisne vloge za odkup, ampak mu je odkup ponudil njegov delodajalec, ki je bil takrat lastnik stanovanja. V skladu 117. členom SZ bi moral tožnik kot imetnik stanovanjske pravice podati zahtevo za odkup. Tožnik pa je navajal le, da se je za odkup zanimal pri Stanovanjskem podjetju R.n.K. in pri bivšem delodajalcu. Pri tem pa sodišče prve stopnje še ugotavlja, da v relevantnem obdobju za nakup stanovanja tega upravnika še ni bilo, kar kaže na to, da se je očitno za nakup stanovanja zanimal po preteku roka. Poleg tega je ob zaslišanju izpovedal, da mu je gradbeni izvedenec dejal, da stanovanja ne more kupiti, ker nima toliko denarja. Pritožbene navedbe, da se izpovedba glede gradbenega izvedenca v zvezi z nezmožnostjo odkupiti stanovanje nanaša na leto 2004 predstavlja pritožbeno novoto, ki se v pritožbenem postopku ne more upoštevati (337. člen ZPP).

8. Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da tožnik ni izkazal obstoja vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano premoženjsko škodo kot ene od predpostavk odškodninske obveznosti, zaradi česar zahtevek po temelju ni utemeljen in je potrebno tožbeni zahtevek glede premoženjske škode zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato po uradni dolžnosti v I. točki izreka izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 76.377,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.4 Nepremoženjska škoda

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo ugotovilo, da je tožnik zadostil trditvenemu bremenu glede dejstev, na podlagi katerih je mogoče zaključiti o obstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženke in duševnimi bolečinami kot nepremoženjsko škodo. Nato pa je zaključilo, da tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju in obsegu škode oziroma da posledice kršitve niso opredeljene in konkretizirane tako, da lahko sodišče odloča o obstoju škode.

10. Tožnik je že v tožbi leta 2009 navajal, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva imel zanj hude materialne in nematerialne posledice in da je ravnanje državnih organov pomenilo hudo kršitev osnovnih človekovih pravic. Ob spremembi tožbe5 je konkretneje navajal, da je bil okrnjen v svojih osebnostnih pravicah, da je bil obravnavan kot drugorazredni tujec, ki potrebuje delovno dovoljenje, da je v Sloveniji lahko ostal izključno zato, ker je ves čas v obdobju od izbrisa vlagal prošnje za dovoljenja za začasno prebivanje, čeprav je v RS prebival že od leta 1979. Tožnik je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva od 26. 2. 1992 do 26. 11. 1999, 7 let in devet mesecev. Ves ta čas je moral problem reševati z vlogami za začasno prebivanje, kar je občasno moral storiti večkrat na leto. Odločbe so na naslov tožnika večkrat prihajale po poteku roka veljavnosti prejšnjega dovoljenja, zaradi česar se v vmesnem času ni mogel svobodno gibati in je ostajal doma zaradi strahu pred legitimacijo. Navajal je, da je vse do ureditve statusa stalnega prebivališča doživljal intenzivne duševne bolečine, strah in skrb za svojo prihodnost, pri tem je tudi opisal postopek pridobivanja delovnih dovoljenj.

11. Povzete trditve tožnika glede obstoja in obsega nepremoženjske škode so po mnenju sodišča druge stopnje dovolj konkretizirane, da bi v primeru njihove izkazanosti omogočile odmero ustrezne odškodnine.6 Neobičajna narava in razsežnost toženkine kršitve je namreč izbrisanim povzročila številne hude težave, zaradi katerih so praviloma dalj časa intenzivno trpeli.7 Pri tem je izpostaviti še, da toženka ni podala nobenih konkretiziranih trditev, da tožniku škoda na nepremoženjskem področju ni nastala, temveč le, da je škoda že bila izplačana v upravnem postopku. Materialnopravno napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu in da mu zaradi kršitve osebnostnih pravic ni nastala pravno priznana škoda.

12. Navedeno je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, posledično pa tudi glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in vrnitev zadeve tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kršitve glede na njeno naravo sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, ker bi s tem stranke nesorazmerno prikrajšalo v pravici do pritožbe. (prvi odstavek 355. člena ZPP). Celih sklopov pravno odločilnih dejstev namreč ni mogoče ugotavljati šele na pritožbeni stopnji. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do izjave (22. člen URS) ter pravica do pravnega sredstva, strankam pa tudi ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13. V novem sojenju naj sodišče upošteva tudi do sedaj oblikovano sodno prakso glede enotne odmere odškodnine8. Znotraj enotne odmere pa mora sodišče v vsakem posameznem primeru pravni standard pravična denarna odškodnina vsebinsko napolniti ob upoštevanju okoliščin posameznega primera. Pri tem naj si pomaga z napotki iz drugega odstavka 200. člena ZOR, ki na eni strani poudarjajo, da je vsakdo neponovljiv in specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod, ter s tem preprečujejo, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Dodati je še, da je v konkretnem primeru ob pravilni uporabi materialnega prava treba upoštevati tudi določbo 13. člena ZPŠOIRSP (če bo tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo), ki določa roke in način izplačila denarne odškodnine.

14. Sodišče druge stopnje ni sledilo predlogu v pritožbi, da se zadeva vrne v novo sojenje drugemu sodniku (356. člen ZPP). Tožnik izločitve razpravljajoče sodnice doslej ni zahteval, prav tako ne navaja nobenih upravičenih razlogov, ki bi omogočali sklepanje, da bo sojenje pred drugim sodnikom hitreje in zanesljiveje privedlo do pravilne in zakonite odločitve o tožbenem zahtevku. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa izločitve sodnice ni mogoče zahtevati, pri tem pa ji tudi ni mogoče očitati pristranskosti zaradi prvotne zavrnitve zahtevka zaradi zastaranja, saj je sodnica ob prvem sojenju odločila glede na takrat uveljavljeno sodno prakso glede zastaranja tovrstnih zahtevkov, kar je razvidno tudi iz obrazložitve sklepa VSRS II Ips 271/2013 z dne 17. 9. 2015, ki je bil izdan v predmetni zadevi.

Sklep o umiku

15. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da gre za delni umik tožbenega zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači v znesku 2.000,00 EUR in iz naslova plačanih taks in stroškov v upravnem postopku v znesku 1.000,00 EUR. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 13. 12. 2018 spremenil tožbo tako, da je zahteval odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova nezmožnosti odkupa stanovanja v višini 48.000,00 EUR in znesek 28.377,85 EUR iz naslova plačevanja najemnin za stanovanje, katerega nakup mu je bil po njegovem prepričanju onemogočen. Izrecno je navedel, da odškodnine iz naslova neizplačanih plač več ne uveljavlja. V delu, ko tožnik več ne zahteva povrnitve premoženjske škode, je zato prišlo do delnega umika tožbenega zahtevka, zanj pa veljajo pogoji iz 188. člena ZPP.

16. V tem delu je zato zavrniti pritožbo tožnika in potrditi sklep sodišča prve stopnje (druga točka 366. člena ZPP).

17. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka zadržalo za končno odločbo.

PRAVNI POUK Zoper I. točko izreka te odločbe je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

Pritožba mora vsebovati navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločba sodišča druge stopnje v I. točki izreka se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Tako določa 11. člen ZPŠOIRSP. 2 Podobno stališče je glede brezplačnih razdelitev certifikatov, kjer je prav tako kot pogoj bil določen kriterij državljanstva, zavzelo že Ustavno sodišče RS v zadevi št. U-I-156/93 z dne 6. 10. 1994. 3 V primeru, če bi tožnik v roku 6 mesecev od uveljavitve ZDRS zaprosil za slovensko državljanstvo, bi pridobil tudi pravico do odkupa stanovanja po SZ. Podobno je odločilo tudi VSRS v zadevi II Ips 221/2017 z dne 24. 11. 2019 glede pridobitve lastninskega certifikata po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij. 4 Če namreč sodišče oceni, da zahtevek po temelju ni utemeljen, ne izda vmesne sodbe, temveč s končno sodbo tožbeni zahtevek zavrne (tako tudi prof. dr. Dragica Wedam Lukič v Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, str. 30.). 5 V zadevi je v postopku za oceno ustavnosti 12. člena ZPŠOIRSP odločalo Ustavno sodišče RS (odločba U-I-80/16-36, U-I-166/16-28, U-I-173/16-33 z dne 15. 3. 2018), ki je med drugim odločilo, da se 12. člen navedenega zakona razveljavi v delu glede omejitve višine odškodnine, v kolikor se nanaša na oškodovance, ki so odškodninske zahtevke zoper državo vložili pred uveljavitvijo ZPŠOIRSP (junij 2014). Tožnik je zahtevek za plačilo nepremoženjske škode postavil z vlogo z dne 21. 1. 2019, v vmesnem času je namreč sodišče prve stopnje pravdni postopek prekinilo, sklep o prekinitvi je bil s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 627/2018 z dne 9. 10. 2018 razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Glede na prvotno določbo o omejitvi višine odškodnine je tako sodišče povsem upravičeno dopustilo spremembo tožbe z novo postavljenim zahtevkom glede plačila nepremoženjske škode, ki jo je sicer tožnik zatrjeval že v prvotni tožbi. 6 Podobno je odločilo VSRS v zadevi II Ips 105/2017 z dne 14. 6. 2018, ko je tožnik navajal, da je njegov položaj „drugorazrednega državljana vplival na njegovo družinsko življenje, na njegovo samopodobo in samospoštovanje, ter da je zaradi vsega navedenega zelo trpel. 7 Tako tudi v sodbi VSRS II Ips 255/2016 z dne 2. 2. 2017. 8 Odločbi VSRS II Ips 173/2015 z dne 7. 1. 2016 in II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016.