Jedro

Po ustaljeni sodni praksi se pri določitvi zavezanca v inšpekcijskih postopkih v primeru nelegalne gradnje smiselno uporablja določba prvega odstavka 157. člena ZGO-1, iz katere izhaja, da je inšpekcijski zavezanec v prvi vrsti investitor oziroma lastnik objekta, če pa tega ni mogoče ugotoviti, je inšpekcijski zavezanec lastnik zemljišča, na katerem je objekt postavljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni inšpekcijski organ odločil, da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo kopalnice maksimalnih tlorisnih dimenzij 2,04 m x 1,20 m in vhoda v pritlično stanovanje z vežo maksimalnih tlorisnih dimenzij 3 m x 1 m izvedenih v pritličju, v zahodnem delu stanovanjskega objekta na …, vse na zemljišču s parc. št. 599 k.o. …, v delu stavbe št. 5.E (vl. št. 1557/5) (1. točka izreka). Inšpekcijski zavezanec mora v 30 dneh po prejemu te odločbe odstraniti v navedeni kopalnici in navedenem vhodu novo zgrajene predelne stene kopalnice in vhoda, elektroinštalacijo in vodovodno inštalacijo v kopalnici ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka). Inšpekcijskega zavezanca se opozori, da se bo v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti začel postopek izvršbe nedenarnih obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka izreka). Za nelegalne gradnje iz 1. točke izreka veljajo v izreku izpodbijane odločbe naštete prepovedi iz prvega odstavka 158. člena ZGO-1, pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, stroškov postopka ni bilo (4., 5. in 6. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor opravil inšpekcijski oglede na predmetnem zemljišču po uradni dolžnosti (dne 9. 3. 2010, 28. 4. 2010 in 18. 5. 2010). V stanovanjskem objektu so se brez potrebnega gradbenega dovoljenja izvedla tam našteta gradbena dela. Iz vpogleda v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Piranu (zemljišča parc. št. 599 k.o. …) je razvidno, da gre za večstanovanjsko stavbo, ki je v lasti tam navedenih oseb, med drugim tožnika kot lastnika dela stavbe, št. I. E, to je stanovanje v pritličju (v zahodnem delu predmetnega stanovanjskega objekta na …). Tožnik je v postopku izjavil, da sam ni investitor navedene gradnje (kopalnice in veže). Vhod v pritlično stanovanje z vežo (in kopalnico) sta sestavni del tožnikovega pritličnega stanovanja. Tožnik si je lastninsko pravico pridobil dne 17. 5. 2006 (sklenil je kupno pogodbo). Zatečeno staje na objektu ni v skladu s posnetkom stanja prikazanega v načrtu etažne lastnine št. 97 A, 22. oktober 1997. Čeprav se tožnik ni opredelil kot investitor, pa je kot zemljiškoknjižni lastnik predmetnega stanovanja inšpekcijski zavezanec. Inšpekcijski ukrep se sicer primarno naloži investitorju nelegalno zgrajenega objekta, zemljiškoknjižnemu lastniku pa v primeru, če investitorja ni mogoče ugotoviti ali pa je bil nelegalno zgrajeni objekt predmet odtujitve na podlagi kupoprodajne pogodbe, kot je to v obravnavanem primeru. V skladu z 11. členom Stvarno pravnega zakonika (SZ) se domneva, da je lastnik nepremičnin tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. S prenosom lastništva na predmetnih objektih so obenem s pravicami prešle na kupca tudi obveznosti in tako tudi posledice nelegalne gradnje. V uvodu navedeni posegi posegajo v nosilno konstrukcijo objekta ter spreminjajo tako njegovo zmogljivost kot tudi namembnost. Sporen poseg je bil nedvomno izveden po letu 1997, vsi prepisi od takrat dalje pa so za takšne posege vedno zahtevali izkaz pravice graditi in gradbeno dovoljenje.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da ZGO-1 z izpodbijano odločbo ni bil retroaktivno uporabljen, saj v 201. členu določa njegovo uporabo pri izreku inšpekcijskega ukrepa tudi za objekte, ki so bili zgrajeni pred njegovo uveljavitvijo s tem, da se legalnost same gradnje presoja po predpisih, ki so veljali v času gradnje. Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je navedena dela izvedel tožnikov pravni prednik, saj so s pridobitvijo lastninske pravice na zadevni nepremičnini na pritožnika poleg pravic prešle tudi obveznosti in s tem tudi posledice nedovoljene gradnje. Gradbeni inšpektor je v primeru nelegalne gradnje vedno pristojen (dolžan) ukrepati, ne glede na vrsto lastnine na objektu oz. del objekta na katerem je taka gradnja izvedena.

Tožnik v tožbi navaja, da domnevne nelegalne gradnje ni sam izvajal. Šlo pa je za adaptacijska dela, ki so bila izvedena s strani njegovega pravnega prednika v času med leti 1999 in 2001, ko takrat veljaven ZGO, niti kakšen drugi predpis, za tovrstne posege ni nalagal obveznosti pridobitve gradbenega dovoljenja ali kakršnegakoli drugega izkaz pravice graditi. Posledično dograjenega dela tožnikove etaže, čeprav sega tudi v solastnino vseh etažnih lastnikov, ni mogoče šteti za nelegalno gradnjo. Ker so bila vsa dela takrat tudi zaključena, mu tudi ni mogoče naložiti ustavitve gradnje, saj mu izpodbijana odločba s tem nalaga nekaj, kar je bilo izpolnjeno že pred njeno izdajo. Predmetna stanovanjska stavba na naslovu … ima pet etažnih delov, pri čemer je tožnik lastnik enega od njih z oznako I. E. V tem delu stavbe se nahaja bivalni prostor v izmeri 12,67 m2, kuhinjska niša v izmeri 4,48 m2 ter WC v izmeri 2,24 m2, skupna površina tako znaša 19,39 m2. Tožnik ima tudi solastninsko pravico na etažnem delu z oznako št. 5.E. V etažnem delu z oznako 5.E in v delu z oznako 1.E naj bi bila opravljena gradbena dela, ki so spremenila namembnost objekta na skupnih delih stanovanjske stavbe, s čimer se je skupna raba spremenila v stanovanjsko. Vendar pa navedena ugotovitev prvostopnega organa ni upravna stvar. Kako etažni lastniki razpolagajo s skupno lastnino v stanovanjski stavbi ne more biti predmet inšpekcijskega postopka, temveč je to stvarnopravno vprašanje vseh etažnih lastnikov, ki so hkrati solastniki vseh skupnih delov. Etažni lastniki lahko glede tega kadarkoli sklenejo pisni sporazum o tem, da skupni del postane posamezni del v etažni lastnini. Če pa eden od etažnih lastnikov brez takega sporazuma poseže v skupno lastnino, imajo ostali lastniki možnost, da za to sprožijo ustrezen sodni postopek. Poleg tega inšpekcijski organ ni z zadostno verjetnostjo ugotovil, v katerem obdobju so bili posegi v skupne prostore izvedeni. V svoji odločbi navaja, da se uporabljajo določila ZGO, drugostopni organ pa je nezakonitost gradnje presojal po določilih Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in ustavi inšpekcijski postopek zoper tožnika, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti stroške tega postopka po predloženem stroškovniku.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz tožbenih ugovorov izhaja tožnikova trditev, da v obravnavanem primeru ni inšpekcijski zavezanec, ker spornega dela objekta ni zgradil on, ampak že prej njegov pravni prednik.

Iz določb petega dela ZGO-1 – inšpekcijsko nadzorstvo izhaja, da gradbeni inšpektorji vršijo nadzor nad zakonitostjo graditve objektov in v primeru nelegalne gradnje inšpekcijskemu zavezancu odredijo ukrepe po 152. členu ZGO-1. Kdo je v teh postopkih inšpekcijski zavezanec, se po že ustaljeni upravno sodni praksi presoja ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 157. člena ZGO-1, kjer se sicer obravnava nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Tam je določeno, da je nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora dolžan plačati investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišče, na katerem je takšna gradnja oz. objekt. Iz tega torej, ob pomanjkanju bolj direktne ureditve tega instituta v ostalih določbah petega dela ZGO-1 (inšpekcijsko nadzorstvo) izhaja, da je tudi inšpekcijski zavezanec na splošno v prvi vrsti investitor oz. lastnik objekta, če pa tega ni mogoče ugotoviti (torej niti investitorja, niti lastnika), je inšpekcijski zavezanec lastnik zemljišča, na katerem je objekt postavljen.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik lastnik spornega dela objekta, na katerega se nanaša inšpekcijski ukrep. Kot takšen pa je, po navedenih določbah ZGO-1, tudi inšpekcijski zavezanec. Njegov pravni prednik, ki ni več lastnik objekta (saj ga je prodal tožniku), ne more biti inšpekcijski zavezanec. Zato je naveden tožbeni ugovor (da tožnik ni inšpekcijski zavezanec) neutemeljen.

Ni utemeljen oz. za odločitev ni relevanten tožbeni ugovor, da mu inšpektor ne bi smel naložiti ustavitve gradnje, saj je bila le ta že davno zaključena. Inšpekcijski ukrepi za primer nelegalne gradnje so izrecno določeni v 152. členu ZGO-1 in izpodbijana odločba je skladna s temi določbami. Je pa ta okoliščina (ali je gradnja že zaključena ali ne) za odločitev samo tudi nepomembna; če je (nelegalna) gradnja že zaključena, potem zavezancu (tožniku) tega dela izreka pač ni težko spoštovati. Če pa take določbe v izreku odločbe ne bi bilo, bi lahko kakšen inšpekcijski zavezanec ponovno začel z nadaljevanjem gradnje in se pri tem na to okoliščino (da mu inšpektor tega ni prepovedal) celo skliceval. Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da razpolaganje lastnikov s skupno lastnino v predmetni stanovanjski stavbi ne more biti predmet inšpekcijskega postopka, ker gre za stvarnopravno razmerje med etažnimi lastniki, ki so hkrati tudi solastniki vseh skupnih delov. Ta ugovor namreč ne vpliva na ugotovitev, da je za izveden poseg potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje po določbah 3. člena ZGO-1. Čeprav je urejanje medsebojnih razmerij glede skupne lastnine med etažnimi lastniki v stvarno-pravnem pogledu res njihovo medsebojno razmerje, pa zakon glede gradnje slehernega objekta zahteva, da investitor izkaže pravico graditi. Pravica graditi pa se lahko izkaže le z lastninsko pravico (do celote) ali pa z izrecnim soglasjem ostalih solastnikov ali skupnih lastnikov v primeru, ko gre za solastnino ali skupno lastnino.

Gradbeno dovoljenje pa je po vseh predpisih (tudi prej veljavnih) potrebno tudi zato, ker gre za poseg v nosilno konstrukcijo objekta, spreminjajo se tudi njegova zmogljivost, namembnost in videz. Tožnikovi nasprotni tožbeni ugovori so pavšalni in neutemeljeni.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v upravnem sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.