Jedro

2. odst. 190. čl. ZPP določa, da tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oz. tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki.

Odtujitev terjatve med pravdo nima vpliva na procesno razmerje (dotedanji pravdni stranki še naprej ostaneta pravdni stranki postopka), ima pa vpliv na materialnopravno razmerje in je tožeča stranka pravilno ravnala, ko je tožbeni zahtevek prilagodila tako spremenjenemu materialnopravnemu razmerju. Za tako spremembo zahtevka privolitev tožene stranke ni potrebna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se r a z v e l j a v i t a in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Izrek o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom ( glede paricijskega roka in datuma izdaje sodbe) je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da plača A. d.d. znesek 1.565.961,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1995 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 329.612,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-tih dneh.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje toženec po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ključno bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v kršitvi 190. čl. ZPP, ker je sodišče prve stopnje dovolilo, da je v pravdo vstopila zavarovalnica namesto banke. To je obrazložilo z dovoljeno spremembo tožbe v skladu s 185. čl. ZPP. V danem primeru ni šlo za spremembo tožbe, ampak za menjavo stranke, kar pa ni možno, če tožena stranka s tem na soglaša. Sprememba tožbe na aktivni strani ni mogoča, niti je ne more dovoliti sodišče v smislu 185. čl. ZPP. Pogoj za vstop druge stranke namesto tožeče stranke zakon določa v 2. odst. 190. čl., to je, da v to privolita obe pravdni stranki. Iz spisa ne izhaja, da bi v to privolila banka, gotovo ni v to privolil toženec, zato bi moralo sodišče zahtevek banke zavrniti. Sodišče je zato storilo bistveno kršitev iz 1. odst. 339. čl. ZPP in 6. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V postopku so bile prekršene določbe ZPP o vročanju. Tožbo je toženec prejel šele 9.4.2003, tožba mu 22.2.1996 ni bila vročena. V spisu se nahaja navadna poštna povratnica roza barve, take pošiljke pošta ne vroča osebno, ampak vsakomur, ki ga najde na danem naslovu. Pravilna pa je osebna vročitev, to je modra ovojnica z opozorilom " osebno". Podpis na povratnici ni toženčev, ampak ponarejen. Na danem naslovu je takrat prebivala bivša žena toženca, s katero sta bila v sporu. Toženec je ponudil več dokazov o tem, da podpis ni njegov, tudi z izvedencem grafologom. Sodba pa o tem nima razlogov, tudi ne, zakaj naj bi bil zavrnjen dokaz z grafologom. Tožba mu je bila vročena 9.4.2003. S tem pa mu je bil onemogočen ugovor krajevne in stvarne nepristojnosti, ni mu bil vročen sklep o nepristojnosti, niti pritožba tožeče stranke, zato gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V posledici te sodi tožencu krajevno in stvarno nepristojno sodišče. Gre za kršitev človekovih pravic - enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, do naravnega sodnika, do pravnega sredstva. Stvarno in krajevno pristojno v tej zadevi je Okrajno sodišče v S. Absolutno bistveno kršitev določb postopka je sodišče saniralo, tako da je tožbo vročilo 9.4.2003. Tedaj je ugovarjal krajevno in stvarno nepristojnost. Predhodni kompetenčni zapleti za toženca ne morejo učinkovati. Ker je na ugovor toženca sodišče nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno, je sodišče s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 4. tč. 2.odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje bi se moralo izreči za nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopiti v reševanje Okrajnemu sodišču v S. Višje sodišče v K. v sklepu I Cp 268/02 ni odločalo o toženčevem ugovoru krajevne in stvarne nepristojnosti, ker ga ta še ni podal, v zmoti je bilo glede vročitve tožbe, saj tožencu tožba takrat še ni bila vročena. Sodišče je tožencu odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP), s tem, ko je tožeči stranki naložilo, da v spis predloži listino, ki jo je pri svoji izpovedi uporabila priča. S tem se toženec ni strinjal, to listino je sodišče prebralo kasneje. Iz datuma 15.1.2004 izhaja, da je bila sodba takrat izdana, še preden je prejelo listino, dejansko pa je bila izdana kasneje. Sodišče je ugotovilo, da je imela priča I.Š. pri sebi drugo knjigovodsko kartico, katere pa ni vzelo v spis, ampak ji naložilo, da jo predloži kasneje, predložena listina pa ni tista, katero je imela priča pri sebi, tega ugovora po koncu glavne obravnave pa toženec ni mogel podati. S tem je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je tudi sicer zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Knjigovodska kartica, ki izkazuje plačila skozi več let in se konča z datumom 31.8.1994, ko je knjiženo še zadnje plačilo 9.421,80 SIT "v dobro" in z zadnjo rubriko "stanje o,oo ", ne dokazuje tega, kar trdi tožeča stranka. Enako velja za obračun zamudnih obresti, za katere ni jasno od česa in od kdaj tečejo. V spisu je več knjigovodskih kartic z različno vsebino. Na eni od njih je le na vrhu s svinčnikom napisano toženčevo ime (prvotno je bilo toženih šest oseb). Kartica, ki jo poljubno izpisuje sama stranka, se lahko nanaša na katerokoli osebo. Na kartici (ki jo je 21.1.2004 predložila tožeča stranka) je na koncu s svinčnikom brez zveze s prejšnjimi stranmi strojno izpisanega teksta v rokopisu napisano - skupaj 1.076.149,00 SIT (česa ne pove). Štirinajsta stran, ki je nastala kasneje, pa je nepodpisana in vsebuje drugačne zneske. Te štirinajste strani v spisu do konca glavne obravnave ni bilo. Tako bi dolg po vseh plačilih, ki jih izkazuje knjigovodska kartica skozi dve leti, ko anuiteta ni bila spremenjena, znašal 1.042.959,20 SIT. Toženec pa je prejel 1.036.761,00 SIT posojila. Enako težo ima dokaz z zaslišanjem priče I.Š., ki je delavka tožeče stranke, ki je napram tožeči stranki v razmerju odvisnosti, kar je treba upoštevati pri oceni dokaza. Izpoved te priče pa je sodišče tudi zmotno ocenilo, saj je ta nekatere trditve toženca celo potrdila. Potrdila je, da iz kartice ne izhaja, koliko dolga je toženec izplačal, da mora biti vsaka anuiteta izračunana tako, da se posojilo odplača v dogovorjeni dobi in, da je bila toženčeva anuiteta nespremenjena skoraj dve leti in je bil po vsakem plačilu knjigovodsko dolžan več kot je vrnil. Izpovedala je tudi, da je banka najprej knjižila ročno, nato pa pripravila strojni prepis, to pomeni, da so bili izpisi narejeni kasneje za potrebe postopkov pred zavarovalnico, ki je prav takemu neurejenemu knjigovodstvu ugovarjala. Tožeča stranka ni imela o terjatvi in njeni višini nobenega drugega dokaza kot lastne, neurejene knjigovodske listine in izpoved lastne delavke. Toženec je predlagal dokaz z izvedencem bančne stroke o tem, da je ob pravilnem izračunu anuitete in pravilnem upoštevanju določb pogodbe odplačal celotno posojilo. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo, izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Toženec je posojilo odplačeval vsaj dve leti, sodba pa nima razloga o tem, koliko je toženec sploh odplačal. To pa je eno odločilnih dejstev, ki bi ga sodišče moralo ugotoviti. Zato tudi to predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec se ni strinjal, da se posojilo zavaruje pri A., ampak je podpisal pogodbo, po kateri naj bi bilo zavarovanje sklenjeno pri zavarovalnici T. Banka je to določbo posojilne pogodbe sama popravila in sedaj sodišče očita tožencu, da ni dokazov, da take pogodbe ni podpisal. Tožeča stranka je sklenila zavarovanje proti toženčevi volji pri drugi zavarovalnici in mu zaračunavala stroške takega zavarovanja. Zavarovalnica T. nikoli ne bi ponovno plačala že odplačanega posojila in ne bi nasedla neverodostojnim knjigovodskim listinam banke. Očitek, da je toženec prekludiran pri navedbah o vsebini posojilne pogodbe, o tem, pri kateri zavarovalnici naj se zavarovanje sklene, je pristranski, saj je sodišče celo po končani prvi obravnavi dovolilo vstop nove stranke namesto prejšnje brez soglasja toženca, toženec pa naj bi bil prekludiran postavljati ugovore zoper novo stranko, s čimer sodišče evidentno krši načelo enakopravnosti strank. Zavarovalnica pa je tudi plačala neobstoječi dolg in to v petih letih pravdanja, ko je ta zaradi nateklih obresti za trikrat presegel prvotni tožbeni zahtevek. Zavarovalnica se je tudi slabo pravdala, saj je pred plačilom škode iz spisa izhajalo, da tožba tožencu sploh ni bila osebno vročena, toženca je šele po petih letih pravdanja prvič pozvala na plačilo in toženec je izrecno navedel, da tožbe ni prejel in podal vse ugovore, ki jih je imel zoper banko in zavarovalnico. Če je dolg ob vložitvi tožbe obstajal, ga je bila zavarovalnica dolžna plačati. Če je s plačilom prišla v zamudo, natekle zamudne obresti ne morejo iti v škodo tožencu. Toženec z zavarovalnico v času do njenega plačila banki, to je do dne 29.12.2000, ni bil v nobenem razmerju. Kljub temu mu je sodišče naložilo, da zavarovalnici plača zamudne obresti kar za pet let nazaj, to je pet let pred tistim, ko ji je sploh kaj dolgoval in ko je sploh kaj zanj plačala. Sodba o tem nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava zahtevek banke zavrniti, ker je njena terjatev prenehala. Vstop druge stranke v pravdo ni dopusten. Terjatev je po posojilni pogodbi prenehala z izpolnitvijo, zavarovalnica pa je banki plačala neobstoječ dolg. Pri tem se je oprla na neverodostojne knjigovodske listine, ki so bile vodene brez imen in priimkov dolžnikov, brez stanja odplačanega dela in ob napačno izračunani anuiteti in v nasprotju s predpisi, ki urejajo poslovanje bank. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi glede zastaranja. Pogojna tožba zoper toženca, vložena pri nepristojnem sodišču, ki bi jo moralo že pred sedmimi leti zavreči, zastaranja ne pretrga in je zato vtoževana terjatev, četudi bi obstajala, zastarala. Toženec izpodbija tudi odločitev o stroških. Novi tožeči stranki je sodišče priznalo tudi tiste stroške, ki njej sploh niso nastali. Zavarovalnica ni vložila pritožbe zoper sklep o nepristojnosti, niti prve pripravljalne vloge, niti ni bila na prvem naroku. Zato tudi odločitev o stroških kaže na nedopustno zamenjavo na aktivni strani. Iz vseh navedenih razlogov izpodbija tudi sklep z dne 9.3.2004. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek banke zavrne in ne dovoli vstopa nove tožeče stranke v pravdo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Pritožba je utemeljena iz spodaj navedenih razlogov.

V zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka je treba pojasniti, da jih ZPP opredeljuje v 339. čl.. V prvem odstavku navaja relativne kršitve, v drugem odstavku pa absolutne kršitve. Zaradi relativnih bistvenih kršitev je sodba izpodbojna in se v postopku s pravnimi sredstvi relativne kršitve upoštevajo le na ugovor strank, absolutne bistvene kršitve pa se v pritožbenem postopku upoštevajo načeloma po uradni dolžnosti (razen kršitev iz 4., 5., 9. in 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Toženec očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker da mu tožba 22.2.1996 ni bila vročena in je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna in po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker mu s tem ni bila dana možnost, da bi podal ugovor krajevne in stvarne nepristojnosti in v postopku sodeloval. Višje sodišče zato ni odločalo o njegovem ugovoru, ker ga takrat še ni podal, sodišče prve stopnje pa je o ugovoru odločilo, da je stvarno in krajevno pristojno in s tem storilo tretjo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 4. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, po 4. tč. pa, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste, ali če je na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno, po 14. tč. pa tudi, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od teh bistvenih kršitev ni podana. V obravnavani zadevi je tožeča stranka uporabila institut eventualnega sosporništva, ki ga ureja ZPP v 192. čl., ko tožeča stranka lahko s tožbo zajame dva ali več tožencev tudi tako, da zahteva, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim. Tožba zoper eventualnega sospornika je vložena pogojno. Sodišče presoja njeno utemeljenost, šele in samo, če pravnomočno zavrne tožbeni zahtevek proti nepogojno toženemu tožencu. Institut eventualnega sosporništva pa lahko tožeča stranka uporabi, če so za to izpolnjene predpostavke iz 2. odst. 192. čl. ZPP (na način, ki je določen v 1. odst. tega člena, lahko zajame tožeča stranka s tožbo dva ali več tožencev samo tedaj, če uveljavlja nasproti vsakemu izmed njih isti zahtevek, ali če uveljavlja proti posameznim od njih različne zahtevke, ki so v medsebojni zvezi in je isto sodišče stvarno in krajevno pristojno za vsak zahtevek), kar preizkusi sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe. V tej pravdni zadevi je tožeča stranka dne 26.1.1996 pri Okrožnem sodišču v K. vložila tožbo zoper prvo toženo stranko A. in ob tem postavila še podredni zahtevek za plačilo iste terjatve proti drugotožencu kot eventuelnemu sosporniku, torej za primer, če bi sodišče zavrnilo zahtevek proti prvotoženi stranki. Tožba zoper prvotoženo stranko je bila vložena nepogojno, zoper drugega toženca pa je bila vezana na bodoči negotov dogodek (pogoj) v postopku. V ZPP vrstni red obravnavanja zahtevkov ni predviden. Načeloma sta dopustni obe varianti, tako skupno obravnavanje zahtevkov proti obema sospornikoma, lahko pa se sodišče omeji na obravnavanje tožbe zoper prvotoženo stranko in šele v primeru, če bi bil tožbeni zahtevek zoper njo pravnomočno zavrnjen, začne obravnavati tožbo proti naslednji toženi stranki. Vročitev tožbe sledi predhodnemu preizkusu tožbe (269. čl. ZPP), katerega je sodišče prve stopnje opravilo, saj je tožbo s pozivom na odgovor na tožbo 19.2.1996 poslalo tako zavarovalni družbi, kot tudi tožencu, kar izhaja iz spisovnih podatkov. Če bi ob predhodnem preizkusu tožbe prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da predpostavke za eventualno sosporništvo niso podane, ker isto sodišče ni stvarno in krajevno pristojno za vsak zahtevek, bi o tem moralo že tedaj odločiti, očitno pa je sprejelo svojo pristojnost tudi glede eventualno postavljenega zahtevka, saj je tožbo vročilo v odgovor in je bil torej predhodni preizkus tožbe opravljen že v letu 1996. Zato je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 25.2.2003 (list.št. 10 spisa) razveljavilo sklep prvostopenjskega sodišča z dne 4.3.2002, opr.št. P 133/02, s katerim je nepravilno odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v predmetni zadevi. Kot izhaja iz spisovnih podatkov je toženec ta sklep prejel ( povratnica z dne 11.3.2003 na list.št. 12 spisa). Sodišče druge stopnje je torej o vprašanju stvarne pristojnosti sodišča prve stopnje v tej zadevi že odločilo, zato ponovno odločanje o isti stvari ni dopustno in s tem je tudi brezpredmetno vprašanje krajevne pristojnosti. Z vsem povedanim pa je tudi že odgovorjeno, da pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 4. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni utemeljen. Tudi očitana absolutna bistvena kršitev določb po 6. tč. in 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Kršitev po 6. tč. je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami zakona oprlo svojo odločitev na nedovoljena razpolaganja strank, pri čemer pritožba niti ne pove, katera naj bi bila taka nedovoljena razpolaganja strank v smislu 3. odst. 3. čl. ZPP. Tako iz spisovnih podatkov kot tudi iz toženčevih pritožbenih navedb izhaja, da je toženec tožbo prejel in v postopku vsestransko aktivno sodeloval. Kot že navedeno, vrstni red obravnavanja zahtevkov pri eventualnem sosporništvu v ZPP ni predviden in kot izhaja iz spisovnih podatkov se sodišče prve stopnje ni odločilo za skupno obravnavanje zahtevkov proti obema sospornikoma, ampak sukcesivno; z obravnavanjem tožbe zoper drugega toženca je začelo po umiku tožbe zoper prvo toženo zavarovalno družbo in mu tako omogočilo sodelovanje v postopku. Zato obširna pritožbena razlogovanja o (ne)pravilnosti vročanja tožbe v letu 1996 niso bistvena. Zato ni podana očitana kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, tudi ne s tem, ker listino (knjigovodsko kartico), na katero se je sklicevala priča I.Š. ob zaslišanju na naroku 15.1.2004 in katero je tožeča stranka po koncu glavne obravnave predložila v spis, ni vročilo tožencu zaradi razjasnitve. Iz zapisnika z dne 15.1.2004 (list.št. 62 spisa) ne izhaja, da bi toženec na naroku to zahteval, zato tega šele s pritožbo ne more več uveljavljati. Povsem utemeljeno pa pritožba očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP, ker je nepravilno uporabilo določbo 190. čl. ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Iz pripravljalnih vlog tožeče stranke z dne 24.10.2003 in 24.11.2003 ter tudi navedb na naroku dne 28.10.2003 izhaja, da je A.. glede na sklenjeno zavarovanje poravnala tožeči stranki, to je banki, nastalo škodo ob nastanku zavarovanega škodnega primera (nevračila kredita). Z izplačilom odškodnine so v skladu s 7. čl. pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov prešle na zavarovalnico vse pravice, ki jih je imela tožeča stranka (banka) do toženca kot kreditojemalca. V posledici je A. d.d. podala izjavo o vstopu v pravdo, v to pa toženec ni privolil. 2. odst. 190. čl. določa, da tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oz. tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki. Sodišče prve stopnje pa je na naroku 15.1.2004 sprejelo sklep, da se sprememba tožbe dovoli in v sodbi obrazložilo, da je spremembo dovolilo, ker je menilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankami in se sklicevalo na 185. čl. ZPP. Kot tožečo stranko je od tedaj štelo A. d.d. in ugodilo modificiranemu tožbenemu zahtevku, postavljenemu v pripravljalni vlogi z dne 22.12.2003. Tožbo v tej zadevi je vložila K. d.d., v teku pravde je tožeča stranka svojo terjatev odstopila A. d.d., tožeča stranka je zato pravilno tožbeni zahtevek modificirala tako, da je toženec dolžan plačati vtoževano terjatev zavarovalnici, tožeči stranki pa povrniti pravdne stroške. Odtujitev terjatve med pravdo nima vpliva na procesno razmerje (dotedanji pravdni stranki še naprej ostaneta pravdni stranki postopka), ima pa vpliv na materialnopravno razmerje in je tožeča stranka pravilno ravnala, ko je tožbeni zahtevek prilagodila tako spremenjenemu materialnopravnemu razmerju. Za tako spremembo zahtevka privolitev tožene stranke ni potrebna. Vendar, kot že navedeno, na podlagi cesijske pogodbe je prišlo le do spremembe v materialnem, ne pa tudi v procesno-pravnem razmerju, kar pomeni, da bi tožeča stranka (banka) morala ostali v pravdi kot stranka (1. odst. 190. čl. ZPP). Toženec namreč v procesno-pravno nasledstvo (2. odst. 190. čl. ZPP) na strani tožeče stranke ni privolil (temu je jasno nasprotoval že na naroku 28.10.2003 - list.št. 42 spisa). Ker torej ni bilo pogojev, da bi banka izstopila, zavarovalnica pa vstopila na njeno mesto, je sodišče prve stopnje povsem zgrešeno dovolilo spremembo tožbe, sklicujoč se na 1. odst. 185. čl. ZPP, saj v danem primeru ne gre za spremembo tožbe v smislu 2. odst. 184. čl. ZPP. Ob vsem povedanem se pritožbeno sodišče zato ni spuščalo v nadaljnje pritožbene razloge in je toženčevi pritožbi moralo ugoditi, izpodbijano sodbo ( in v posledici tudi izp. sklep ) je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 354. čl. ZPP), pri čemer napotki sodišču prve stopnje v smislu 360. čl. ZPP izhajajo že iz razlogov tega sklepa.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.