Jedro

Taksne obveznosti so v naprej znane, saj so javno objavljene. To pa pomeni, da za že nastale taksne obveznosti ni več mogoče uspeti s predlogom za oprostitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks za sodbo in za pritožbo. Ugotovilo je, da je tožnik predlog vložil prepozno.

Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo. Po njegovem mnenju je nelogično, da bi moral prositi za oprostitev še preden bi izvedel koliko znaša taksna obveznost. Vztraja pri predlogu, da se ga oprosti plačila taks.

Pritožba ni utemeljena.

Kot to izhaja iz predloženih spisov je sodišče prve stopnje o tožbi tožnika odločilo s sodbo U 138/2002-43 z dne 17.2.2004, ki je bila tožniku vročena 11.3.2004. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo 24.3.2004, 23.4.2004 pa je vložil še predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

V skladu z Zakonom o sodnih taksah – ZST stranke pred sodiščem plačujejo sodne takse v zvezi s posameznimi dejanji, ki se opravljajo v postopku. V konkretnem primeru je za tožnika nastala taksna obveznost za plačilo sodne takse za sodbo in za pritožbo.

Po določbi 13. člena ZST lahko sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks, če bi bilo s plačilom taks ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njenih družinskih članov. Po določbi 14. člena ZST sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je bil pri sodišču vročen predlog za oprostitev. Velja za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje iz navedene odločbe izhaja, da takšna oprostitev učinkuje le za naprej. Taksne obveznosti so v naprej znane, saj so javno objavljene. To pa pomeni, da za že nastale taksne obveznosti ni več mogoče uspeti s predlogom za oprostitev. V konkretni zadevi je glede na določbo 4. člena ZST taksna obveznost za sodbo nastala z njeno vročitvijo (11.3.2004), za pritožbo pa z njeno vložitvijo (24.3.2004). Tožnikova vloga za oprostitev, vložena 23.4.2004, je bila torej vložena po nastanku vseh taksnih obveznosti. Zato je bila vložena prepozno. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog zato pravilno zavrglo.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.