Jedro

Kadar določena parcela ni bila predmet kupoprodajne pogodbe, taka pogodba ne predstavlja pravno veljavnega naslova za vpis lastnine na njej v zemljiški knjigi ter je morebiten vpis brez podlage zato neveljaven.

Izrek

Revizija tožečih strank se zavrne kot neutemeljena. Zahteva toženih strank, da se jima priznajo stroški revizijskega postopka, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da sta tožnika solastnika vsak do 1/2 nepremičnine s parc. št. 428/2 in da sta zato toženca dolžna to nepremičnino prepustiti jima v dejansko posest, ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku J. in M.G., da sta Š. in M.G. dolžna na naslov prvih dveh izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis lastninske pravice na parc. št. 428/2 na ime J. in M.G. Tožeči stranki je obsodilo tudi na plačilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo Š. in M.G., pri čemer sta uveljavljala razloge iz 385. člena ZPP in predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji izvajata, da sta zemljiškoknjižna lastnika sporne nepremičnine, sodišče pa v nasprotju s tem ugotavlja voljo pogodbenikov iz kupoprodajne pogodbe. Pobijani sodbi prezreta, da je druga tožnica pridobila svoj solastninski delež z darilno pogodbo in se na tej podlagi vknjižila v zemljiški knjigi. Sodba sodišča prve stopnje o tej okolnosti nima razlogov in tudi sodba sodišča druge stopnje se o tem ne izjavi. Sodbi sodišča prve in druge stopnje ne navajata predpisov materialnega prava, na katerega sta oprli svoji odločitvi. Toženec je vse okolnosti v zvezi s predmetom prodaje priznal, vedel je za stanje v naravi in tudi za velikost celokupne parcele.

V odgovoru na revizijo sta toženi stranki predlagali, da naj se revizija zavrne.

Revizija je bila vročena tudi državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodba sodišča druge stopnje vsebuje oceno vseh pravno pomembnih pritožbenih trditev ter zadostne razloge za utemeljitev sprejete odločitve ter so drugačne revizijske trditve po oceni revizijskega sodišča neutemeljene. Pobijana sodba je tudi pojasnila, da ni sprejela v pritožbi predlaganega dokaza za zaslišanje druge tožnice in nadaljnjih prič, ker se ti dokazi niso nanašali na pravno odločilne okolnosti spora. Pritožbene trditve, ki opozarjajo na drugačen pridobitni naslov solastnine druge tožnice v primerjavi z naslovom prvega tožnika, pa predstavljajo uveljavljanje dodatne (nove) dejanske podlage, ki se v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala, v revizijskem postopku pa je ni dopustno uveljavljati. Glede na ugotovitve, da je bila sicer ob prodaji nerazdeljena parcela 428, leta 1978 razdeljena na parc. št. 428/1 in 428/2, da sporna parcela 428/2 leži v podaljšku stavbne parcele tožencev št. 429, da na delu parcele 428/2 stoji hiša tožencev, da je tožeča stranka podolžno razmejila z železobetonsko ograjo parcelni številki 428/1 ter mejni parceli 429 in 428/2, da je tožena stranka na mejnem delu sporne parcele 428/2 zasadila proti parceli tožnikov brajdo, postavila na tej sporni parceli greznico svoje hiše, vodovodni jašek in vrt z robniki (na katero ugotovitev je revizijsko sodišče vezano), je utemeljen zaključek pobijane sodbe, da je bil predmet prodajne pogodbe z dne 24.12.1968 le parcelna št. 428/1 in ne tudi sporna to je 428/2 s površino 295 m2. Ker ta sporna parcela ni bila predmet prodaje v pogodbi z dne 24.12.1968, je bil brez podlage tudi vpis solastninske pravice tožnikov vsakega do 1/2 na tej parceli v zemljiški knjigi. V skladu s takim pravnim stanjem, je bilo na nižjih stopnjah pravilno odločeno, ko je bil tožbeni zahtevek tožnikov na izročitev sporne parcele v posest zavrnjen in ko je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožencev - tožnikov po nasprotni tožbi, da morata tožnika, to je toženca po nasprotni tožbi izdati za prenos lastninske pravice na tej parceli na vsakega do 1/2 ustrezno listino. S tem se namreč vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, ki je bilo spremenjeno v korist tožnikov brez pravne podlage. Taka odločitev sodišč druge in prve stopnje temelji na pravilih občega državljanskega zakonika, katerega pravila so veljala v času, ko je prišlo do obravnavane spremembe lastninske pravice, to pa je razvidno tudi iz vsebine razlogov pobijane odločbe (par. 859 in nadaljnji, posebno 869).

Ker je revizijsko sodišče na podlagi zgoraj obrazloženega procesno in materialnopravnega stanja ugotovilo, da v reviziji uveljavljani razlogi niso podani, samo pa ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku v zvezi s 386. členom, je revizijo tožečih strank zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 zakona o pravdnem postopku).

Zahtevo toženih strank, da naj se priznajo stroški odgovora na revizijo, je revizijsko sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da odgovor ni vseboval kakšnih doslej neiznešenih okoliščin ter so zato z njim nastali stroški nepotrebni (1. odstavek 166. in 155. člena zakona o pravdnem postopku).