Jedro

Določilo osmega in devetega odstavka 109. člena ZUreP-3 v zvezi z drugim odstavkom 216. člena ZUreP-3 se za dejanske razlastitve, ki so protipravne, ne uporablja niti smiselno.

Izrek

I.Pritožba zoper sklep z dne 22. 11. 2022 se zavrne in sklep potrdi.

II.Pritožbi zoper sklep z dne 3. 4. 2025 se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se po spremembi glasi:

"Predlagateljica je vsakemu od nasprotnih udeležencev dolžna (poleg zneska v višini 336,66 EUR, prisojenega s sklepom Okrajnega sodišča v Trebnjem N 12/2020 z dne 21. 11. 2022) v roku 15 dni od prejema tega sklepa plačati še znesek 2.269,99 EUR.

V preostalem delu se zahtevki nasprotnih udeležencev (to je zahtevki za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 336,66 od 5. 12. 1979 do 31. 12. 1993 in od 1. 1. 2002 dalje) zavrnejo."

V ostalem se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Upravna enota Trebnje je s tremi odločbami (št. 000-10/2018-16, št. 000-9/2018/10 in št. 000-7/2018/10) z dne 5. 12. 2018 oz. 6. 12. 2018, ki so postale pravnomočne 27. 6. 2019, v korist predlagateljice dovolila razlastitev nepremičnine 1259/78, k. o. ...,¹ v izmeri 119 m2, ki je bila v solasti nasprotnih udeležencev, vsakega do 1/3. Ker v okviru postopka razlastitve ni prišlo do sporazuma o odškodnini, je predlagateljica predlagala, da jo določi sodišče.

2.S sklepom z dne 2. 11. 2022 je sodišče prve stopnje predlagateljici naložilo, da nasprotnim udeležencem za razlaščeno nepremičnino v roku 30 dni plača vsakemu 336,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. I izreka). Odločilo je še, da predlagateljica sama nosi stroške postopka (tč. II izreka).

3.S sklepom z dne 3. 4. 2025 je že izdani sklep dopolnilo tako, da je odločilo, da je predlagateljica poleg že določene odškodnine nasprotnim udeležencem dolžna plačati še zakonske zamudne obresti od 13. 1. 2020 (tč.1 izreka). V preostalem je zahtevek nasprotnih udeležencev za plačilo obresti zavrnilo (tč. 2 izreka).

Pritožbene navedbe

4.Nasprotni udeleženci so zoper sklep in dopolnilni sklep vložili pritožbo.

5.V pritožbi zoper sklep z dne 21. 11. 2022² najprej uveljavljajo kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.³ Menijo, da odločitve ni mogoče preizkusiti.

V nadaljevanju navajajo, da je bila njihovemu pravnemu predniku posest nepremičnine odvzeta že leta 1972, še preden je bilo pravnomočno odločeno o razlastitvi, sami pa so nepremičnino pridobili z darilno pogodbo z dne 5. 12. 1979 kot stavbno zemljišče (del gospodarske javne infrastrukture), saj je bila državna cesta X. rekonstruirana pred tem. Po zadnjem Odloku o občinskem prostorskem načrtu Občine Trebnje (UL RS 50/2013) je bila parcela stavbno zemljišče. Sodišču nato očitajo več procesnih kršitev. Kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter kršitve 4., 253. in 254. čl. ZPP utemeljujejo z dejstvom, da sodišče kljub njihovim pripombam na pisno izdelano izvedensko mnenje ni zaslišalo postavljenega izvedenca oziroma ni postavilo izvedenca gradbene stroke; kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP pa s trditvijo, da obstaja nasprotje med razlogi v 7. tč. (ko sodišče sporno nepremičnino obravnava kot kmetijsko zemljišče) in 8. tč. (ko isto nepremičnino obravnava kot cesto - grajeno javno dobro). Nadalje navajajo, da RS ni imela pravice graditi, saj za gradbeni poseg dovoljenje lastnika ne zadošča. Že v letu 1972 je prišlo do dejanske razlastitve, ki je nezakonita kljub obstoju javne koristi. Predlagateljica bi morala sprožiti postopek razlastitve, pa tega ni storila; nasprotni udeleženci ga niso mogli sprožiti.

Opozarjajo še na v mednarodnem pravu uveljavljeno razlikovanje med primeri nedopustne razlastitve, ki zahtevajo polno odškodnino, in primeri, ko je razlastitev sicer dopustna in ji za zakonitost manjka le plačilo odškodnine, in s tem povezano zadevo Guiso-Gallisay proti Italiji z dne 22. 12. 2009 ter sklep VS RS II Ips 874/2009. Skladno s stališčem v zadevi II Ips 39/2020 je v primeru dejanske razlastitve pri odmeri odškodnine treba upoštevati namembnost zemljišča in dejansko stanje pred in ob odvzemu posesti. To narekuje, da se odškodnina odmeri glede na tržno vrednost v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma bo izgubil lastninsko pravico (praviloma na dan odvzema posesti), nato pa se jo valorizira na dan sojenja.

6.V pritožbi zoper sklep z dne 3. 4. 2025 pa v bistvenem navajajo, da se sodišče neutemeljeno sklicuje na veljavni 109. čl. ZUreP-3,⁴ saj v tem postopku ne razrešuje vprašanja gradnje na podlagi celovitega gradbenega dovoljenja, ampak obravnava dejansko razlastitev, na katero se navezuje zakonska ureditev v času posega v nepremičnino. Predlagateljica o tem še vedno ni predložila dokaza, je pa navedla, da je bilo izvedenih več rekonstrukcij državne ceste, zadnja v letu 1993. Ker predlagateljica ne more dokazati, kdaj je prišlo do dejanske razlastitve, tega pa ne obrazloži niti sodišče, nasprotni udeleženci vztrajajo, da je do tega prišlo 5. 12. 1979. V nadaljevanju povzemajo zakone, ki so veljali v času med 5. 12. 1979 in pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi ter del razlogov odločbe VS RS II Ips 90/2020. V zvezi s sklicevanjem predlagateljice na kategorizacijo ceste, ki naj bi bila izvedena bistveno prej kot rekonstrukcija ceste, v katero je bila zajeta sporna nepremičnina, navajajo, da iz potrdila Direkcije RS za infrastrukturo z dne 3. 8. 2018 izhaja, da je parcela 1259/78 del državne ceste X. Po podatkih Banke cestnih podatkov je na dan 19. 10. 2005 po sporni nepremičnini že potekala cesta, ki je bila kategorizirana z Uredbo o kategorizaciji državnih cest (UL RS 33/98). Tega, kdaj so bile izvedene rekonstrukcije, predlagateljica ni pojasnila, čeprav so nasprotni udeleženci ves čas vztrajali, da predloži dokumentacijo, niti tega ne pojasni sodišče. Ko je bila sporna parcela v letu 2002 vpisana v zemljiško knjigo, ni bila javno dobro in ni bila last predlagateljice, ampak last nasprotnih udeležencev. Ta primer se prilega položaju, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-224/00. Opozarjajo na sklep zemljiške knjige (A11), ki je bil izdan na podlagi odločbe GURS z dne 24. 12. 2001. Geodetski postopek je bil uveden v letu 1996, kar pomeni, da je bila predlagateljica že takrat seznanjena, da je del državne ceste, ki poteka preko parcele 1259/78, v zasebni lasti. Naročnik geodetske izmere je bila predlagateljica. Obrazložitev sklepa je v nasprotju z dejanskim stanjem in v nasprotju z dokumentacijo v spisu. Sodišče bi se moralo zavedati, da zamudnih obresti ni mogoče uveljavljati, če pred tem ni ugotovljen čas nezakonitega gradbenega posega. Še vedno ni znan čas, od katerega obresti tečejo.

7.Predlagateljica na pritožbi ni odgovorila.

Presoja pritožbenega sodišča

8.Pritožba zoper sklep z dne 21. 11. 2022 ni utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 3. 4. 2025 pa je delno utemeljena.

a) Glede sklepa z dne 21. 11. 2022

9.Kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Pritožniki tega niti ne trdijo. To kršitev namreč utemeljujejo s trditvijo, da glede vprašanja, ali je parcela 1259/78 kmetijsko ali stavbno zemljišče, obstaja nasprotje v razlogih navedenih v tč. 7 in tč. 8 izpodbijanega sklepa. Takšna trditev, če bi bila utemeljena, pa lahko pomeni kvečjemu kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ne pa očitane kršitve.

10.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni bila storjena, saj očitanega nasprotja v razlogih ni. Iz 7. in 8. tč. sklepa izhaja, da je sporna parcela, po tem, ko je bilo vanjo poseženo, v naravi del državne ceste oziroma njenega varovalnega pasu, pred tem pa je šlo za kmetijsko zemljišče.

11.Odločitev, da je predlagateljica nasprotnim udeležencem za razlaščeno nepremičnino dolžna plačati vsakemu 336,66 EUR, je sodišče prve stopnje oprlo na sledeče dejanske ugotovitve:

-razlastitveni postopek je bil na predlog predlagateljice uveden 24. 9. 2018 zaradi neurejenega lastništva parcele 1259/78, v površini 119 m2 - ta parcela je bila v času uvedbe razlastitvenega postopka že sestavni del državne ceste X. oziroma njenega varovalnega pasu;

-omenjena državna cesta je bila večkrat rekonstruirana in razširjena na območje s cesto meječih zemljišč, a pri tem deli zemljišč, v katere je bilo poseženo, niso bili preneseni v last predlagateljice;

-parcela 1259/78 je bila, preden je bila uporabljena za rekonstrukcijo omenjene državne ceste, del parcele 573/2, ki je po veljavnih prostorskih aktih Občine Trebnje, še vedno opredeljena kot kmetijsko zemljišče, taka pa je tudi njena dejanska namenska raba;

-vrednost razlaščenega zemljišča, ki je bilo ocenjeno kot kmetijsko zemljišče, znaša 1010 EUR, 1/3 te vrednosti pa znaša 336,66 EUR.

12.V konkretnem primeru med udeleženci postopka ni bilo sporno, da nepremičnina, za katero je bila določena odškodnina, v naravi predstavlja del že zgrajene državne ceste X. in da je do njene dejanske razlastitve prišlo že, ko je bila nasprotnim udeležencem na njej odvzeta posest. Predlagateljica je tako sama navedla, da je bila razlastitev predlagana v zvezi z rekonstrukcijo te ceste, pri čemer lastniško stanje ni urejeno. Kljub odvzeti posesti na nepremičnini so tako nasprotni udeleženci kot razlastitveni zavezanci ostali njeni solastniki do prenosa lastninske pravice z odločbami o razlastitvi, ki so bile izdane 5. 12. 2018 oz. 6. 12. 2018, pravnomočne pa so postale 27. 6. 2019.

13.Po ustaljeni sodni praksi se pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče upošteva namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukturnega objekta spremenjen status zemljišča.⁵ Vendar v konkretnem primeru postopek ni tekel v skladu s predpisi o odvzemu lastninske pravice v javno korist. Kot je bilo že pojasnjeno, je predlagateljica sporno nepremičnino najprej vzela v posest, na njej zgradila državno cesto oziroma le-to razširila, postopek razlastitve pa sprožila šele v letu 2018. Ker posledice take t. i. dejanske razlastitve pravno niso urejene, je sodna praksa oblikovala stališče, da se pri določitvi odškodnine vrednost tega, kar je na nepremičnini zgradil razlastitveni upravičenec, ne upošteva,⁶ vrednost nepremičnine pa se ugotovi glede na namembnost in njeno stanje ob dejanskem odvzemu.⁷

14.Nasprotni udeleženci v pritožbi smiselno vztrajajo, da bi moralo biti zemljišče ocenjeno kot stavbno zemljišče - sodišču prve stopnje namreč očitajo, da ni postavilo izvedenca gradbene stroke. Navajajo tudi, da so zemljišče v letu 1979 pridobili kot stavbno zemljišče ter opozarjajo na v letu 2013 sprejet Odlok o občinskem prostorskem načrtu, ki naj bi parcelo opredeljeval kot stavbno zemljišče.

15.Da bi pritožbeno sodišče lahko odgovorilo na te pritožbene očitke, bi moralo biti v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, kdaj je do dejanske razlastitve sploh prišlo. Da je v tem pogledu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, utemeljeno opozarjajo tudi pritožniki. To pomanjkljivost je zato saniralo pritožbeno sodišče.

16.Predlagateljica tega, kdaj je bilo poseženo v nepremičnino predlagateljev, ni pojasnila, je pa navedla,⁸ da je bila državna cesta večkrat rekonstruirana in razširjena na območje s cesto mejnih sosednjih zemljišč, zadnjič v letu 1993; na dan uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B) pa je po sporni nepremičnini že potekala državna cesta. V nadaljevanju je navajala še to, da je bila kategorizacija ceste izvedena bistveno prej kot rekonstrukcija, v katero je bilo zajeto sporno zemljišče. Nasprotni udeleženci pa so trdili, da je do dejanske razlastitve prišlo že v letu 1972 ter izpostavljali, da je parcela 1259/78 nastala z delitvijo parcele 573/2 (odločba GURS z dne 24. 12. 2011), v zemljiško knjigo pa je bila vpisana 14. 3. 2002 kot cesta.⁹ V nadaljevanju so še navedli, da je bila prva ponudba za odkup dana že v letu 2008; da je bilo z rekonstrukcijo poseženo v sporno nepremičnino, pa je bilo ugotovljeno ob geodetski izmeri v letu 2001.¹⁰

17.Ob upoštevanju navedb strank in vpogledu v listine, ki so bile predložene,¹¹ pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je do dejanske razlastitve zagotovo prišlo najkasneje 19. 10. 2005. Predlagateljica je, kot je bilo zgoraj povzeto, namreč pojasnila (nasprotni udeleženci pa temu niso nasprotovali), da je na dan uveljavitve ZJC-B po sporni nepremičnini že potekala državna cesta. Da to v resnici drži, dokazuje tudi potrdilo Ministrstva za infrastrukturo z dne 3. 8. 2018 (zadnji list priloge A8).¹²

18.Ker pa so nasprotni udeleženci trdili, da je bilo v sporno nepremičnino poseženo že v letu 1972, je pritožbeno sodišče preverilo, ali je z listinami, ki jih je predložila predlagateljica, a so se nanje sklicevali tudi nasprotni udeleženci,¹³

18.izkazano, da je do dejanskega odvzema posesti na sporni nepremičnini prišlo že pred tem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila državna cesta, katere del je sporna nepremičnina, kategorizirana z Uredbo o kategorizaciji državnih cest (UL RS 33/98). To izkazuje tudi potrdilo Ministrstva za infrastrukturo z dne 3. 8. 2018 (del priloge A8). Vendar pa to dejstvo, ob neizpodbijani ugotovitvi, da je bila cesta večkrat rekonstruirana in razširjena, samo po sebi dejanske razlastitve konkretne parcele ne dokazuje. Iz potrdila namreč ne izhaja, da je bila parcela 1259/78 že v letu 1998, ko je bila cesta kategorizirana, del slednje. To ne izhaja niti iz omenjene Uredbe o kategorizaciji državnih cest, ki jo je pritožbeno sodišče vpogledalo, saj ne vsebuje podatkov o nepremičninah, ki državno cesto sestavljajo. So pa za presojo, kdaj je prišlo do dejanske razlastitve, kljub dejstvu, da konkretiziranih navedb o tem ni dala, pomembne tudi navedbe predlagateljice. Ta je tako sprva navedla, da je bila zadnja rekonstrukcija državne ceste izvedena v letu 1993, kar omogoča logičen sklep, da je bila parcela nasprotnih udeležencev ne le v času kategorizacije, ampak že v letu 1993 nasprotnim udeležencem dejansko odvzeta. Vendar pa je predlagateljica kasneje navajala drugače. Trdila je, da se je rekonstrukcija ceste, v katero je bila zajeta tudi nepremičnina nasprotnih udeležencev, izvajala (bistveno) kasneje kot kategorizacija. Tem spremenjenim trditvam pritožbeno sodišče ni moglo slediti. Najprej zato, ker jih ni z ničemer izkazala, pa bi to lahko brez težav storila, saj je po lastnih trditvah lastnica in upravljalka državne ceste in z dokumentacijo o izvedenih rekonstrukcijah nedvomno razpolaga. Potem pa tudi zato, ker dokazi, ki jih je predložila, dokazujejo nasprotno. V spis je tako predložila tudi osnutek pogodbe namesto razlastitve (del priloge A5), ki je bila poslana nasprotnim udeležencem pred vložitvijo zahteve za razlastitev z dopisom z dne 17. 7. 2018. V tej pogodbi pa je med drugim ugotovljeno, da "je bila po rekonstrukciji državne ceste izvedena geodetska odmera rekonstruirane državne ceste X. in izdelan parcelacijski načrt ter izdana geodetska odločba št. 90312-302/1996-41 z dne 24. 12. 2001, ki določata parcelne številke (nove identifikacijske oznake) in površino zemljišča, ki je bilo uporabljeno za rekonstrukcijo ceste in sicer parcelo št. 1259/78 v izmeri 119 m2." V spis je vložila tudi sklep Okrajnega sodišča v Trebnjem Dn. št. 277/02 z dne 4. 2. 2002 (priloga A11), s katerim je bila v zemljiški knjigi na podlagi že omenjene geodetske odločbe poočitena delitev parcele 573/2 v parcelo 573/2 njiva v izmeri 2192 m2 in parcelo 1259/78 cesta, v izmeri 119 m2. Odločba GURS je bila sicer izdana po kategorizaciji v letu 1998, tudi poočitba delitve je bila izvedena po tem, a je treba upoštevati, da se je geodetski postopek delitve, kot to izhaja iz številke odločbe GURS, začel že v letu 1996. To pa kaže, da je navedba predlagateljice, da je bila zadnja rekonstrukcija državne ceste izvedena v letu 1993, tista, ki je verodostojna (in ji tudi nasprotni udeleženci niso nasprotovali), saj je življenjsko logično, da se je geodetska izmera ceste izvedla po končani rekonstrukciji. S strani predlagateljice pripravljen osnutek pogodbe namesto razlastitve, v katerem se sklicuje na odločbo GURS z dne 24. 12. 2001 ter sklep o poočitbi delitve parcele 573/2 torej dokazujeta, da je bila parcela 1259/78 že vsaj ob izdaji odločbe GURS že del državne ceste, ob upoštevanju (neprerekane) navedbe predlagateljice o zadnji rekonstrukciji v letu 1993, pa je izkazano, da je do dejanske razlastitve prišlo najkasneje v letu 1993. Da bi se to zgodilo še prej, predloženi dokazi niso potrdili. Ker točnega datuma, kdaj v letu 1993 je do posega v nepremičnino nasprotnih udeležencev prišlo, na podlagi predloženih dokazov ni bilo mogoče ugotoviti, je pritožbeno sodišče zaključilo, da se je to zgodilo najkasneje 31. 12. 1993.

19.Glede na zgoraj povzeta stališča sodne prakse je torej pomembno, ali je bila parcela 1259/78 pred posegom, do katerega je prišlo 31. 12. 1993, kmetijsko ali morda stavbno zemljišče. Kasnejša sprememba namembnosti (do katere praviloma pride ravno zaradi že izvedene gradnje) ni relevantna. Odlok Občine Trebnje iz leta 2013, ki ga pritožniki omenjajo v pritožbi, zato na odločitev ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se parcela 1259/78 nahaja v območju kmetijskih zemljišč in da je preostanek prvotne parcele 573/2, ki ni bil uporabljen za gradnjo oziroma za širitev ceste, še sedaj po veljavnih prostorskih aktih Občine Trebnje opredeljen kot kmetijsko zemljišče in je tudi po dejanski namenski rabi še vedno kmetijsko zemljišče. Pred posegom je bila kmetijsko zemljišče tudi parcela 1259/78. Taka ugotovitev je pravilna. Iz potrdila o namenski rabi (priloga A12) tako izhaja, da je bila sporna parcela še 11. 4. 2018 opredeljena kot kmetijsko zemljišče, še bolj relevantno pa je potrdilo Občine Trebnje z dne 26. 8. 2020 (priloga A14), ki izkazuje, da je bila parcela 1259/78 na dan 11. 3. 1993 s prostorskimi sestavinami dolgoročnega plana Občine Trebnje za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in srednjeročnega družbenega plana Občine Trebnje za obdobje od leta 1986 do leta 1990, opredeljena kot območje za kmetijstvo. Tega, da bi bilo sporno zemljišče pred letom 1993 opredeljeno kot stavbno zemljišče, nasprotni udeleženci tako niso dokazali.

20.Vrednost razlaščene nepremičnine je sodišče prve stopnje ugotovilo s cenitvijo, ki jo je opravil izvedenec kmetijske stroke. Pritožniki v zvezi z izvedbo tega dokaza sodišču neutemeljeno očitajo kršitvi po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter kršitvi 4., 253. in 254. čl. ZPP. Izvedenca kmetijske stroke, ki je opravil cenitev, sodišče prve stopnje res ni neposredno zaslišalo, a je bil razlog za to dejstvo, da je izvedenec po izvedeni cenitvi umrl, novega izvedenca kmetijske stroke, ki bi lahko neposredno odgovarjal na vprašanja nasprotnih udeležencev, pa ni postavilo zato, ker so pritožniki v vlogi z dne 15. 9. 2022 (list. št. 71) izjavili, da v primeru, če sodišče ne bo sledilo njihovemu predlogu za postavitev izvedenca gradbene stroke, že izdelano cenitev sprejemajo. V pogledu pravic, katerih kršitev pritožniki uveljavljajo, je zato lahko relevantno le to, ali je bil predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke pravilno zavrnjen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tej odločitvi ni mogoče očitati nepravilnosti. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je bilo sporno zemljišče, preden je bilo uporabljeno za rekonstrukcijo ceste, kmetijsko zemljišče. Vrednost takega zemljišča pa ocenjujejo izvedenci kmetijske in ne gradbene stroke.

21.Ker so pritožniki ugotovljeno vrednost nepremičnine, ocenjene kot kmetijsko zemljišče, sprejeli in ji pred sodiščem prve stopnje niso nasprotovali, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, v katerih (tudi sicer nepovezano s konkretno cenitvijo) povzemajo stališča iz odločb VS RS II Ips 874/2009 in II Ips 39/2020, podrobneje ne opredeljuje.

22.b) Glede (dopolnilnega) sklepa z dne 3. 4. 2025

23.Sodišče prve stopnje je s tem sklepom predlagateljici naložilo, da vsakemu od nasprotnih udeležencev poleg odškodnine 336,66 EUR plača še zakonske zamudne obresti od 13. 1. 2020 dalje. V ostalem je zahtevke nasprotnih udeležencev zavrnilo.

24.Pojasnilo je, da je bila predlagateljica v zamudi s potekom dveh mesecev od poziva z dne 13. 11. 2019, s katerim je upravni organ stranke pozval, da sklenejo sporazum o odškodnini. Sodišče se je sklicevalo tudi na 8. odst. 109. čl. ZUreP-3, ki je določil, da nadomestilo ne more presegati višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino.

25.Pritožbeno sodišče soglaša, da je sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo in neobrazloženo odstopilo od uveljavljene sodne prakse, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vse ugotovljene pomanjkljivosti je pritožbeno sodišče odpravilo samo.

26.Čeprav sklicevanje sodišča prve stopnje na 8. odst. 109. čl. ZUreP-3 v konkretnem primeru na odločitev ni vplivalo, pritožbeno sodišče pritožnikom pritrjuje, da te določbe sodišče v konkretni zadevi v nobenem primeru ne bi smelo uporabiti. Ne sicer zato, ker je ZUreP-3 začel veljati šele v teku postopka za določitev odškodnine, ampak zato, ker se določilo 8. (in 9.) odst. 109. čl. v zvezi z 2. odst. 216. čl. ZUreP-3 ne nanaša na primere protipravnih dejanskih razlastitev, ampak na dejanske razlastitve, ki jih zakon pod določenimi pogoji v tej določbi izrecno dopušča. Postavlja se sicer vprašanje, ali bi sodišče lahko to določbo za primere protipravnih dejanskih razlastitev uporabilo smiselno. Po mnenju pritožbenega sodišča je odgovor na to vprašanje negativen. S tem bi namreč ene in druge primere v pogledu odmene za razlaščeno nepremičnino izenačili. To pa iz v nadaljevanju navedenih razlogov ni sprejemljivo. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 874/2009, je tudi v primeru, ko se izkaže, da je ob dejanski razlastitvi obstajala javna korist, ki bi utemeljevala odvzem nepremičnine, tako ravnanje potencialnih razlastitvenih upravičencev nezakonito. Posledično zato ni sprejemljivo niti dopuščanje - in še manj spodbujanje - takega ravnanja. Odziv pravnega reda mora biti tak, da bo potencialne razlastitvene upravičence vpodbujal k izvedbi zakonitega razlastitvenega postopka, in hkrati ustrezno ovrednotil težo storjene nezakonitosti. Ta je v primeru naknadno ugotovljene javne koristi (tak je tudi konkretni primer) sicer manjša kot v primeru, ko taka korist niti naknadno ni ugotovljena, a gre še vedno za nezakonitost. V isti odločbi je VS RS kot možno posledico v primeru, ko je naknadno javna korist ugotovljena, a je bilo predhodno ravnanje razlastitvenega zavezanca nezakonito, omenilo tudi zamudne obresti od dejanskega odvzema nepremičnine dalje. Tako možnost je kasneje sprejela tudi sodna praksa. Če pa bi zgoraj navedeno določilo ZUreP-3, ki zamudne obresti omejuje na višino odškodnine za razlaščeno nepremičnino, smiselno uporabili tudi za primere dejanskih razlastitev, ki so protipravne, to razlastitvenih upravičencev zagotovo ne bi vzpodbujalo k izvedbi zakonitega razlastitvenega postopka, saj bi bila njihova obveznost do lastnikov kot razlastitvenih zavezancev v vsakem primeru enaka.

27.Kot je bilo že poudarjeno, je v konkretnem primeru prišlo do protipravne dejanske razlastitve. Kljub odvzeti posesti na nepremičnini so nasprotni udeleženci kot razlastitveni zavezanci ostali njeni solastniki do prenosa lastninske pravice z odločbami o razlastitvi, ki so bile izdane 5. 12. 2018 oz. 6. 12. 2018, pravnomočne pa so postale 27. 6. 2019. Sodna praksa jim zato za čas od dejanskega odvzema do formalne razlastitve priznava tudi pravico do nadomestila koristi. Če bi namreč predlagateljica ravnala v skladu z zakonom, bi morala biti razlastitvena odločba oziroma odločbe izdane že davno prej, in sicer pred dejanskim odvzemom posesti. Že takrat bi bili nasprotni udeleženci upravičeni zahtevati plačilo odškodnine, predlagateljica pa bi morala kot razlastitvena upravičenka že takrat odškodnino tudi plačati. Prav ta okoliščina je razlog za to, da je razlastitveni zavezanec v takšnem primeru upravičen zahtevati zamudne obresti za čas od dejanske razlastitve dalje, v konkretnem primeru torej od 1. 1. 1994 dalje.

28.Predlagateljica je v zvezi z zahtevkom nasprotnih udeležencev za plačilo zakonskih zamudnih obresti ugovarjala zastaranje.

29.Pritožbeno sodišče v zvezi s tem uvodoma ugotavlja, da dejstvo, da so po stališču sodne prakse zamudne obresti inkorporirane v samo terjatev iz naslova vrednosti odvzete nepremičnine, to v ničemer ne vpliva na pravno naravo obrestnega zahtevka in na njegovo zastaranje. Gre za zamudne obresti, ki jih urejajo splošna pravila civilnega prava (378. čl. OZ, pred njim pa 277. čl. ZOR). Gre za denarno terjatev, ki je tipično akcesorne narave, vezana je na glavno terjatev, v obravnavanem primeru na odškodnino za razlaščeno nepremičnino. Odškodnina, čeprav bi morala biti plačana že pred odvzemom posesti v letu 1993, pa je bila določena šele v tem nepravdnem postopku po tem, ko so bili nasprotni udeleženci pravno razlaščeni. Začetek tega postopka je bil vse do uveljavitve oziroma do začetka uporabe ZUreP-2 (1. 6. 2018) odvisen od predlagateljice. Posledično je bil do takrat tudi trenutek, kdaj bodo nasprotni udeleženci pridobili možnost zahtevati zamudne obresti, odvisen le od nje. Na tek zastaranja zato odgovor na vprašanje, ali so nasprotni udeleženci za odvzem sporne parcele vedeli še preden so prejeli ponudbo predlagateljice za sklenitev pogodbe namesto razlastitve oziroma na vprašanje, kdaj so za to izvedeli, ne more vplivati.

Pogoj, da so nasprotni udeleženci lahko zahtevali plačilo zamudnih obresti, je bil, da so bili prej razlaščeni z upravno odločbo. Predlog za razlastitev bi sicer od 1. 6. 2018 dalje lahko tudi sami vložili (glej 4. odst. 199. čl. ZUreP-2), a jim njihove pasivnosti pri presoji vprašanja zastaranja zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti ne gre šteti v breme. Predlagateljica jim je namreč že sama 17. 7. 2018 (torej dober mesec po začetku uporabe ZUreP-2) poslala ponudbo za odkup nepremičnine s priloženo pogodbo namesto razlastitve ter pojasnilom, da je v primeru, da ponudbe ne bodo sprejeli, dolžna predlagati uvedbo postopka razlastitve. Upravičeno so se zato zanesli na to, da bo predlagateljica, saj do dogovora ni prišlo, tak postopek tudi sprožila. To je res naredila. Predlog za razlastitev je vložila 13. 9. 2018, postopek pa je bil s sklepom upravnega organa uveden 24. 9. 2018. Kot je bilo predhodno že pojasnjeno, so bili nasprotni udeleženci v nadaljevanju pravno razlaščeni s tremi odločbami z dne 5. oziroma 6. 12. 2018, ki so postale pravnomočne 27. 6. 2019. Pri ugotavljanju, kdaj je začel teči tri letni zastaralni rok iz 1. odst. 347. čl. OZ, pa je ob upoštevanju sodne prakse,

poleg trenutka, kdaj je prišlo do pravne razlastitve, treba upoštevati tudi za ta primer relevantno določbo 207. čl. ZUreP-2, ki med drugim določa, da najpozneje v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi upravni organ pozove razlastitvenega upravičenca in razlaščenca, da skleneta sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu. Če v dveh mesecih po tem pozivu sporazum ni sklenjen, lahko razlastitveni upravičenec ali razlaščenec vloži predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču. Šele s potekom teh rokov (dva meseca in 15 dni po pravnomočnosti razlastitvenih odločb) so vzpostavljeni pogoji zahtevati zamudne obresti za nazaj in šele tedaj jih razlastitveni zavezanec lahko uveljavlja.

30.V konkretni zadevi je torej zastaranje začelo teči šele 13. 9. 2019. Ker so nasprotni udeleženci njihovo plačilo prvič zahtevali z vlogo z dne 10. 6. 2022, triletni zastaralni rok iz 1. odst. 347. čl. OZ do takrat še ni iztekel. Ugovor predlagateljice, da je terjatev za plačilo zamudnih obresti zastarala, je zato neutemeljen.

31.Zamudne obresti od zneska 336,66 EUR (za vsakega od nasprotnih udeležencev) so torej glede na že obrazloženo začele teči 1. 1. 1994, so pa nehale teči 1. 1. 2002, to je z uveljavitvijo OZ. Do takrat so namreč že dosegle in večkrat presegle glavnico (kot izhaja iz priloženega obračuna, so dosegle znesek 543.982,67 SIT oziroma 2.269,99 EUR). Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da ima zaključek o prenehanju teka obresti podlago v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, po kateri je potrebno glede teka zamudnih obresti po uveljavitvi OZ, to je po 1. 1. 2002 upoštevati določbo 376. čl. OZ tudi za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ. Določba 376. čl. OZ je namreč uveljavila načelo ne ultra alterum tantum, kar pomeni, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, a neplačanih obresti doseže glavnico. Dne 22. 5. 2007 uveljavljen OZ-A je 376. člen OZ sicer črtal, prepoved ne ultra alterum tantum pa z novim 382. a členom uzakonil zgolj za pogodbene obresti, vendar pa so v obravnavanem primeru zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice že pred 22. 5. 2007 dosegle glavnico, zato so prenehale teči po samem zakonu in po uveljavitvi OZ-A niso začele ponovno teči.

32.Vsak od nasprotnih udeležencev je torej upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice 336,66 EUR za čas od 1. 1. 1994 do 1. 1. 2002. Pritožbeno sodišče jih je izračunalo s pomočjo prosto dostopne aplikacije VS RS za izračun zamudnih obresti, ta obračun pa je sestavni del tega sklepa. Tako izračunane obresti znašajo za vsakega udeleženca 2.269,99 EUR. V ostalem pa je obrestni zahtevek nasprotnih udeležencev neutemeljen. Za obdobje od 5. 12. 1979 do 1. 1. 1994 zato, ker ni dokazano, da bi do dejanske razlastitve prišlo pred 31. 12. 1993, za obdobje po 1. 1. 2002 pa zato, ker so zamudne obresti po samem zakonu nehale teči.

Sklepno

33.Pritožba zoper sklep z dne 22. 11. 2002 je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1 pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijani sklep na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1 sklep potrdilo.

34.Pritožba zoper sklep z dne 3. 4. 2025 pa je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1 spremenilo tako, da je predlagateljici naložilo, da vsakemu od nasprotnih udeležencev (poleg zneska v višini 336,66 EUR, prisojenega s sklepom Okrajnega sodišča v Trebnjem N 12/2020 z dne 21. 11. 2022), v roku 15 dni od prejema tega sklepa plača še znesek 2.269,99 EUR. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o urejanju prostora (2021) - ZUreP-3 - člen 109, 109/8, 109/9, 207, 216, 216/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 347, 347/1, 378

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.