Jedro

Zavarovalnica, ki je plačala odškodnino zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri je vložila revizijo, lahko zahteva vrnitev preveč plačanega zneska od oškodovanca, ki mu je bil del tožbenega zahtevka v revizijjskem postopku zavrnjen, če ni bil pošten.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu 500.000 tolarjev s prisojenimi obrestmi (po tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe) in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca plačati tožniku 1.150.000 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu dne 18. 11. 1993, in sicer tako, da morata nerazdelno plačati tožniku 957.800 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 15. 6. 1999 do plačila, drugi toženec pa mora plačati še 192.200 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 15. 6. 1999 do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Proti temu delu sodbe je tožnik vložil pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, tako da je odločitev postala pravnomočna. Tožnik je vložil tudi revizijo in ustavno pritožbo, toda z njima ni uspel. Drugače je bilo s tožbenim zahtevkom iz nasprotne tožbe, ki jo je vložila prva toženka. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo vračilo 500.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 1. 6. 1997 do plačila, presežni del tožbenega zahtevka pa je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je prva toženka po pravnomočnosti sodbe Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, opr. št. I P 740/93 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. 660/94 tožniku izplačala 3.650.000 tolarjev odškodnine, ki je bila po reviziji pod opr. št. II Ips 139/95 znižana za 500.000 tolarjev, a jih tožnik noče vrniti. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo tudi v tem delu, prav tako pa tudi revizijsko sodišče. Toda po vložitvi ustavne pritožbe, je Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 475/2000 z dne 5. 4. 2001 razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o nasprotni tožbi prve toženke in vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo sojenje. Zato mora to sodišče ponovno presoditi utemeljenost revizije v zvezi z ugoditvijo dela tožbenega zahtevka prve toženke.

Tožnik v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijanih sodb tako, da se tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe v celoti zavrne. Po njegovem sta sodišči zmotno uporabili določilo 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 in 57/89), ker tožnik ni terjal plačila 500.000 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo v izvršilnem postopku, marveč jo je zavarovalnica izplačala po lastni presoji in prostovoljno. Pojasnjuje, da je bil pošteni prejemnik, saj je prejel odškodnino na podlagi pravnomočne sodbe in jo je potrošil za svoje osebne potrebe. Pri tem poudarja, da sme sodišče uporabljati in razlagati pravo, ne sme pa ga spreminjati. Meni, da v 216. členu ZOR ni podlage za tako tolmačenje, kot sta ga sprejeli sodišči prve in druge stopnje in dodaja, da je prejel sodbo revizijskega sodišča šele po 26 mesecih, da je denar porabil, in da pomeni že odločitev o znižanju odškodnine, zlasti pa o dolžnosti vrnitve, hudo kršitev konvencije, po kateri morajo sodišča odločati v razumnem roku.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je o zadevi odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo) nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje. Materialnopravni preizkus izpodbijanih sodb je opravilo po pravilih ZOR, čeprav je 1.1.2002 začel veljati Obligacijski zakonik (OZ, Ur.l. RS, št. 83/01), ker je ZOR veljal v času pravnomočne odločitve o zadevi in ker 1060. člen OZ predpisuje, da se določbe novega zakona ne uporabljajo za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo.

Revizija je utemeljena.

Toženka zahteva vračilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je izplačala 22. 12. 1994 na podlagi pravnomočne sodbe. Ker je vložila revizijo in je Vrhovno sodišče znižalo pravnomočno prisojeno odškodnino za 500.000 tolarjev, je zahtevala vrnitev tega zneska in obresti, ki so se natekle od 22. 12. 1994 do 31. 5. 1997 vse skupaj v znesku 936.158 tolarjev. Sodišči prve in druge stopnje sta se pravilno odločili, ko sta uporabili tiste določbe ZOR, ki se nahajajo v 3. oddelku: neupravičena pridobitev. Tu je v 210. členu ZOR uzakonjeno splošno pravilo, v nadaljevanju pa so urejena pravila vračanja, kot so značilna za eno ali drugo vrsto obogatitve.

Pravni institut neupravičene pridobitve temelji na načelu pravičnosti. Splošna pravna norma iz 210. člena ZOR nalaga tistemu, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, da mora vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

- Pravna teorija uči, da lahko pride do premika premoženja brez pravnega temelja v različnih okoliščinah, ki temeljijo na pogodbi, enostranski izjavi volje ali na zakonu. Neutemeljenost plačila se ne nanaša samo na trenutek plačila, temveč traja ves čas do vrnitve. Zato se lahko zgodi: (1) da pravnega temelja nikoli ni bilo (prvi odstavek 210. člena ZOR), npr. tedaj, ko kdo plača tuj dolg v prepričanju, da plača svojega, ali tedaj, ko plača dolg po pogodbi, ki je pravni red ne priznava in jo določa za nično; ali (2) da je pravni temelj sicer obstajal, a se pozneje ni uresničil ali je pozneje odpadel (četrti odstavek 210. člena), npr. tedaj, ko se pogoj ni izpolnil ali ko pride do razveljavitve pogodbe ali ko se spremeni zakon ali se z izrednim pravnim sredstvom spremeni pravnomočna sodba.

- Tožnik, ki s tožbo zahteva vračilo, mora dokazati neutemeljen premik premoženja (npr. stvari, storitve, pridobitve pravice) zaradi katerega je tožnik prikrajšan, toženi pa obogaten (pri čemer se upošteva vse njegove koristi), in vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo.

- Zakonodajalec je v prvem odstavku 210. člena ZOR v zvezi z vrnitvijo stvari načeloma določil kot primarno naturalno restitucijo, to je vrnitev stvari v naravi, sicer pa civilno restitucijo, to je vrnitev v denarju. Ker v življenju prihaja do različnih okoliščin, je treba pri vrnitvi upoštevati vse spremembe, ki so se zgodile v zvezi s predmetom vrnitve (od obogatitve do vrnitve stvari) v povezavi s poštenostjo ali nepoštenostjo prejemnika, ki jo zakonodajalec poudarja v načelu vestnosti in poštenja v 12. členu ZOR in na katero se posebej sklicuje v 214. in v 215. členu ZOR.

Za splošnim pravilom v 210. člen ZOR so urejena pravila vračanja v posebnih primerih in izjeme od splošnega pravila o dolžnosti vrnitve koristi (211., 213. in 216. člen ZOR). V 216. členu ZOR je določeno, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Ta določba preprečuje vrnitveni zahtevek v primeru neutemeljeno plačanih odškodnin za naštete primere škode. Po sprejemu ZOR ni bilo enotnega stališča, ali se določba nanaša na premoženjsko ali na nepremoženjsko škodo, vendar je prevladalo stališče, da se nanaša na vsako škodo, ki nastane zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, saj zakonodajalec škode ni omejil. V sodni praksi se je marsikdaj pokazalo, da 216. člen ZOR preveč favorizira oškodovance, zato je skušalo Vrhovno sodišče s pravnim mnenjem, ki je bilo sprejeto na podlagi sodbe pod opr. št. II Ips 103/2000, omejevalno razlagati pojem "neutemeljeno" in omogočiti zavarovalnicam, ki pošteno plačajo pravnomočno prisojeno odškodnino, da pridejo do povrnitve, če kasneje odpade pravna podlaga za tako plačilo. Ustavno sodišče je razlago, češ da pri plačilu na podlagi pravnomočne sodbe ne gre za neutemeljeno plačilo, štelo za razlago, ki je v nasprotju s smislom besedila 216. člena ZOR in zato napačno ter v nasprotju z jamstvom enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I, z ustavnima zakonoma, Ur.l. RS, št. 42/97 in 68/2003). Sodiščem splošne pristojnosti je očitalo, da zaradi zmotne razlage utemeljenosti plačila (ki temelji na pravnem mnenju iz decembra 2000), niso pravilno uporabila materialnega prava, ker niso upoštevala vseh okoliščin, pomembnih za pravilno uporabo 216. člena ZOR, saj niso ugotavljala toženčeve poštenosti. Zakon namreč varuje samo tistega prejemnika odškodnine, ki je pošten. Pri uporabi 216. člena ZOR teoretiki opozarjajo na to, da na strani prikrajšanega ne sme biti krivde ali pomanjkanja skrbnosti, na strani obogatenega pa je potrebna poštenost in ne zavest, da je nekaj prejel brez pravne podlage. To pomeni, da oškodovani, ki prejme denar, ne sme vedeti, da je prejel odškodnino, ki ne temelji na pravni podlagi. Potrebno je njegovo prepričanje, da mu tisti, ki mu izplača odškodnino zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti to dolguje. Če pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstaja, toda pozneje odpade, je pomembna oškodovančeva zavest o taki možnosti. Če npr. ve, da je zavarovalnica plačala odškodnino zato, da bi se izognila izvršbi, a je vložila izredno pravno sredstvo, potem mu pravni red nalaga breme, da prejetega še ne porabi na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo. To pomeni, da mora oškodovanec, ki ve za možnost, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, posebej skrbno ravnati s prejetim denarjem in ga je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. Če oškodovanec s prejetim denarjem ne ravna dovolj skrbno, temveč ga kar potroši, ni pošten.

Sodišče splošne pristojnosti, ki je zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z izrazom "neutemeljeno plačilo", je sicer ugotavljalo tožnikovo poštenost v zvezi z dolžnostjo plačila obresti, a ni upoštevalo, da mora biti oškodovanec pošten od prejema do vračila, kar pomeni, da se glede na okoliščine primera ni zavedal ali se ni mogel zavedati možnosti, da je prejel plačilo, ki mu ga plačnik ne dolguje. Kakor hitro prejemnik ne bi bil pošten, bi bil za vrnitev neupravičeno prejetih zneskov odgovoren po načelih odškodninskega prava.

Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku preveriti oškodovančevo poštenost v vsem obdobju, odkar je prejel plačilo odškodnine do tedaj, ko je plačilo postalo neutemeljeno in je bila zahtevana vrnitev preveč plačane odškodnine. Treba bo podrobneje ugotoviti oškodovančevo poštenost oz. dobrovernost pri razpolaganju s prejeto odškodnino. Če je bil tožnik obveščen (ali bi moral biti obveščen) o vložitvi revizije in je vedel (ali bi moral vedeti), da je zavarovalnica plačala pravnomočno prisojeno odškodnino zato, ker ji je tako narekoval pravni red, a je hkrati vložila izredno pravno sredstvo, bo moralo ugotoviti, ali je bilo oškodovančevo ravnanje s prejetim denarjem dopustno.

Pri tem bo moralo upoštevati tudi omejevalno stališče teorije, da pravna norma o prepovedi vračila ni utemeljena (da ni razlogov za humanost), če okoriščenec še ima, bodisi tisto, kar mu je bilo plačano, bodisi kakšno drugo nadomestno korist, ki ne varuje posledic njegove poškodbe. Zato bo moralo ugotoviti, ali je tožnik porabil denar ali ga še ima, in za kaj ga je porabil oziroma ali ima od tega še kakšne koristi.

Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava mnoga odločilna dejstva niso ugotovljena in pojasnjena, revizijsko sodišče ni moglo spremeniti izpodbijane odločbe, temveč je po drugem, odstavku 395. člena ZPP 1977 razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, da bosta sodišči ugotovili tista dejstva, ki so pomembna za pravno sklepanje o tožnikovi poštenosti in o porabi denarja ter morebitnih koristih. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji v delu, ki se nanaša na vrnitev prejete odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker v zvezi z zahtevkom iz nasprotne tožbe prve toženke ni znan uspeh pravdnih strank, je sodišče pridržalo odločitev o stroških revizije, tako da bo na koncu sodišče prve stopnje odločilo o vseh stroških skupaj (tretji odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).