Jedro

V zadevi ni sporno, da je prvostopenjski organ z dopisom z dne 11. 1. 2013 povabil kandidate na ustne razgovore za dan 17. 1. 2013. Kot navaja tožnik, je 12. 1. 2013 prevzel pisno vabilo in se razgovora omenjenega dne tudi udeležil. Iz navedenega izhaja, da od dneva vročitve vabila tožniku do dneva razgovora ni preteklo 8 dni, kar naj bi po njegovem mnenju pomenilo kršitev drugega odstavka 157. člena ZUP. Sodišče se s tožnikom ne strinja. Omenjeni 8-dnevni rok namreč ni obligatoren („praviloma“), iz tožbe pa ne izhaja, da je bila za razgovor potrebna posebna priprava, niti to, da zaradi krajšega roka zanjo ni imel zadosti časa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 24.220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2013 dalje do plačila, se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo A.A. odobrila specializacijo iz maksilofacialne kirurgije za regijo Celje (1. točka izreka), zavrnilo pa zahtevek B.B. (2. točka) in tožnikov zahtevek (3. točka). Odločila je še, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (4. točka) in da v tem postopku posebni stroški niso nastali (5. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila izdana v postopku javnega razpisa specializacij zdravnikov za posamezna specialistična področja za potrebe javne zdravstvene mreže, ki je bil 5. 2. 2012 objavljen na spletni strani Zdravniške zbornice Slovenije. Izbirna komisija je na podlagi v razpisu določenih izbirnih meril, med drugim razgovora s kandidati, izbranemu kandidatu dodelila 76,1 točke od možnih 100 točk, tožniku pa 72,1 točko.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v postopku prišlo do napake pri ocenjevanju na podlagi merila iz točke IV/3 razpisa (mnenja izbirne komisije na podlagi osebnega razgovora s kandidatom). Izbrani kandidat pri tem merilu ne bi smel dobiti nobene točke, saj se ustnega razgovora 17. 1. 2013 ni udeležil, svojega izostanka pa ni opravičil. Tožnik o navedenem sklepa na podlagi dejstva, da je komisija ob njegovem vstopu v sobo mislila, da je pristopil A.A., pa tudi pravnik mu je nato pred vsemi člani komisije neformalno že čestital za odobreno specializacijo. To po njegovem pomeni, da je komisija vedela, da je bil izbrani kandidat pravilno vabljen in da se bo pojavil na ustni obravnavi, uradna oseba pa bi morala na podlagi 161. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) presoditi, ali ima izostanek za posledico umik zahtevka.

Meni tudi, da je bil izbranemu kandidatu neupravičeno omogočen naknadni osebni razgovor 22. 2. 2013 in da drugi odstavek 157. člena ZUP ni mogel biti podlaga za njegovo ponovno vabljenje. Poleg tega bi moral organ prve stopnje vsem kandidatom zaradi enake obravnave v postopku omogočiti ponovni narok. Z vsemi tremi kandidati bi moral biti opravljen razgovor v istem dnevu, saj gre pri tem za popolnoma subjektivno oceno kandidata s strani komisije. Ta mora razgovore kandidatov primerjati med seboj in jih oceniti tudi primerjalno, kar pa v konkretnem primeru ni bilo mogoče, saj je po več kot mesecu spomin na razgovor s prejšnjima kandidatoma gotovo zbledel. Ker sta bila tudi tožnik in tretji kandidat nepravilno vabljena, pa sta se kljub temu morala udeležiti prvotno razpisanega osebnega razgovora, je prvostopenjski organ napačno uporabil materialni predpis, vsekakor pa kršil tudi pravila postopka.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti tako, da mu odobri specializacijo iz maksilofacialne kirurgije za regijo Celje, podrejeno, naj odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pravočasno vloženi (13. 8. 2013) spremembi tožbe je tožnik postavil še odškodninski zahtevek zaradi premoženjske škode (izgubljeni dobiček na račun nižje plače v času trajanja zaposlitve za določen čas, po poteku omenjene pogodbe o zaposlitvi pa na račun brezposelnosti) v višini 20.220,00 EUR in za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine in strah) v višini 4.000,00EUR. Toženka naj mu poleg navedenega zneska plača še zakonske zamudne obresti od 2. 3. 2013 dalje, to je od dneva, ko je prejel izpodbijano odločbo.

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke glede vabljenje kandidatov na osebni razgovor in poudarja, da sta bila pri tem upoštevana 157. in 102. člen ZUP, zato ni protipravnosti. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ostala dva kandidata iz postopka javnega razpisa (A.A. in B.B.) na tožbo nista odgovorila.

Tožnik je poslal še pripravljalno vlogo z dne 18. 11. 2013, v kateri pa v bistvenem ponavlja tožbena stališča, med drugim, da sam ni bil pravilno vabljen na razgovor in da za pripravo nanj ni imel zadosti časa (8 dni). V konkretnem primeru enakopravnost med kandidati ne bi bila kršena, če bi toženka dokazala, da izbrani kandidat ni prejel niti pisnega niti ustnega vabila na razgovor.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno točkovanje izbranega kandidata na javnem razpisu za omenjeno specializacijo pri merilu iz točke IV/3 razpisa „Merila za izbirni kriterij: mnenje izbirne komisije na podlagi osebnega razgovora s kandidatom – po presoji izbirne komisije“ (gre za izbirno merilo iz 24. člena Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacije zdravnikov – op. sodišča). Pri tem merilu je bilo med drugim določeno: da je največje možno število točko 35, od česar pripada mnenju regijskega predstavnika do 10 točk; da se kandidat oceni z 0 točkami, če se ne udeleži razgovora in za to ne navede opravičljivega razloga; da mora kandidat posredovati razlog zbornici ob prijavi na razpis oziroma takoj, ko nastopi. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik pri tem merilu dobil največ točk od vseh treh sodelujočih kandidatov (30 točk od 35 možnih, ostala kandidata po 21 točk).

V zadevi ni sporno, da je prvostopenjski organ z dopisom z dne 11. 1. 2013 povabil kandidate na ustne razgovore za dan 17. 1. 2013. Kot navaja tožnik, je 12. 1. 2013 prevzel pisno vabilo in se razgovora omenjenega dne tudi udeležil. Iz navedenega izhaja, da od dneva vročitve vabila tožniku do dneva razgovora ni preteklo 8 dni, kar naj bi po njegovem mnenju pomenilo kršitev drugega odstavka 157. člena ZUP. Ta določa, je tistim, ki so povabljeni na ustno obravnavo, treba pustiti zadosti časa, da se lahko pripravijo za obravnavo in da lahko pravočasno in brez izrednih stroškov pridejo k obravnavi; povabljenim se pusti praviloma osem dni od vročitve vabila do dneva obravnave.

Sodišče se s tožnikom ne strinja. Omenjeni 8-dnevni rok namreč ni obligatoren („praviloma“), iz tožbe pa ne izhaja, da je bila za razgovor potrebna posebna priprava, niti to, da zaradi krajšega roka zanjo ni imel zadosti časa. V tožbi celo navaja, da je bil ta rok očitno zadosten, moti pa ga, da tudi njemu – tako kot izbranemu kandidatu – ni bil določen nov datum za razgovor.

Omenjeno tožnikovo pričakovanje v obravnavanem primeru nima podlage. Iz predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da je izbrani kandidat pisno vabilo za ustni razgovor prejel po 17. 3. 2013, torej prepozno, da bi se nanj lahko odzval z udeležbo na razgovoru. Iz povratnice je razvidno, da je bil 12. 1. 2013 obveščen o prispelem pismu in o 15-dnevnem roku za prevzem dni ter da je bilo pismo (vabilo) po poteku tega roka, ko se je štelo, da je bilo naslovniku tudi vročeno (četrti odstavek 87. člena ZUP), 29. 1. 2013 vloženo v njegov predalčnik. Ker je bilo torej vabilo A.A. vročeno šele po datumu ustnih razgovorov, njegov izostanek ni bil neopravičen, prvostopenjski organ pa je ravnal pravilno, ko ga je ponovno vabil na razgovor. Zato dejstvo, da naj bi imenovani naslednji dan po razgovorih (18. 1. 2013) obvestil zbornico o tem, da vabila ni prejel, niti tožnikovo dojemanje oziroma razlaga ravnanja izbirne komisije in pravnika na razgovoru z njim 17. 1. 2013, na navedeno ne more imeti vpliva, saj organ ni razpolagal z izkazom osebno opravljene vročitve po ZUP.

V tem pogledu tožnik zato neutemeljeno zahteva enako obravnavanje (ponovno vabljenje) vseh treh kandidatov, saj za kaj takega – ker je, kot rečeno, vabilo dobil in se razgovora udeležil –, ni bilo razloga. Povedano drugače: različne dejanske okoliščine v tožnikovem primeru in v primeru izbranega kandidata so narekovale različno ravnanje upravnega organa, zato ne gre za njihovo nedopustno neenako obravnavanje.

Ker A.A. vabila za 17. 1. 2013 ni prejel pravočasno, ni mogoče šteti, da je bil v redu povabljen. V tej zadevi zato ne more biti uporabljen tretji odstavek 161. člena ZUP, ki ureja ustavitev postopka v primeru, če k ustni obravnavi ne pride stranka, ki je bil na njeno zahtevo začet postopek, čeprav je bila v redu povabljena, pa se da iz celotnega stanja zadeve domnevati, da je predlog umaknila.

Ker niso bili izpolnjeni pogoji, da bi se razgovori z vsemi tremi kandidati opravili na isti datum, to je brez preložitve, ni bil kršen niti prvi odstavek 157. člena ZUP, ki zahteva, da organ, ki vodi postopek, ukrene vse potrebno, da se ustna obravnava opravi brez zavlačevanja in, če je mogoče, brez prekinitve in preložitve. S tem v zvezi se sodišče ne strinja, da je bila s tem onemogočena primerjava odgovorov kandidatov. Iz predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da je komisija na razgovoru pri vsakem od kandidatov pisala zapisnik, katerega sestavni del so bila vprašanja in odgovori.

Za odločitev v zadevi ostale tožbene navedbe niso pravno pomembne, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Posledično je neutemeljen tudi tožnikov odškodninski zahtevek, saj mu zatrjevana škoda zaradi izpodbijane odločbe, ki je zakonita, ni mogla nastati.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).