Jedro

Neutemeljena je ocena obtoženčevega zagovornika, da obtožencu v začetni fazi kazenskega postopka ni bila dana možnost sodelovati pri zaslišanju priče - kitajskega državljana, ki ga je dežurna preiskovalna sodnica zaslišala v okviru nujnih preiskovalnih dejanj.

Kot izhaja iz uradnega zaznamka preiskovalne sodnice, je po odredbi slednje policist že dan pred zaslišanjem obvestil oba osumljenca, da sta lahko navzoča pri njegovem zaslišanju. Poleg tega je sodišče prve stopnje med glavno obravnavo prebralo izpoved te priče in sta se oba obtoženca lahko tudi na takšen način seznanila z njeno trditvijo.

Zato pravice obrambe niso bile kršene in zatrjevani pritožbeni razlog ni podan.

Izrek

Pritožba zagovornikov obtoženega T. J. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi T. J. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v višini 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku oba obtoženca spoznalo za kriva poskusa storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/II v zvezi s členoma 25 in 22 KZ ter jima izreklo pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu od njiju določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusni dobi dve leti, obtoženemu J. v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in povprečnino ter te obveznosti obtoženko oprostilo.

Zoper takšno sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženega T. J. in sicer zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagali, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka - svetnica N. L. R. iz Vrhovnega državnega tožilstva RS je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe, s čimer se zagovorniki obtoženca v svojem pisnem odgovoru niso strinjali.

Pritožba ni utemeljena.

Nikakršnih pomislekov ne vzbujajo prepričljive ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje glede krivde obeh obtožencev. V razlogih izpodbijane sodbe je namreč sodišče utemeljeno zavrnilo zagovora obtožencev ter se pri tem oprlo na objektivne podatke kazenskega spisa, izpovedbi obeh policistov in na vsebino izpovedbe Kitajca C. Y. H., ki ni imel nobenega razloga po krivem obremenjevati obtoženca in ki je že delavcem policije neposredno po prijetju podal povsem enako izjavo kot kasneje dežurni preiskovalni sodnici, ki ga je v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišala kot pričo. Zagovornik obtoženca v svoji pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in zmotno ocenjuje, da so bile kršene pravice obrambe obtoženega J., ker mu naj ne bi bila omogočena prisotnost ob zaslišanju kitajskega državljana. Že sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da zatrjevana kršitev ni bila podana, saj je okrožna državna tožilka preiskovalni sodnici predlagala, da v smislu določila 165. člena ZKP opravi nujno preiskovalno dejanje, v okviru katerega naj zasliši kot pričo kitajskega državljana, saj naj bi ta po podatkih policije v roku treh dni zapustil Slovenijo. Iz uradnega zaznamka preiskovalne sodnice z dne 18.4.2000 pa je tudi razvidno, da je po dogovoru z njo policist PO Ljubljana Polje dan pred tem obvestil oba obtoženca, da sta pri zaslišanju lahko navzoča. Ne gre tedaj za vsebino odredbe preiskovalne sodnice o tem, kaj naj policist stori, pač pa za njeno ugotovitev, kaj je policist storil in zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da vsebina navedenega uradnega zaznamka izraža dejansko stanje stvari. To posredno izhaja tudi iz nadaljnjega razlogovanja sodišča prve stopnje, da se obtoženca tudi pravice do zagovornikov nista poslužila in tako tudi po tej plati ni mogoče oceniti, da so bile njune pravice kakorkoli kršene. Nobeden od obtožencev v postopku do izdaje razveljavljene sodbe ni omenjal kakršnegakoli nezakonitega ravnanja policistov ali sodišča ter je zato sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo predlog zagovornika obtoženca za izločitev uradnega zaznamka o izjavi priče C. Y. H. in zapisnika o izpovedbi te priče. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč ni izkazano, da bi sodišče prve stopnje kršilo načelo enakosti med obrambo in obtožbo glede navzočnosti pri zaslišanju te priče v postopku. Res je branje zapisnika o zaslišanju nedosegljive priče izjema od pravila neposrednega izvajanja dokazov in jo je že zaradi tega treba ozko razlagati, vendar pa je evidentno, da obtožencu, ki je bil o zaslišanju priče obveščen, ni bila prekršena pravica do obrambe po II. odstavku 371. člena ZKP, ki bi lahko vplivala na zakonitost sodbe. Poleg tega je bil obtoženec o vsebini izpovedbe te priče na glavni obravnavi seznanjen in tudi po tej plati ni bilo poseženo v njegovo pravico do obrambe.

Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da uveljavljani pritožbeni razlog ni podan ter je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožnik sicer izrecno ne izpodbija sodbe v odločbi o kazni, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazni, je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo tudi v tem delu in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse okoliščine, ko se je odločilo za izrek pogojne obsodbe, pri čemer sta ustrezni tudi višina določene kazni in dolžina preizkusne dobe. Ker izpodbijana sodba tudi sicer nima kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker obtoženčev zagovornik s svojo pritožbo ni uspel, bo moral obtoženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče določilo ob vrednotenju istih okoliščin kot sodišče prve stopnje glede stroškov postopka na tej stopnji.