Jedro

Zgolj zaradi izostanka predhodnega obvestila o nameravani odpovedi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita. Obvestilo je namenjeno temu, da se delavec na bodočo odpoved pripravi in da si zagotovi angažiranje sindikata, katerega član je ob uvedbi postopka odpovedi. Ker tožnik ne zatrjuje, da je bil ob uvedbi postopka odpovedi včlanjen v sindikat, tožena stranka ni onemogočila uveljavljanja njegovih pravic s tem, ker mu ni vročila obvestila. Ker ga ravnanje tožene stranke tudi sicer ni oviralo pri uveljavljanju njegovih pravic, opustitev obvestila ni vplivala na pravilnost in zakonitost odpovedi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 10. 4. 2009 nezakonita (1. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 10. 5. 2009 ni prenehalo in je trajalo do vključno 30. 9. 2009 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, za obdobje od 10. 5. 2009 do vključno 30. 9. 2009, obračunati vse zapadle bruto plače in druge bruto prejemke iz delovnega razmerja in odvesti od bruto plače in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke in prispevke in nato tožniku izplačati neto plače ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja za čas od 10. 5. 2009 do vključno 30. 9. 2009, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe (3. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti znesek 376,86 EUR s pripadajočimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišče prve stopnje spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil osnovni namen zakonodajalca z določbo četrtega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) doseči zagotovitev popolnega obveščanja delavcev v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z namenom, da bi slednji lahko vključil sindikat v postopek, za kar mora biti delavec o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi obveščen. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil tožnik sploh obveščen o nameravani odpovedi in ali je slednji sploh član sindikata. Enostavno je zaključilo, da ima opustitev obvestitve tožnika o nameravani odpovedi takšen značaj, da je treba samo odpoved razveljaviti kot nezakonito. Po mnenju tožene stranke in glede na obstoječo sodno prakso opustitev predhodnega pisnega obvestila delavcu o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ob upoštevanju dejstva, da tožnik ni član nobenega sindikata, ne predstavlja takšne kršitve, da bi bila že iz tega razloga redna odpoved nezakonita (enako sodba VDSS opr. št. Pdp 837/2004 v zvezi s sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 261/2006).

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno s stroškovno posledico. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke z dne 10. 4. 2009. Ni sporno, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR, kar pomeni, da tožnika o nameravani odpovedi ni obvestila. Zgolj iz tega razloga je sodišče prve stopnje tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tem, ali je bil tožnik obveščen o nameravani odpovedi, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je zanj pomenila presenečenje, ker o tem, da mu tožena stranka namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ni ničesar vedel. Tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil tožnik član kakšnega sindikata, ni utemeljen, saj tožnik tega niti zatrjeval ni. Vendar pa je bilo treba, kljub navedenemu, pritožbi ugoditi.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da eventualna opustitev predhodnega pisnega obvestila delavcu, o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne predstavlja takšne kršitve, zaradi katere bi bila kasnejša odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že iz tega razloga nezakonita.1Tako tudi Darko Krašovec, Veliki komentar zakona o delovnih razmerjih, Ljubljana, Primath, 2008, str. 289. Kljub takšnemu stališču pa je pravilno in primerno, da se delavce obvesti o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi zmanjševanja negativnih učinkov brezposelnosti.

Obvestilo o nameravani odpovedi je namenjeno temu, da se delavec na bodočo odpoved pogodbe o zaposlitvi pripravi in si zagotovi angažiranje sindikata, katerega član je ob uvedbi postopka. To namreč izhaja iz naslednjega 84. člena ZDR, ki v prvem odstavku določa, da mora delodajalec o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če delavec tako zahteva, obvestiti navedeni sindikat. Ker tožnik ni izkazal, da je bil ob uvedbi postopka včlanjen v sindikat (tega niti ne zatrjuje), mu tožena stranka s tem, ko mu ni vročila obvestila, ni mogla onemogočiti uveljavljanja pravic. Ker tožnik ni izkazal, da bi mu tako ravnanje tožene stranke še kako drugače onemogočilo ali ga oviralo pri uveljavljanju njegovih pravic, opustitev vročitve ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odpovedi. Tožnik je v tožbi zgolj navajal, da mu zaradi opustitve vročitve obvestila ni bila dana možnost, da ustrezno poskrbi za svoje ekonomsko stanje, da začne pravočasno iskati zaposlitev ipd., vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi bili lahko ti tožnikovi ugovori zgolj predmet morebitnega njegovega odškodninskega zahtevka, ki ga v predmetnem postopku ni postavil, ne morejo pa biti uspešni v postopku, ko se presoja pravilnost in zakonitost odpovedi.

Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku zgolj iz razloga, ker je tožena stranka kršila četrti odstavek 83. člena ZDR in ni presojalo utemeljenosti drugih ugovorov pravdnih strank, je bilo treba izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje razveljaviti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje zgoraj navedeno materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, pravilno ugotoviti vsa pravnorelavantna dejstva in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter iz ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da ostali ugovori pravdnih stranki sploh še niso bili predmet obravnave. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.