Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba II U 75/2015

ECLI:SI:UPRS:2016:II.U.75.2015 Upravni oddelek

nepovratna sredstva program razvoja podeželja ukrep obnova in razvoj vasi zahteva za izplačilo sredstev kršitev pravil o javnem naročanju
Upravno sodišče
2. junij 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Po presoji sodišča navajanje blagovnih znamk pri tehničnih specifikacijah v spisni dokumentaciji javnega razpisa ni bilo objektivno opravičljivo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da zahtevku za izplačilo sredstev z dne 27. 9. 2013, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33123-19/2012/6 z dne 31. 8. 2012, ki ga je vložila Občina Ruše, delno ugodi v višini 47.828,11 EUR, del zahtevka v višini 131.420,15 EUR pa zavrne (1. točka izreka). V 2. točki je odločila, da je Občina Ruše zato, ker so ji bila na podlagi odpravljene odločbe št. 33123-19/2012/19 z dne 21. 1. 2014 že izplačana sredstva v višini 107.831,89 EUR, mora razliko v višini 60.003,78 EUR vrniti v roku 30 dni od vročitve te odločbe. V 3. točki je tožena stranka odločila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Tožena stranka je v obrazložitvi odločitve pojasnila, da gre za odločitev sprejeto v postopku ponovnega odločanja, na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, ki je s sodbo št. II U 63/2014-9 z dne 8. 10. 2014 tožbi stranke ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke št. 33123-19/2012/19 z dne 21. 1. 2014. V ponovljenem postopku odločanja je tožena stranka preverila izpolnjevanje pogojev za izplačilo sredstev, ki jih je stranka uveljavljala 27. 9. 2013 in pojasnila, da je bila izpodbijana odločba izdana po seznanitvi stranke (146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

3. V ponovljenem postopku odločanja je tožena stranka v točki I. opredelila neupravičene stroške, ki jih je odštela stranka sama ter v točki II. neupravičene stroške, ki jih je ugotovila agencija. Tako je v slednji točki opredelila stroške, ki v skladu s poglavjem VI. Javnega razpisa niso upravičeni do sofinanciranja v višini 5.636,04 EUR. V II./2 točki je opredelila stroške pri postavkah pri katerih je stranka v razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila pri določitvi tehničnih specifikacij ravnala v nasprotju z določbami Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) in te stroške opredelila tudi v tabeli v skupnem znesku 66.629,81 EUR. S temi ugotovitvami je bila stranka seznanjena še pred izdajo odločbe ter na te ugotovitve podala pripombe, ki jih je tožena stranka v celoti zavrnila. V točki II./3 je tožena stranka opredelila splošne stroške, ki jih stranka v vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev ni uveljavljala in ji z odločbo o pravici do sredstev niso bili opredeljeni. Gre za stroške v višini 954 EUR in na ta izračun stranka po prejemu ugotovitev ni imela pripomb. V III. točki je Agencija ugotovila seštevek vseh neupravičenih stroškov, ki skupaj znaša 73.219,85 EUR. V nadaljevanju je v IV. točki obrazložitve ugotovila, da razlika med zahtevanim zneskom za izplačilo in upravičenim zneskom znaša 34,72%, kar dovoljeno mejo presega za 3% in je zato na podlagi 30. člena Uredbe 65/2011/EU uporabila znižanje v višini razlike med zahtevanim zneskom in dejansko upravičenim zneskom. Stranka je priglasila zahtevek v višini 179.248,26 EUR, v postopku pa je tožena stranka ugotovila dejansko upravičenost do zneska 117.011,38 EUR. Tako se razlika (62.236,89 EUR) med obema zneskoma odšteje od zneska, do katerega bi bila upravičena (sankcija). Tako se znesek 117.011,38 EUR zniža za prej navedeno razliko, kar pomeni, da bi bila stranka upravičena do sredstev v višini 54.774,50 EUR, od tega skupaj 43.480,10 EUR za gradbeno obrtniška dela, notranjo opremo in IKT opremo, ter 11.294,40 EUR za splošne stroške. V V. točki je izvedla poračun zaradi preseženih splošnih stroškov, ki bi lahko znašali do vključno 10% upravičenih stroškov naložbe in zato je od prej navedenega zneska 54.774,50 EUR odštela presežene splošne stroške v višini 6.946,39 EUR. Tako znaša znesek do katerega je stranka upravičena po tem zahtevku 47.828,11 EUR. Iz tega razloga zahtevku stranke ni bilo mogoče ugoditi v celoti in se je del zahtevka v višini 131.420,15 EUR zavrnil. Ker so bila stranki v zvezi z zahtevkom za izplačilo sredstev z dne 27. 9. 2013, na podlagi odpravljene odločbe z dne 21. 1. 2014 že nakazana sredstva v višini 107.831,89 EUR, je tožena stranka sprejela odločitev o obveznosti vračila preveč plačane razlike v višini 60.003,78 EUR.

4. Tožeča stranka v tožbi odločitvi oporeka in zoper 1. in 2. točko izreka izpodbijane odločbe vlaga tožbo iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega materialnega prava. V tožbi navaja, da ji znesek v višini 66.629,81 EUR ni bil priznan neutemeljeno. Tožena stranka namreč ni upoštevala določb ZJN-2 in pojasnila tožeče stranke, iz katerega izhaja, da ni kršila določb ZJN-2, niti druge zakonodaje. Ponudb, ki so prispele na podlagi javnega naročila „Obnova prostorov in energetska sanacija Doma kulture X.“ ni diskriminirala in ni zahtevala, da ponudijo samo artikle določene blagovne znamke, ampak je s sklicevanjem na blagovno znamko pri posameznih predpostavkah opisala predmet javnega naročila. Sklic na blagovno znamko je bil podan samo na tistih postavkah, kjer blaga ni bilo mogoče celostno opisati na drugačen način. Prav tako nobeden od potencialnih ponudnikov ni naročniku postavil vprašanja vezanega na blagovno znamko in tudi sicer ponudniki niso bili neenakopravno obravnavani. Ker tožena stranka ni ugotovila, ali predmet javnega naročila dovoljuje uporabo blagovnih znamk in ni ugotovila, ali je tožeča stranka s sklicevanjem na blagovne znamke dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi bili s tem izločeni, ni popolno ugotovila dejanskega stanja. Tožeča stranka je pojasnila tudi naročila v zvezi z ureditvijo razsvetljave prostorov in opredelitev tehničnih specifikacij svetil ter navedla, da so tehnične in umetniške zahteve predmeta javnega naročila upravičen razlog za navedbo blagovnih znamk. Prav tako bi bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da so bile dobave blage majhen del javnega naročila in je bil ponudnik lahko le tisti, ki bo izvajal gradnjo.

5. Glede odgovornosti tožene stranke in neupravičeno izrečene sankcije, toženi stranki očita nepravilno uporabo materialnega prava in neupoštevanje njene naloge kot sofinancerja, ki je potrjeval dokumentacijo naročnika, da tožečo stranko obvesti od domnevnih nepravilnostih. Meni, da je tožena stranka opustila dolžnost izvajanja administrativne kontrole (XI.2 javnega razpisa) ter nepravilno uporabila še sankcijo iz 30. člena Uredbe 65/2011, ker ni ugotavljala ali je upravičenec odgovoren za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek. Tožeča stranka vztraja, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek, saj je popise del predhodno posredovala v pregled toženi stranki, ki je ni opozorila na nezakonitost, ampak celo zahtevala, da se popisi še bolj natančno specificirajo. Sodišču tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka v znesku 66.620,84 EUR odpravi ter samo odloči o zadevi, ter podredno, da se odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala odgovor na tožbo v katerem obširno povzema ugotovitve, na podlagi katerih je sprejela izpodbijano odločitev. Tožbene navedbe zavrača kot neutemeljen in pojasnjuje, da je bila tožeča stranka že v pozivu pred izdajo odločbe z dne 8. 12. 2014 seznanjena z ugotovitvami tožene stranke o navajanju blagovnih znamk oziroma tipa blaga ter domnevnem ravnanju v nasprotju z določbami ZJN-2. Dodatno pojasnjuje, da je tožbena navedba, da je tožeča stranka pri določitvi dopustnih sistemov fasad v postavki 24 gradbeno obrtniških del in notranje opreme navedla „poobčene znamke“ in ne blagovnih znamk, neutemeljena. Dopustni sistemi fasad so bili namreč navedeni z veliko začetnico, kot lastno ime oziroma poimenovanje točno določenega sistema. Prav tako je zavrnila ugovor, da bi morala upoštevati dejstvo, da je predmet javnega naročila gradnja in dobave blaga predstavljajo le majhen del naročil. Tožeča stranka je ob vložitvi vloge za dodelitev sredstev z dne 11. 1. 2012 podpisala izjavo, da je seznanjena s pogoji in obveznostmi iz javnega razpisa in razpisne dokumentacije, torej tudi o obveznosti spoštovanja pravil javnega naročanja. Ta obveznost izhaja tudi iz odločbe o pravici do sredstev z dne 31. 8. 2012. 7. Prav tako je zavrnila ugovor, ki se nanaša na odgovornost tožeče stranke za nedovoljeno navajanje blagovnih znamk oziroma tipa blaga, ker je tožena stranka popise gradbenih del pregledala že ob prijavi tožeče stranke na javni razpis. Pojasnila je, da postopek dodelitve sredstev EKSRP poteka v skladu z Zakonom o kmetijstvu (ZKme-1), v dveh fazah in spoštovanje pravil javnega naročanja tožena stranka preverja šele v drugi fazi. Pojasnjuje tudi, da je v celoti spoštovala določbo 30. člena Uredbe 65/2011/EU in da glede na vsa ugotovljena dejstva ni bilo podlage za zaključek, da tožeča stranka ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka na podlagi javnega razpisa za ukrep 322 - Obnova in razvoj vasi (Uradni list RS, št. 1/12, v nadaljevanju Javni razpis), z odločbo št. 33123-19/2012/6 z dne 31. 8. 2012, tožeči stranki odobrila nepovratna sredstva programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), ukrep Obnova in razvoj vasi, v višini 212.578,39 EUR.

11. Z odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, je toženka v ponovljenem postopku odločanja, na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, št. II U 6372014-9 z dne 8. 10. 2014, s katero je bila odpravljena odločba toženke št. 33123-19/2012/19 z dne 21. 1. 2014, ponovno odločala o zahtevku tožeče stranke z dne 27. 9. 2013, za izplačilo dodeljenih sredstev v višini 179.248,26 EUR in odločila, da se delu zahtevka v višini 47.828,11 EUR ugodi, del zahtevka v višini 131.420,15 EUR, pa se zavrne.

12. Določba 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), z naslovom zahtevki za izplačilo, določa, da stranke za izplačilo sredstev vlagajo zahtevke (prvi odstavek). Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno (drugi odstavek) Če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo (tretji odstavek). Zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne (četrti odstavek). Zoper odločbe iz tega člena pritožba ni dovoljena (peti odstavek).

13. Na navedeni pravni podlagi ter ob upoštevanju določbe XI.2 poglavja Javnega razpisa in skladno z določbo 24. člena II. poglavja Uredbe komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011, je bila 25. 11. 2013 izvedena kontrola ARSKTRP, o kateri je bil sestavljen zapisnik št. 33123-19/2012/18, ki je sestavni del priložene dokumentacije. Na podlagi ugotovitev tega nadzora ter dopolnjenega postopka z namenom ugotoviti popolno dejansko stanje, je tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe dopolnila postopek tako, da je vpogledala v Portal javnih naročil z dne 21. 9. 2012, št. JN 10198/2012, kjer je bil objavljen javni razpis po postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi, v skladu s prvim odstavkom 30.a točke Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2), za „Obnovo prostorov in energetsko sanacijo Doma kulture X.“. Prav tako je 8. 12. 2014 tožena stranka tožeči stranki posredovala poziv na podlagi 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v katerem jo je obvestila o ugotovitvah postopka administrativne kontrole ter jo pozvala, da se v roku 15 dni izjavi o ugotovljenem dejanskem stanju. Dne 23. 12. 2014 je tožeča stranka toženi stranki posredovala odgovor na prej navedeni poziv oziroma pojasnilo v skladu s tem pozivom. Na podlagi tako dopolnjenega postopka pred izdajo odločbe, je bila po presoji sodišča izpodbijana odločba izdana v skladu z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, ob upoštevanju stališča sodišča izraženega v sodbi II U 6372014-9 z dne 8. 10. 2014, ki se tičejo postopka.

14. Sodišče kot neutemeljenega zavrača tožbeni očitek, da je tožena stranka opustila svojo dolžnost izvajanja administrativne kontrole. Administrativni pregled (tudi) zahtevkov za plačilo je predpisan v določbi 24. člena Uredbe komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011, o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja in se nanaša tudi na preglede dejavnosti, za katero se zahteva podpora, z veljavnimi pravili in pravili Unije, zlasti po potrebi o javnih naročilih, državni pomoči in drugih obveznih standardih, določenih z nacionalno zakonodajo ali v programu razvoja podeželja. Da bo takšen administrativni pregled opravljen ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev, izhaja tudi iz IV.3 poglavja Javnega razpisa, ki določa, da bo ob vložitvi zahtevka za izplačilo, če se upravičenec šteje za naročnika v skladu s predpisi, ki urejajo javno naročanje, dolžan predložiti (121. člen PRP) sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila in ostala bistvena dokazila o izvedenem postopku javnega naročanja ter kopijo ponudbe izbranega izvajalca/dobavitelja s kopijo pogodbe. Kot je sodišče že pojasnilo, je sestavni del predložene dokumentacije tudi zapisnik o kontroli na kraju samem pred zadnjim izplačilom zahtevka oziroma ob zaključku investicije št. 33123-19/2019 z dne 4. 12. 2013, odločitev pa temelji na podatkih izvedenega administrativni pregleda zahtevka.

15. Ob upoštevanju določbe c točke, drugega odstavka 24. člena Uredbe komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011, pa sodišče presoja tudi utemeljenost tožbenega ugovora, ki se nanaša na kršitev določil ZJN-2 in posledično zavrnitev stroškov v višini 66.629,81 EUR. Kot je sodišče že pojasnilo, na podlagi določbe drugega odstavka, točka c 24. člena Uredbe komisije (EU) št. 65/2011, administrativni pregledi zahtevkov za podporo vključujejo zlasti preverjanje skladnosti dejavnosti za katero se zahteva podpora, z veljavnimi pravili in pravili Unije, zlasti po potrebi o javnih naročilih, državni pomoči in drugih obveznih standardih, določenih z nacionalno zakonodajo ali v programu razvoja podeželja. Na navedeni pravni podlagi je tožena stranka presojo skladnosti pravilno izvedla tudi ob upoštevanju predpisov javnega naročanja, torej ZJN-2 ter stališča Evropskega računskega sodišča - ECA, ki ga je le-to zavzelo v reviziji, ki je potekala pri Agenciji v zvezi z izjavo o zanesljivosti za proračunsko leto 2012( DAS 2012) - odhodki EKSRP podpora za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) - Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005. 16. Sodišče pojasnjuje, da ZJN-2 v določbi devetega odstavka 37. člena določa, da se tehnične specifikacije, če tega ne upravičuje predmet naročila, ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi s tem bili izločeni. To sklicevanje je dovoljeno v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena; pri takem sklicevanju se navede besedo „ali enakovredni“.

17. Sama navedba blagovne znamke tako glede na določbo devetega odstavka 37. člena ZJN-2, še ne pomeni kršitve, kar izhaja tudi iz obrazložitve (namena) sprejem 37. člena ZJN-2 (Poročevalec, št. 92/2006). Slednja v delu, ki se nanaša na tehnične specifikacije določa, da morajo tehnične specifikacije, ki jih pripravljajo javni naročniki, omogočati odprtost javnih naročil konkurenci, zato morajo predložene ponudbe odražati različnost tehničnih rešitev in da je ponudnikom tudi treba dovoliti uporabo katerihkoli oblik dokazov o enakovrednosti, prav tako pa morajo biti naročniki sposobni obrazložiti vsak sklep o enakovrednosti v posameznem primeru.

18. Po presoji sodišča v spornem primeru navajanje blagovnih znamk pri tehničnih specifikacijah v spisni dokumentaciji ni bilo objektivno opravičljivo in na samo drugačno presojo ne more vplivati tožbena navedba, da na podlagi takšnega sklicevanje v javnem naročilu ni bila izločena nobena ponudba. Sodišče se strinja tudi z navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je imela tožeča stranka možnost pojasniti oziroma navesti razloge za navajanje blagovnih znamk oziroma tipa blaga, ki bi lahko vplivala na drugačno rešitev zadeve in ugotavlja, da teh razlogov tožena stranka ni prepričljivo navedla niti v tožbi. Prav tako se je tožena stranka opredelila do navedb tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala vsebino razpisne dokumentacije oziroma dokumentacije javnega naročila, zato očitek tožeče stranke, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ni utemeljen.

19. V nadaljevanju sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka nepravilno uporabila 30. člen Uredbe komisije (EU) št. 65/2011. Ob ugotovitvi, da razlika med zneskom iz zahteve za plačilo in zneskom, do katerega je tožena stranka upravičena po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo znaša 34,72%, kar presega dovoljeno mejo iz 30. člena Uredbe komisije (EU) št. 65/2011, je po presoji sodišča utemeljeno tudi znižanje izplačila za znesek, ki je enak tej razliki. Tožena stranka odgovornosti za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek ni bila dolžna ugotavljati. Ugotavljanje „odgovornosti“ je predvideno samo v primeru iz drugega odstavka 30. člena Uredbe, ko se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, kar posledično pomeni, da se dejavnost izključi iz podpore EKSRP. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje tudi, da nestrinjanje z ugotovitvijo, da je zahtevek za izplačilo neutemeljen v taki višini, ne utemeljuje zatrjevanega stališča o napačni uporabi te sankcije.

20. Ker je bil po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia