Jedro

Ker je v pogodbi o poklicni rehabilitaciji kot razlog za podaljšanje navedena začasna nezmožnost za delo oziroma za opravljanje študijskih obveznosti, ki je trajala neprekinjeno daljši čas, je sodišče prve stopnje (v zvezi z že podanim mnenjem invalidske komisije I. stopnje) za razjasnitev dejanskega stanja, torej ali so obstajali bolezenski razlogi za podaljšanje poklicne rehabilitacije, utemeljeno izvedlo dokaz z izvedenko psihiatrinjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 10. 2016 in št. ... z dne 22. 4. 2016, s katerima je bilo odločeno, da tožeča stranka nima pravic iz invalidskega zavarovanja ter se odpravita citirani odločbi z dne 24. 10. 2016 in z dne 22. 4. 2016, s katerima je bilo odločeno, da se tožeči stranki z dnem 22. 4. 2016 ustavi izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije in toženi stranki naloži povračilo stroškov tega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Trdi, da so za predmetno zadevo relevantna dejstva, ki so se zgodila v času izvrševanja študija in niso obstajala v trenutku, ko je vsebina same poklicne rehabilitacije, tj. sam študij, dogovorjena. Kot dokaz svojim trditvam se je skliceval na zapise v zdravstvenem kartonu svojega zdravnika psihiatra, ki je zapisal, da je bilo funkcioniranje tožeče stranke v več mesečnem obdobju ovirano in da je njegovo stanje negativno vplivalo na intelektualne aktivnosti, pri čemer navaja vpliv zunanjih dejavnikov in depresivno kompenzacijo. Vztraja, da so navedene okoliščine negirale pravni standard neupravičenih razlogov iz 80. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Zdravnik psihiater je izrecno navedel, da okoliščine primera v sferi tožnika nanj negativno vplivajo in otežujejo program zdravljenja (izvid z dne 3. 12. 2015). Ponovno v izvidu z dne 11. 5. 2016 meni, da je bilo funkcioniranje tožnika v daljšem obdobju ovirano in da je zato smotrno podaljšan rok za zaključitev šolanja. Izvedenka je svoje mnenje oprla predvsem na okoliščine, ko za tožnika ugotavlja visoke intelektualne zmožnosti, kar pa v zadevi ne more biti relevantno. Vztraja, da je zato v tem delu izvedensko mnenje nejasno, nepopolno in zaključki v nasprotju z relevantnimi dejstvi. Izvedenka je sama menila, da šteje zapis zdravnika psihiatra za verodostojnega in sama celo zapiše, da tožnik ni zmogel biti zbran pri študiju. Svoje mnenje utemeljuje s tem, da tožniku niso bili predpisani antidepresivi, čeprav je tožnik v svojih pripombah jasno navedel, zakaj po antidepresivih ni posegel. Dejstvo je, da so pri njem nastopile depresivne epizode, zaradi katerih ni jemal antidepresivov, ampak je moral ne neznatno povečati substitucijsko terapijo, te okoliščine pa so negativno vplivale na njegovo intelektualno aktivnost. Ne strinja se tudi z zaključkom, da sovpadanje težav v življenju s težavami pri študiju, ni mogoče enačiti z boleznijo. Okoliščine v sferi tožnika so poslabšanje bolezenskega stanja povzročile, da je moral zvišati substitucijsko terapijo, prav tako so, kar ugotavlja lečeči psihiater, tožnika dalj časa ovirale pri intelektualnih aktivnostih. Upoštevajoč kot vzrok vse okoliščine primera v sferi tožnika, dojemanja okoliščin v zvezi s študijem in negativen vpliv njegovega dalj časa trajajočega stanja na njegovo intelektualno aktivnost, pomeni opravičljiv razlog, zaradi katerega tožnik v roku ni dokončal poklicne rehabilitacije. Izvedenka je zapise psihiatra štela kot verodostojne, napravila pa je drugačne zaključke, kot izhajajo iz zapisov zdravstvenega kartona. Težave tožnika so bile zdravstvene težave, ki so se odražale v njegovi telesno duševni sferi, zaradi katerih je moral zvišati svojo substitucijsko terapijo. Meni, da zaključek, da tožnik ni imel zdravstvenih težav in je bil z medicinskega vidika sposoben za študij, ne vzdrži izkustvene presoje. Vztraja, da so bile v njegovi sferi prisotne zdravstvene težave, da študijskih obveznosti ni mogel izpolnjevati. Ne strinja se tudi z neobstojem pravic iz invalidskega zavarovanja in s tem, da je toženec svojo odločitev obrazložil s sklicevanjem na izključno 80. člen ZPIZ-2. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev v zvezi s predlagano izvedbo dokaza z novim izvedencem ter zaslišanjem predlagane priče psihiatra.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 25. 10. 2016, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 22. 4. 2016. S slednjo je toženec odločil, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja ter da se mu z dnem 22. 4. 2016 ustavi izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije. Sporno v tej zadevi je, ali so obstajali utemeljeni razlogi za podaljšanje poklicne rehabilitacije oziroma ali tožnik v določenem roku iz neupravičenih razlogov, ki so določeni v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, ni končal poklicne rehabilitacije. Gre za vprašanje, ali je bil tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo oziroma za opravljanje študijskih obveznosti.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-2. Ta v 71. členu določa, da se je zavarovanec, ki je pridobil pravico do poklicne rehabilitacije, dolžan usposabljati za ustrezno delo ob pogojih in na način, določen s tem zakonom, ter v skladu z obveznostmi, ki so določene v pogodbi iz 77. člena tega zakona. Po določbi četrtega odstavka 80. člena ZPIZ-2 zavarovanec izgubi pravico do nadomestila, če med drugim, ne izpolnjuje v pogodbi določenih obveznosti, ali če v določenem roku iz neupravičenih razlogov, ki so določeni v pogodbi iz 77. člena tega zakona, ne konča poklicne rehabilitacije. V tem primeru na podlagi iste invalidnosti ne more pridobiti nobenih pravic po tem zakonu (peti odstavek).

7. Glede na dne 9. 2. 2012 sklenjeno pogodbo o poklicni rehabilitaciji med tožnikom, tožencem, Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje, po sklenjenem aneksu k pogodbi pa se ta nanaša tudi na izvajalca fakulteto A., se trajanje poklicne rehabilitacije lahko ustrezno podaljša z aneksom k pogodbi, če postane zavarovanec med trajanjem poklicne rehabilitacije začasno nezmožen za delo po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in traja takšna nezmožnost daljši čas. Zavod lahko iz utemeljenih razlogov določi zavarovancu dodaten rok za izpolnitev obveznosti s sklenitvijo aneksa k pogodbi, in je tudi v tem primeru rok zaključka poklicne rehabilitacije bistvena sestavina.

8. V obravnavanem primeru je bil na podlagi tožnikove prošnje z dne 11. 9. 2015 z aneksom k pogodbi z dne 20. 2. 2016 oziroma 22. 1. 2016 rok za zaključek poklicne rehabilitacije sporazumno podaljšan do 30. 3. 2016, saj je Invalidska komisija v B. v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dnem 29. 12. 2015 na podlagi psihiatričnega mnenja z dnem 3. 12. 2015 menila, da je bilo zavarovančevo oziroma sedaj tožnikovo funkcioniranje v več mesečnem obdobju ovirano in je negativno vplivalo na njegovo intelektualno storilnost. 9. V sedaj obravnavanem primeru je tožnik dne 24. 3. 2016 toženca ponovno zaprosil za podaljšanje poklicne rehabilitacije za en semester iz razlogov, ker je bil predhodni aneks o podaljšanju poklicne rehabilitacije sklenjen z zamudo (uradni zaznamek z dne 24. 3. 2016) ter zato, ker čaka na dovoljenje fakultete za nadaljevanje študija. Ni pa se skliceval na druge okoliščine, niti na zdravstvene razloge oziroma na začasno nezmožnost za delo oziroma opravljanje študijskih obveznosti.

10. Čeprav nobeden od takšnih razlogov, na katere se je skliceval tožnik v vlogi z dne 24. 3. 2016, ni naveden v pogodbi kot razlog za podaljšanje poklicne rehabilitacije, je invalidska komisija I. stopnje kljub temu dne 16. 9. 2016 podala dopolnilno mnenje o utemeljenosti razlogov za podaljšanje poklicne rehabilitacije. V njem je povzela psihiatrično mnenje z dne 12. 5. 2016, da tožnik korektno sodeluje v programu za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, da je še vedno na substitucijskem zdravljenju in abstinira od prepovedanih drog, da vzdrževalni program nadaljuje brez poskusov detoksikacije in menila, da pri tožniku po 30. 3. 2016 ni bilo takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi utemeljevale zdravstveno nezmožnost za opravljanje obveznosti iz poklicne rehabilitacije.

11. Ker je v 5. točki pogodbe o poklicni rehabilitaciji kot razlog za podaljšanje navedena začasna nezmožnost za delo oziroma za opravljanje študijskih obveznosti, ki je trajala neprekinjeno daljši čas, je sodišče prve stopnje (v zvezi z že podanim mnenjem invalidske komisije I. stopnje) za razjasnitev dejanskega stanja, torej ali so obstajali bolezenski razlogi za podaljšanje poklicne rehabilitacije, utemeljeno izvedlo dokaz z izvedenko psihiatrinjo. V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje, tako v mnenju invalidske komisije I. stopnje, zlasti pa v mnenju izvedenke psihiatrinje, njenem dopolnilnem mnenju, izvedenko pa je sodišče še zaslišalo, imelo dovolj prepričljive strokovno objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožniku po 30. 3. 2016 niso obstajali zdravstveni razlogi za podaljšanje poklicne rehabilitacije. Izvedenka je izvedensko mnenje podala na podlagi celotne medicinske in druge dokumentacije, odgovorila pa je tudi na vsa posamezna vprašanja bistvena za samo odločitev, ali so zato, da tožnik do 30. 3. 2016 ni zaključil poklicne rehabilitacije, tj. s študijem na fakulteti A., obstajali opravičljivi razlogi navedeni v pogodbi o poklicni rehabilitaciji. Torej, ali so pri tožniku v relevantnem obdobju obstajali takšni zdravstveni razlogi, zaradi katerih je bil dalj časa začasno nezmožen za delo oziroma za opravljanje študijskih obveznosti.

12. V pisnem izvedenskem mnenju je sodna izvedenka menila, da je bil tožnik sposoben opravljati svoje študijske obveznosti, saj v obdobju od leta 2015 do 30. 3. 2016 ni imel psihičnih težav. Nikjer ni zabeležen depresivni pomik čustvovanja, prav tako ni prejemal nobenih zdravil za izboljšanje razpoloženja in čustvovanja. Edina zdravila, ki jih je prejemal, so bila zdravila za substitucijsko zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki pa jih je tožnik prejemal že pred tem. Pri takšnem mnenju je sodna izvedenka vztrajala tudi v dopolnilnem mnenju in enako na zaslišanju ter poudarila, da bi tožniku ob morebitnih kliničnih znakih depresije bila predpisana antidepresivna zdravila in ne le povišan odmerek substitucijske terapije. V zvezi z izvidom psihiatra z dne 3. 12. 2015 je oviranost, ki jo zaznava psihiater, predvsem posledica družinskih dejavnikov, saj drugih težav tožnik ni omenjal. Posebej je navedla, da se je tožnik v tem obdobju javljal svojemu osebnemu zdravniku in poročal o dobrem subjektivnem počutju. Enako je tožnik poročal tudi na kasnejših pregledih 20. 12. 2016 in 18. 4. 2017 in zdravnik ni nikjer zabeležil, da bi pri tožniku opazil znake depresije. Sodna izvedenka je res navedla, da so tožnikove intelektualne sposobnosti nadpovprečne in ocenila, da je bil zato kljub zunanjim motečim dejavnikom, zmožen smiselnega in racionalnega vedenja in spopadanja z različnimi administrativnimi ovirami. Hkrati pa je poudarila, da v kolikor bi pri njem dejansko prišlo do psihične dekompenzacije, v smislu recidiva z drogami ali pa v smislu depresije, teh aktivnosti ne bi zmogel. Sodna izvedenka je v zvezi s tožnikovimi pripombami in vztrajanjem, da so obstajali upravičeni bolezenski razlogi, na zaslišanju posebej pojasnila, da zvišanje substitucije terapije ne pomeni veliko v smislu bolezenskosti ali zmanjšanja intelektualnih sposobnosti. Izrecno je poudarila, da potrditve za poslabšanje intelektualnih sposobnosti in za nastop depresivnih pomikov v medicinski dokumentaciji ni zasledila. Po mnenju izvedenke so bile družinske težave takšne okoliščine, ki so nedvomno oteževale tožnikovo funkcioniranje, nikakor pa niso zmanjšale njegovih intelektualnih zmožnosti do take stopnje, da ne bi bil zmožen opravljati poklicne rehabilitacije. Tožnik je bil v stiski in je bil napet, vendar pri tem ni šlo za bolezenski pomik v depresivno sfero oziroma za pravo poglobljeno depresivno čustvovanje. Po oceni izvedenke je v tožnikovem primeru sicer v proces šolanja nekaj poseglo, vendar zato ni mogoče kriviti psihiatričnega poslabšanja niti ne pomeni klinične depresivne slike. Po mnenju sodne izvedenke drugačnega mnenja ni bil niti psihiater, sicer bi v nasprotnem primeru tožniku predpisal antidepresive. Tožnik zaradi razpršenosti pozornosti po mnenju izvedenke le ni bil zbran pri študiju. Spopadanja težav v življenju po mnenju izvedenke ni mogoče enačiti z boleznijo in tudi tožnik zaradi stresnih okoliščin, ni zbolel. V zvezi z višjim odmerkom substitucijske terapije pa je izvedenka pojasnila, da tožnik ni kazal omotice ali drugih negativnih učinkov in da se v primeru znatnih stranskih učinkov določene terapije odloči za zamenjavo ali modifikacijo substitucijske terapije. Takšne menjave oziroma modifikacije pa ni omenila.

13. Sodišče prve stopnje je takšno mnenje sodne izvedenke utemeljeno sprejelo in zaključilo, da pri tožniku ni bilo zdravstvenih razlogov, zaradi katerih do 30. 3. 2016 ne bi mogel zaključiti študija oziroma poklicne rehabilitacije. Tožnik se je sicer znašel v neugodni življenjski situaciji, vendar te niso povzročile zmanjšanja njegovih intelektualnih zmožnosti do te mere, da ne bi bil sposoben za študij. Zato zgolj dejstvo, da je bilo funkcioniranje tožnika v daljšem časovnem obdobju ovirano, še ne pomeni, da je bilo njegovo zdravstveno stanje takšno, da ne bi bil zmožen študija. Ne drži, da je sodna izvedenka oprla svoje mnenje zgolj na to, da gre pri tožniku za visoke intelektualne sposobnosti. Zato tudi ni mogoče govoriti ali gre za relevantno okoliščino. Izvedenka se je na visoke intelektualne sposobnosti tožnika oprla le v zvezi z njegovimi sposobnosti razreševanja družinskih težav in različnih administrativnih ovir. Mnenje ni nejasno, nepopolno in zaključki tudi niso v nasprotju z odločilnimi dejstvi. Sodna izvedenka je ocenila izvid psihiatra za verodostojen in hkrati pojasnila za kakšno zdravstveno stanje je šlo pri tožniku in kako bi psihiater postopal, v kolikor bi bila pri njemu dejansko ugotovljena depresivna epizoda. Pojasnila pa je tudi kaj pomeni nezbranost pri študiju in izrecno, da pa to ne pomeni, da ni bil sposoben za študij. Izvedenka je tudi jasno navedla, da tožniku niso bili predpisani antidepresivi in da bi ti bili predpisani, če bi šlo za bolezensko znižanje razpoloženja. Sodna izvedenka pa se je opredelila tudi do substitucijske terapije in njenega povečanja ter vpliva povečanja terapije na zdravstveno stanje in intelektualne sposobnosti. Glede na prepričljivo izvedensko mnenje sodne izvedenke, se pritožba neutemeljeno sklicuje na povečanje substitucijske terapije, kot razlog za nesposobnost študija oziroma poklicne rehabilitacije.

14. Iz navedenih razlogov, in ker se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do vprašanja, ali tožnik zaradi razlogov, ki jih je navedel v vlogi z dne 24. 3. 2016 in zaradi njih uveljavljal podaljšanje poklicne rehabilitacije po 30. 3. 2016, ni mogel opravljati obveznosti dogovorjenih v pogodbi, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) utemeljeno izpodbijani odločbi potrdilo kot pravilni in zakoniti in zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na podlagi 80. člena ZPIZ-2 in določil pogodbe o poklicni rehabilitaciji.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odobrena pa mu je bila brezplačna pravna pomoč, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe bremenijo proračun sodišča prve stopnje. Ni pa odločilo o tožnikovi zahtevi za oprostitev plačila sodne takse, saj se v socialnih sporih sodna taksa, ne plačuje.