Jedro

Tožnik se ne strinja z odmero nagrade za storitve opravljene v kazenskem postopku. Ta postopek se vodi pred rednim sodiščem, in sicer Okrožnim sodiščem v Kranju. Gre za kazensko zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, pa je urejeno v ZKP. Odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi okrožne sodnice v kazenski zadevi, se zato ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je tožniku s sklepom I K 17423/2022 priznalo nagrado in potrebne izdatke v skupnem znesku 797,62 EUR za zastopanje v kazenskem postopku. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bil tožnik z odredbo Okrožnega sodišča v Kranju postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti. Tožnik je s stroškovnikom z dne 13. 7. 2023 priglasil nagrado in potrebne izdatke, ki so mu nastali v kazenskem postopku. S stroškovnikom je priglasil povišanje nagrad za 25 % po tretjem odstavku 7. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), do katerih ni upravičen. Navedeno zvišanje namreč po ustaljeni sodni praksi ne velja za priznane postavke, ki so časovno ovrednotene. Tožnik je nadalje priglasil nagrado za udeležbo na naroku za izrek kazenske sankcije dne 12. 7. 2023 v višini 600 točk, do katere tudi ni upravičen. V skladu s 14. točko tar. št. 10 OT namreč odvetniku za zastopanje obdolženca na naroku za izrek kazenske sankcije pripada nagrada v višini 75 % iz 1. do 5. točke tar. št. 10 OT. Upoštevaje navedeno je bila tožniku priznana nagrada v višini 450 točk. Za udeležbo na predobravnavnem naroku je bila tožniku priznana nagrada po 2. točki tar. št. 10 OT v višini 250 točk. Do nagrade za končno obrazloženo poročilo stranki v višini 50 točk tožnik ni upravičen, saj v spisu končnega poročila ni, prav tako ga tožnik ni priložil stroškovniku. Ob upoštevanju priznanih nagrad za vpogled v spis in pridobitev listin, za odsotnost iz pisarne, za udeležbo na naroku za izvedbo pogajanj za sklenitev sporazuma, za odsotnost iz pisarne v času potovanja, za materialne izdatke in potne stroške, je bila tožniku priznana nagrada v višini 797,62 EUR.

2. Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Ks 17423/2022 z dne 3. 10. 2023 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. 3. Tožnik se z odločitvijo na strinja in vlaga tožbo. Pojasnjuje, da je Okrožno sodišče v Kranju pri izdaji izpodbijanega sklepa spregledalo, da sodniki posamezniki v kazenskih zadevah "po naravi zadeve" sodijo samo pri okrajnih sodiščih, v konkretnem primeru je postopek tekel pred okrožnim sodiščem. Za očitano kaznivo dejanje je bila zagrožena kazen zapora do petih let, zato bi moral postopek na podlagi 1. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) potekati pred senatom treh sodnikov. V konkretnem primeru pa je prišlo do sojenja po sodniku posamezniku na podlagi soglasja strank v postopku (285.f člen ZKP). Meni, da zagovornikom v zadevah, za katere je predpisana okrožna pristojnost, tudi v fazah postopka v katerih je prisoten le sodnik posameznik, pripada nagrada za zagovor po tarifi, ki je predpisana za ustrezno okrožno pristojnost. Sodišču zato predlaga, da tožniku za zagovor po uradni dolžnosti na predobravnavnem naroku v postopku I K 17423/2022 prizna še dodatnih 350 odvetniških točk, povečanih za 22 % DDV, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala spise zadeve.

5. Tožba ni dovoljena.

6. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, to je tožbo po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Z njo izpodbija sklep toženke, s katerim je bilo odločeno o nagradi tožnika kot zagovornika, ki je bil v kazenskem postopku postavljen po uradni dolžnosti na podlagi določb ZKP.

7. ZUS-1 v prvem odstavku 2. člena določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek istega člena). V skladu s 3. členom ZUS-1 pa upravni akti med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo z izvrševanjem svojih ustavnih pristojnosti. Odločbe sodišča in posledično temu tudi procesna dejanja sodišča, ki vodijo k tem odločbam, torej ne morejo biti akti in dejanja, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, saj gre za odločitve organov sodne veje oblasti, sprejete v skladu z izvrševanjem njihovih ustavnih pristojnosti.

8. V konkretnem primeru iz vsebine tožbe izhaja, da se tožnik ne strinja z odmero nagrade za storitve opravljene v kazenskem postopku. Ta postopek se vodi pred rednim sodiščem, in sicer Okrožnim sodiščem v Kranju. Gre za kazensko zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, pa je urejeno v ZKP. O stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti, oziroma o njihovi višini odloči kazensko (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom, kot je to primer v obravnavani zadevi. Odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi okrožne sodnice v kazenski zadevi (in po tožnikovi pritožbi izvenrazpravnega senata), se zato ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Takšno stališče je v primerljivi zadevi že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS.1

9. Sklep, izpodbijan v tem upravnem sporu, je posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato glede na zgoraj citirane določbe 2. in 3. člena ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Sodno varstvo tožnikovega pravnega položaja je bilo zagotovljeno v kazenskem postopku, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo dopustno niti po 4. členu ZUS-1, pri čemer tožnik tovrstnega (subsidiarnega) sodnega varstva z obravnavano tožbo niti ne zahteva.

10. Sodišče ob tem opozarja še na stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I UP 178/2015 z dne 6. 4. 2016, kjer je Vrhovno sodišče RS izrazilo stališče, da zoper posamične akte sodnikov ne samo, da ni zagotovljen upravni spor po 2. členu ZUS-1, ampak je treba tudi upoštevati, da to, da je v zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno (točka 10 obrazložitve navedenega sklepa). V istem sklepu vrhovno sodišče tudi navaja, da je sicer že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev (točka 11 obrazložitve).

11. Ker tožnik v obravnavanem primeru s tožbo izpodbija akt, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

12. Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrglo, mora torej tožnik sam nositi svoje stroške postopka.

1 Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 108/2019 z dne 9. 10. 2019.