Jedro

V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje glede na ugovorne navedbe povezane s klavzulo zamenljivosti postavilo na stališče, da tožnik verjetno objektivno ni mogel oceniti kaj za njegove obveznosti ta klavzula pomeni. Oceniti torej ni mogel, ali mu ta klavzula dejansko zmanjšuje valutno tveganje ali ne. Ta ocena temelji na predpostavki, da so pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo in na ugotovitvi, da tožnik ob sklepanju pogodbe verjetno ni bil opozorjen glede netipičnega in neobvladljivega tveganja, ki ga nase prevzema, in da je bil glede tega informacijsko podhranjen. Za to fazo postopka navedene ugotovitve zadostujejo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.S sklepom z dne 6. 8. 2024 je sodišče prve stopnje začasno zadržalo učinkovanje Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 0000/08 z dne 29. 8. 2009 v navadni obliki, Notarskega zapisa notarke A. A. SV 00/2008 z dne 2. 9. 2008 in Dodatka št. 1 k Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 0000/08 z dne 11. 8. 2011 v navadni obliki (I. točka izreka) ter sklenilo, da ima sklep učinek sklepa o izvršbi (II. točka izreka). Kar je predlagala tožeča stranka (tožnik) več je zavrnilo (III. točka izreka) in sklenilo, da bo o stroških postopka zavarovanja odločeno s končno odločbo (IV. točka izreka). Predlogu je delno ugodilo, ker je ugotovilo, da sta za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve izpolnjena pogoja iz prvega odstavka in iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zoper ugodilni del sklepa je tožena stranka (toženka) vložila pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo kot ugovor.

2.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor toženke zavrnilo (I. točka izreka) in sklenilo, da so stroški v zvezi z ugovorom zoper sklep o začasni odredbi nadaljnji pravdni stroški (II. točka izreka). Odločitev temelji na ugotovitvi, da je izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ in iz 2. alineje drugega odstavka tega člena ter pogoj reverzibilnosti.

3.Zoper sklep o zavrnitvi ugovora se je pravočasno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožila toženka in pritožbenemu sodišču predlagala, da ugovoru ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

Sodišče prve stopnje je pri presoji verjetnosti obstoja terjatve več kot očitno storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se ni opredelilo do bistvene sestavine pogodbe - klavzule zamenljivosti. Hkrati je napačno uporabilo materialno pravo in v posledici tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, ker je v nasprotju s prakso Vrhovnega sodišča pomen klavzule zamenljivosti pri vprašanju ničnosti kreditne pogodbe minimaliziralo. Ta klavzula je tožniku omogočala celo širšo možnost konverzije kot pa trenutna zakonodaja, zaradi česar pogodba

per defenitionem

ne more biti nična. Klavzula je v dosedanji sodni praksi popolnoma neupravičeno spregledana (II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024). Vrhovno sodišče priznava, da je ob spremembi sodne prakse treba ugovor možnosti konverzije upoštevati kot pomemben dejavnik, ki vpliva na obseg pojasnilne dolžnosti in na samo valutno tveganje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je podan pogoj po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, čeprav je v resnici sprejelo stališče, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. To pa je pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče je poljubno prehajalo med pravnimi podlagami iz ZIZ in odločitev dejansko oprlo zgolj na sodbo SEU C-287/22. To pa ne zadostuje za obrazloženost sodne odločbe. S tem je storilo absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik ima na zadnjem naroku za glavno obravnavo možnost, da povsem enostavno uveljavlja eventualno plačevanje novih anuitet tekom trajanja postopka s povišanjem vtoževanega zneska in s tem nima težko nadomestljive škode. Tudi če bi morebitno potrebo po vložitvi nove tožbe označili kot "precejšnjo otežitev uveljavitve zahtevka", pa gre pravzaprav za izpolnjevanje pogoja iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. V povezavi s tem pa bi bila začasna odredba pogojno upravičena šele od zaključka glavne obravnave dalje, saj do zaključka obravnave uveljavljanje novega zahtevka tožnika ni onemogočeno ali precej oteženo, niti mu s tem ne nastaja težko nadomestljiva škoda. V tem smislu pa je začasna odredba vsaj preuranjena, če že ne napačna oziroma nezakonita. Sodišče po eni strani poudarja, da tožniku pravzaprav ni treba izkazati težko nadomestljive škode, po drugi strani pa jo ugotavlja. To tudi pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V vsakem konkretnem postopku je treba ugotoviti vse relevantne okoliščine in ni kar samodejno za verjetno izkazano, da naj bi nadaljnje plačevanje kredita bistveno poslabšalo finančni položaj tožnika. Tožnik bi zato moral svoj finančni položaj konkretno opisati ter ga podpreti z dokazi. Brez ugotovitve, da se bo finančni položaj tožnika poslabšal, pa sodišče ne more sprejeti sklepa o tem, da bi prišlo do nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče mora pri tem pojasniti, kakšna naj bi ta škoda bila, tega pa sodišče, razen na pavšalni ravni, ki tudi nima podlage v trditvah in dokazih tožnika, ne stori. Zato je sodišče prve stopnje grobo kršilo razpravno načelo.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju pogoje iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ popolnoma prezrlo, ker je odločitev oprlo na 2. alinejo navedenega člena. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4.Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal, da se jo zavrne in priglasil stroške pritožbenega postopka.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovorne trditve toženke zavrnilo, ker je ugotovilo, da je toženka z ugovorom uresničila svojo ustavno varovano pravico do izjave, ni pa izpodbila verjetnega obstoja terjatve tožnika. Hkrati je glede na ugovorne trditve glede težko nadomestljive škode ugotovilo, da je tudi ta glede na navedbe tožnika verjetno izkazana.

7.Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev verjetno izkazana (in je s tem izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve) temelji na ugotovitvi, da toženka pojasnilne dolžnosti do tožnika verjetno ni izpolnila v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti in je torej verjetno ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, hkrati pa je bilo s sklenitvijo predmetne pogodbe podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem kreditu z valutno klavzulo, se šteje za verjetno nepoštenega in s tem verjetno ničnega, posledično je verjetno nična cela pogodba in tudi notarski zapis.

8.Toženka neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ugovorno trditev glede klavzule zamenljivosti pri tem spregledalo oziroma jo je premalo obravnavalo. Tudi minimalizirajo je ni. V zadevi, na katero se sklicuje pritožba, ugovorna teza o možnosti konverzije sploh še ni bila predmet kontradiktorne obravnave. V obravnavani zadevi pa se je sodišče prve stopnje glede na ugovorne navedbe povezane s to klavzulo postavilo na stališče, da tožnik verjetno objektivno ni mogel oceniti kaj za njegove obveznosti ta klavzula pomeni. Oceniti torej ni mogel, ali mu ta klavzula dejansko zmanjšuje valutno tveganje ali ne. Ta ocena temelji na predpostavki, da so pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo in na ugotovitvi, da tožnik ob sklepanju pogodbe verjetno ni bil opozorjen glede netipičnega in neobvladljivega tveganja, ki ga nase prevzema, in da je bil glede tega informacijsko podhranjen. Za to fazo postopka navedene ugotovitve zadostujejo. Toženka izpostavlja, da pogodbena klavzula zamenljivosti daje tožniku širšo možnost konverzije kot trenutna zakonodaja. Glede na to, da tako prvi odstavek 52. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZpotK-2) kot 2. člen obravnavane kreditne pogodbe ne določata brezpogojne možnosti konverzije, takšnemu pavšalnemu stališču toženke ni mogoče pritrditi. Zgolj zato, ker zakon drugače pogojuje možnost konverzije od predmetne pogodbe pa tudi ni mogoče sklepati, da je bila pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi verjetno izpolnjena.

9.Sodišče prve stopnje tudi zatrjevanih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh za odločitev pravno pomembnih navedb strank, svojo oceno je obrazložilo v zadostni meri, da je njen preizkus mogoč, razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju. Prav tako ni utemeljen očitek o protispisnosti. Ta je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge odločbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Takšne napake pa toženka niti ne zatrjuje, temveč s protispisnostjo sodišču prve stopnje pravzaprav očita napačne materialnopravne zaključke.

10.Graja toženke, da je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, pri tem pa zaključilo, da je podan pogoj po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je zatrjevani zaključek (da je podan pogoj po 2. alineji) pravilno sprejelo glede na tožnikove navedbe in ob ustreznem upoštevanju njegovega pravnega in dejanskega položaja kot potrošnika. Tožnik je svoj finančni položaj po oceni pritožbenega sodišča za odločanje v postopku zavarovanja dovolj konkretno opisal s tem, ko se je skliceval na podatke, na osnovi katerih ga je sodišče oprostilo takse za postopek (povprečni mesečni dohodek na njegovega družinskega člana torej ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka in trenutno zanaša 930,68 EUR) in da premoženja, ki bi presegalo mejno vrednost 22.336,32 EUR nima. Mesečna anuiteta po Dodatku 1 pa znaša 881,72 CHF. Glede na to je trdil, da obstaja resna nevarnost težko nadomestljive škode, če bo moral obroke po verjetno nični pogodbi še naprej plačevati, saj je že plačal mesečne obroke po kreditni pogodbi v znesku, ki presega prejeti znesek in mu bo s plačevanjem nadaljnjih obrokov potencialna terjatev do toženke še rasla. Zato bo moral zahtevek razširiti ali vložiti novo tožbo. Pritožbeno sodišče se strinja, da to procesno ni zahtevno, je pa brez dvoma povezano s stroški, ki bodo še dodatno zarezali v tožnikov slab finančni položaj. Zmotno je pri tem naziranje pritožbe, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni (preuranjeno) ugotavljanje pogoja iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Brez razširitve tožbe za vsak plačani obrok ali vložitve nove tožbe za te obroke bo tožnik v položaju, ki ne zagotavlja uresničitve polnega učinka končne meritorne odločitve. Po lojalni razlagi pojma "težko nadomestljiva škoda" to zadostuje in kreditojemalec ni dolžan izkazati, da zaradi plačevanja anuitete ne bo imel zadostnih sredstev za življenje. Glede na ugovorni očitek, da se je sodišče prve stopnje brez podlage lotilo ugotavljanja takih posledic, pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu posebej presojalo pogoje iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki jih je v okviru predloga podal tožnik, kar je sodišče prve stopnje posebej poudarja v 39. točki obrazložitve. Skupek ugotovljenih okoliščin pa tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje izdajo začasne odredbe za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode. Glede na to, da za izdajo predmetne začasne odredbe zadostuje, da je poleg verjetno izkazane terjatve izpolnjena ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati še pogojev iz 3. alineje tega odstavka in je očitek pritožbe, da so ti pogoji v izpodbijanem sklepu prezrti, neutemeljen.

11.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan.f

-------------------------------

1V tem odstavku je določeno, da ima potrošnik pri kreditni pogodbi za nepremičnino, pri kateri je kredit obračunan v tuji valuti, pravico do pretvorbe kredita iz tuje valute v domačo, kadar vrednost skupnega zneska kredita, ki ga še mora plačati potrošnik, ali vrednost rednih plačil odstopa za več kot 10 % od vrednosti, ki bi veljala, če bi se uporabljal menjalni tečaj med tujo in domačo valuto, ki je bil dogovorjen ob sklenitvi kreditne pogodbe za nepremičnino.

2Glej klavzula zamenljivosti v 2. členu pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 530000960/08 z dne 29. 8. 2008.