Jedro

1. Odobreni kapital predstavlja posebno obliko povečanja osnovnega kapitala z vložki. Za razliko od rednega povečanja osnovnega kapitala pa pri odobrenem kapitalu o konkretnem kapitalskem ukrepu ne odloča skupščina delničarjev, temveč uprava družbe, seveda na podlagi s strani delničarjev danega pooblastila. V danem primeru gre torej za zakonsko urejen primer odločanja pred odločanjem uprave, pri čemer je namen odobrenega kapitala v tem, da dobi družba več manevrskega prostora pri pridobivanju kapitala, upravi pa daje možnost, da poveča osnovni kapital ob najprimernejšem trenutku, zlasti ob ugodni situaciji na borzi, ne da bi pri tem morala pognati v tek težaven in drag aparat skupščine delničarjev.

2. Kar zadeva možnost povečanja osnovnega kapitala s stvarnim vložkom, pa za takšno izključitev ni treba sprejeti nobenega posebnega sklepa, zlasti pa tudi ne opraviti formalnih zahtev, ki jih takšna izključitev sicer zahteva po določbah 4. odst. 337. čl. ZGD-1 (enako po 4. odst. 313. čl. ZGD).

3. Stvarno upravičeni razlogi za izključitev prednostne pravice pri odobrenem kapitalu morajo biti v celoti podani šele v fazi izvedbe povečanja osnovnega kapitala, pri čemer je presoja o njihovem obstoju zaupana upravi ob sodelovanju z nadzornim svetom. Merodajen je čas odločanja uprave.

Izrek

Pritožba druge tožnice se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Ugotovi se, da je prva tožnica pritožbo umaknila.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, da se razveljavi sklep skupščine tožene stranke z dne 29.6.2005 pod zaporedno št. 5, ki se nanaša na spremembo statuta družbe zaradi odobrenega kapitala in ki se glasi, da se v 5. čl. statuta doda 4. odstavek z vsebino: "Odobreni kapital znaša 2.400.000.000,00 SIT. Uprava družbe je v petih letih od vpisa sprememb statuta v sodni register upravičena povečati osnovni kapital za 2.400.000.000,00 SIT, kar predstavlja 2.400.000 navadnih imenskih delnic v nominalni vrednosti 1.000,00 SIT za eno delnico. Uprava je še pooblaščena, da v okviru zneska iz prejšnjega stavka poveča osnovni kapital tudi za stvarne vložke, pri čemer je za takšno odločitev dolžna predhodno pridobiti pisno soglasje nadzornega sveta." Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obsodilo tožeči stranki na nerazdelno plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.195.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2006 naprej.

Proti tej sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila druga tožnica po svoji pooblaščenki, pri čemer je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in stroške postopka naloži v plačilo toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da tožeči stranki nista podali nobenih dokazov, da naj ne bi bil na skupščini sprejet sklep s takšno vsebino, kot je bila v predlogu dnevnega reda. Zaradi tega tudi nista uspeli izpodbiti verodostojnosti uradnega zaznamka k notarskemu zapisu. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožeči stranki zahtevata razveljavitev sklepa pod št. 5 z dne 29.6.2005 v takšnem besedilu, kot izhaja iz nepopravljenega notarskega zapisa. Drugega tožeči stranki tudi nista mogli izpodbijati, zato je napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je dokazno breme o nepopolnosti listine na tožeči stranki. Obrazložitev je napačna tudi glede ugovora tožečih strank o nedpustnosti uradnega zaznamka. Ta zaznamek je bil napravljen šele eno leto po sprejetju spornega sklepa in po zaključku naroka za glavno obravnavo, zato sodišče prve stopnje tega dokaza ne bi smelo dopustiti. Če je tožena stranka napako opazila šele po zaključku naroka za glavno obravnavo, to ne more iti na škodo tožečih strank. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba nadalje opozarja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje v smeri, da smiselna uporaba 4. odst. 313. čl. ZGD ne pride v poštev. Sodišče ni ugotavljalo, ali je bila dejansko izključena prednostna pravica obstoječih delničarjev, zato je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Izdaja delnic za stvarne vložke že po vsebini predstavlja možnost izključitve prednostne pravice, zato morajo biti ob sprejemu takšnega sklepa podani formalni pogoji iz 4. odst. 313. čl. ZGD. Pri tem tudi ni pomembno, ali bo uprava izkoristila pooblastilo, ali ga ne bo. Glede na to je podan tudi pritožbeni razlog iz 3. tč. 339. čl. ZPP.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je tožena stranka priglasila tudi specificirane stroške za odgovor na pritožbo.

Prva tožnica je proti uvodoma navedeni sodbi prav tako vložila pritožbo, vendar pa je v pisni vlogi z dne 4.4.2007, ki jo je pritožbeno sodišče prejelo 5.4.2007, podala izjavo, da pritožbo umika. Ker je po 3. odst. 334. čl. ZPP umik pritožbe nepreklicen, je pritožbeno sodišče v tem delu le ugotovilo dejstvo umika.

Pritožba druge tožnice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pri tem sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobenih postopkovnih kršitev, niti takih, na katere opozarja pritožba, niti takih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Kar zadeva zatrjevane kršitve po 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z nedopustnostjo notarskega uradnega zaznamka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se na tem mestu pritožba druge tožnice sklicuje na relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Takšno kršitev pa mora pritožnik ne samo uveljavljati, marveč mora tudi dokazati vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo, kot vzrokom in nepravilnostjo ali nezakonitostjo izpodbijane sodne odločbe kot posledico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri sojenju izhajalo iz tožbenega zahtevka, po katerem tožeči stranki zahtevata razveljavitev skupščinskega sklepa z dne 29.6.2005 pod št. 5 v takem besedilu, kot je razvidna iz nepopravljenega notarskega zapisnika. Sodišče prve stopnje tudi ni zavrnilo takšnega tožbenega zahtevka iz razloga, ker naj bi na skupščini 29.6.2005 sporni sklep ne bil sprejet s takšno vsebino, kot je bila v predlogu dnevnega reda. Sporni uradni zaznamek torej v ničemer (tako v procesnem kot materialnopravnem pogledu) ni vplival na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodne odločbe, zlasti ne v smeri, da je šla nedopustna izvedba dokaza z vpogledom v ta zaznamek v škodo tožečih strank. Z drugimi besedami to pomeni, da tožeča stranka pravde ni izgubila, ker s tožbenim zahtevkom ni zajela spornega dela predlaganega sklepa, na katerega izrecno opozarja v pritožbi (in je v bistvu predmet spornega uradnega zaznamka notarja). Pa tudi sicer je po mnenju pritožbenega sodišča vsebina tega spornega dela sklepa docela nepotrebna, saj je po vsebini zajeta že v tekstu s strani tožeče stranke postavljenega tožbenega predloga (o vsebini pravic iz delnic in o pogojih za izdajo odloča uprava, ki mora za svojo odločitev predhodno pridobiti soglasje nadzornega sveta). V konkretnem primeru je predmet izpodbijanja skupščinski sklep, sprejet pod zaporedno št. 5 na skupščini tožene stranke 29.6.2005, ki se nanaša na spremembo statuta družbe zaradi odobrenega kapitala. Odobreni kapital predstavlja posebno obliko povečanja osnovnega kapitala z vložki. Za razliko od rednega povečanja osnovnega kapitala pa pri odobrenem kapitalu o konkretnem kapitalskem ukrepu ne odloča skupščina delničarjev, temveč uprava družbe, seveda na podlagi s strani delničarjev danega pooblastila (bodisi na podlagi pooblastila v prvotnem statutu, bodisi na podlagi pooblastila, ki se podeli s spremembo statuta). V danem primeru gre torej za zakonsko urejen primer odločanja pred odločanjem uprave, pri čemer je namen odobrenega kapitala v tem, da dobi družba več manevrskega prostora pri pridobivanju kapitala, upravi pa daje možnost, da poveča osnovni kapital ob najprimernejšem trenutku, zlasti ob ugodni situaciji na borzi, ne da bi pri tem morala pognati v tek težaven in drag aparat skupščine delničarjev. V konkretnem primeru je uprava upravičena povečati osnovni kapital tudi za stvarne vložke. Gledano z vidika delničarjev družbe jim je bila s tem korporacijskim sklepom na pozitiven način odvzeta njihova prednostna pravica do novih delnic, kajti že sam sklep o odobrenem kapitalu s stvarnim vložkom lahko po naravi stvari predstavlja izključitev prednostne pravice do novih delnic dosedanjih delničarjev po 337. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, objavljen v Ur. l. RS, št. 42/2006 z dne 19.4.2006), oz. po 313. čl. ZGD, ki je veljal v času sprejetja spornega skupščinskega sklepa. Takšno materialnopravno stališče je zavzelo tudi sodišče prve stopnje, zato ni jasno, zakaj naj bi moralo sodišče prve stopnje sploh ugotavljati, ali je bila v konkretnem primeru prednostna pravica obstoječih delničarjev dejansko izključena. Kar zadeva možnost povečanja osnovnega kapitala z denarnimi vložki, je seveda jasno, da ni bila, saj v tej zvezi ni bil sprejet poseben sklep o izključitvi ali omejitvi prednostne pravice; kar zadeva možnost povečanja osnovnega kapitala s stvarnim vložkom, pa za takšno izključitev ni treba sprejeti nobenega posebnega sklepa, zlasti pa tudi ne opraviti formalnih zahtev, ki jih takšna izključitev sicer zahteva po določbah 4. odst. 337. čl. ZGD-1 (enako po 4. odst. 313. čl. ZGD). Pritožbeno sodišče zato ni sledilo napačnemu materialnopravnemu stališču, izraženemu v pritožbi, da morajo biti pri izključitvi prednostne pravice pri dokapitalizaciji s stvarnim vložkom hkrati izpolnjene tudi formalne predpostavke. V tej zvezi se zato pritožbeno sodišče v celoti pridružuje prepričljivi interpretaciji zakonskih določb korporacijske zakonodaje, ki jo je podalo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe.

Seveda so pri izključitvi prednostne pravice pravno relevantne tudi materialne predpostavke, katerih vsebina je v tem, da je izključitev prednostne pravice dopustna le, če je v interesu delniške družbe, če ustreza namenu, ki ga zasleduje in je sorazmerna v smislu prednosti za delniško družbo in slabosti za posamezne delničarje. Vendar pa morajo biti stvarno upravičeni razlogi za izključitev prednostne pravice pri odobrenem kapitalu v celoti podani šele v fazi izvedbe povečanja osnovnega kapitala, pri čemer je presoja o njihovem obstoju zaupana upravi ob sodelovanju z nadzornim svetom. Merodajen je čas odločanja uprave. V nasprotnem primeru (če bi bil odločilen čas sprejetja pooblastila s strani skupščine delničarjev) bi učinkovitost instrumenta odobrenega kapitala zbledela. Pisno poročilo z odgovori mora uprava dati na razpolago skupščini delničarjev šele po uveljavljenem ukrepu na naslednji redni skupščini delničarjev. Z vidika varstva delničarjev je več kot očitno, da imajo delničarji v tem primeru manj možnosti za pravno varstvo. Ostane jim le odškodninsko varstvo, najbrž pa je možna tudi izpodbojna tožba zoper sklep nadzornega sveta o soglasju s strani uprave predlagano dokapitalizacijo v okviru odobrenega kapitala.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo druge tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, ker v njem tožena stranka ni navedla nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.