Jedro

Ker glede pravnega vprašanja, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembnega po vsebini obravnavane zadeve (ali morajo biti premičnine v zahtevi za denacionalizacijo natančno opredeljene ali pa zadostuje zahteva za vrnitev celotnega podržavljenega premoženja), obstoji ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča,da je denacionalizacijski postopek predlagalni postopek, zato lahko upravni organ posamezno zadevo obravnava le v okviru zahtevka, ki je pravočasno in določno postavljen. Od tega stališča pa izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne odstopa,zato niso podani pogoji za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka dne 20.5.2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da vrednost premičnin, katerih vrnitev zahteva, presega 20.000,00 EUR. Uveljavlja tudi, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki odstopa od prakse vrhovnega sodišča v zvezi z vprašanjem priglasitve premoženja v postopku denacionalizacije (ali morajo biti premičnine že ob vložitvi natančno opredeljene ali pa zadostuje zahteva za vrnitev celotnega podržavljenega premoženja). Zatrjuje tudi, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, saj naj bi bili denacionalizacijski upravičenci in njihovi nasledniki oškodovani za premoženje, ki je bilo last upravičencev, zlasti pa, ker so zaradi postopka nacionalizacije vsi preživeli dediči ostali brez vsega premoženja, premičnega in nepremičnega, katerega vrnitev sedaj uveljavljajo.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnica izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 6.2.2007, ki je postala dokončna v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 6.6.2007. Tožena stranka je s svojo odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je prvostopni organ zavrnil tožničino zahtevo z dne 26.1.2007 v delu, ki predstavlja razširitev zahteve za denacionalizacijo na odškodnino za zaplenjene premičnine pokojnih upravičencev A. in H.Ž. Prvostopni organ je zahtevo za denacionalizacijo zavrnil z utemeljitvijo, da je tožnica zahtevo za denacionalizacijo razširila na premičnine po preteku prekluzivnega roka iz 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato pri denacionalizaciji ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. V obravnavani zadevi pa je predmet upravnega spora pravočasnost zahteve za vrnitev premičnin v postopku denacionalizacije, kar ni spor, ki bi bil izražen v denarni vrednosti. Glede na navedeno dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev.

Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revidentka hkrati uveljavlja, da gre v obravnavanem primeru po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, kot tudi, da gre za odstop od sodne prakse vrhovnega sodišča. Odločb vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala, ne navaja. Kot pomembno pravno vprašanje pa izpostavlja vprašanje, ali morajo biti premičnine v zahtevi za denacionalizacijo natančno opredeljene ali pa zadostuje zahteva za vrnitev celotnega podržavljenega premoženja. V zvezi s tem vprašanjem pa obstaja ustaljena sodna praksa vrhovnega sodišča (I Up 1085/2005 z dne 6.3.2008, X Ips 397/2005 z dne 5.9.2007, I Up 1746/2006 z dne 3.10.2007, X Ips 338/2005 z dne 3.10.2007, X Ips 205/2007 z dne 20.8.2007 in X Ips 84/2005 z dne 16.5.2007), da je denacionalizacijski postopek predlagalni postopek, zato lahko upravni organ posamezno zadevo obravnava le v okviru zahtevka, ki je pravočasno in določno postavljen. Stališče sodišča, da je bila pravočasna zahteva za denacionalizacijo, ki jo je dne 8.3.1993 vložil A.V., določno opredeljena ter da se ne nanaša na premično premoženje, pa tudi ne odstopa od ustaljene sodne prakse vrhovnega sodišča, kot izhaja iz zadev, X Ips 215/2006 z dne 6.9.2007, X Ips 934/2005 z dne 5.9.2007, I Up 1085/2005 z dne 6.3.2008, X Ips 205/2007 z dne 20.8.2007, I Up 248/2007 z dne 19.9.2007 in X Ips 84/2005 z dne 16.5.2007. Ker torej glede pravnega vprašanja, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembnega po vsebini obravnavane zadeve, obstoji ustaljena upravno sodna praksa vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne odstopa, niso podani pogoji za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po presoji vrhovnega sodišča pa v obravnavani zadevi tudi po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizije ni mogoče dovoliti. Po tej točki je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka navaja, da bo zaradi izpodbijane odločitve oškodovana za premoženje, ki je bilo last njenih pravnih prednikov, ter da so zaradi postopka nacionalizacije vsi preživeli dediči po upravičencih ostali brez vsega premoženja, premičnega in nepremičnega, ki ga sedaj uveljavljajo. S temi navedbami se sklicuje na posledice, ki jih je zanjo in za njene pravne prednike imela nacionalizacija, s čemer pa ne more izkazovati zelo hudih posledic, ki naj bi jo zanjo imela izpodbijana odločitev v denacionalizacijskem postopku. Da bi revidentka izpolnila dokazno breme o obstoju zelo hudih posledic, bi morala navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in razloge, zaradi katerih so te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Ker tega ni storila, niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na to, da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.