Jedro

Za presojo tožničine soodgovornosti (sokrivde) za škodni dogodek je potrebno upoštevati predvsem določbe ZTVCP. Kolesar sme voziti samo po tistih prometnih površinah, po katerih je dovoljena vožnja takih vozil. Pločnik, ki ni v isti ravnini s cestnim voziščem, ni del vozišča. Zato je ugotovljeno tožničino ravnanje - ko je s hodnika za pešce, dvignjenega nad vozišče, zapeljala na vozišče - mogoče opredeliti kot vključitev v promet na vozišču. Za vse udeležence v prometu velja, da se smejo vključiti v promet le tedaj in tako, da s tem ne ovirajo drugih udeležencev v prometu.

Izhodišče odgovornosti tožene stranke je objektivna odgovornost njenega zavarovanca (voznika motornega vozila), medtem ko je izhodišče tožničine (kolesarkine) soodgovornosti njena sokrivda za škodni dogodek, torej krivdna odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožnici 2,016.147,00 SIT odškodnine za škodo, ki ji je nastala kot kolesarki v prometni nesreči dne 25.8.1992, v kateri je bil soudeležen njen zavarovanec z osebnim avtom. Odločitev je utemeljilo s tem, da je tožena stranka odgovorna za 1/2 tožničine škode - 32.294,00 SIT iz naslova premoženjske škode in 4,000.000,00 SIT iz naslova nepremoženjske škode. Za ugotovljeno nepremoženjsko škodo je štelo kot pravično denarno odškodnino zneske: za telesne bolečine 500.000,00 SIT (namesto zahtevanih 2,000.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,000.000,00 SIT (namesto zahtevanih 4,000.000,00 SIT), za strah 200.000,00 SIT (namesto zahtevanih 400.000,00 SIT) in za skaženost 300.000,00 SIT (namesto zahtevanih 600.000,00 SIT). Prisodilo je seveda polovične zneske, glede na obrazloženo polovično odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni in v celoti potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je namreč dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in v celoti pritrdilo njegovi pravni presoji, tako oceni tožničine soodgovornosti za škodni dogodek do ene polovice kakor tudi uporabi materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, tako glede odločitve o temelju odgovornosti kakor glede odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo njenemu zahtevku ugodeno v celoti. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče v mejah uradnega preskusa (386. člen ZPP) ni ugotovilo, da bi v postopku prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijski preskus uporabe materialnega prava, tako v mejah revizijskih razlogov kakor v mejah uradnega preskusa (386. člen ZPP), se lahko opira le na tista dejstva, ki so ugotovljena v izpodbijani sodbi in katerih z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Preskus je bilo treba opraviti tako glede temelja kakor glede višine odškodninske obveznosti tožene stranke.

1) O temelju odgovornosti Neutemeljena je revizijska graja uporabe materialnega prava, kar zadeva odločitev o temelju odgovornosti tožene stranke za tožničino škodo iz obravnavanega škodnega dogodka. Zavarovanec tožene stranke je bil v prometni nesreči z dne 25.8.1992 udeležen z osebnim avtom. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, odgovarja imetnik objektivno, po načelu vzročnosti (173. in 174. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih). Tožena stranka odgovarja zanj v obsegu njegove odgovornosti. Njen ugovor tožničine izključne odgovornosti za škodni dogodek (in s tem škodo iz njega) ali vsaj njene soodgovornosti je imel podlago v določbah 2. in 3. odstavka 177. člena ZOR.

Po določbi 3. odstavka 177. člena ZOR je imetnik nevarne stvari delno prost odgovornosti, če dokaže, da je oškodovanec delno kriv za škodo. Ko je šlo za prometni škodni dogodek, je bilo vprašanje tožničinega krivdnega prispevka k škodnemu dogodku povsem pravilno obravnavano s stališča njene vožnje, presojane po cestnoprometnih predpisih (ZTVCP, Zakonu o temeljih varnosti cestnega prometa, Ur. l. SFRJ 50/88-29/90), veljavnih v času škodnega dogodka.

Ugotovljena dejanska podlaga za presojo tožničine soodgovornosti za ta prometni škodni dogodek so naslednja dejstva: - tožnica je vozila po hodniku za pešce, dvignjenem nad vozišče, ki ni bil namenjen za promet z dvokolesi; - tožnica je s hodnika za pešce zapeljala na vozišče, česar ni bilo mogoče opraviti, ne da bi izgubila ravnotežje ali celo padla po vozišču (tožbena trditev je bila, da tožnica je padla!); - ko je tožnica tako zapeljala na vozišče, je v isti smeri pripeljal na kraj dogodka zavarovanec tožene stranke, ki je bil s svojim osebnim avtom znotraj enometrskega pasu ob desnem robu vozišča, ki je rezerviran za kolesarje.

Za presojo tožničine soodgovornosti (sokrivde) za škodni dogodek je potrebno upoštevati predvsem naslednje določbe ZTVCP: Vozniki morajo za vožnjo uporabljati izključno le cesto oziroma vozišče (40. člen ZTVCP). To velja tudi za kolesarje (voznik je vsaka oseba, ki vozi na cesti vozilo, tudi kolo pa je vozilo, 28. in 48. točka 10. člena ZTVCP), ki se morajo voziti po vozišču čim bliže njegovemu desnemu robu (1. odstavek 97. člen ZTVCP). V primeru, če ima cesta kolesarsko stezo (zgrajeno prometno površino, namenjeno za promet koles in koles z motorjem, ki teče vzdolž cestnega vozišča in je od njega ločena in zaznamovana s predpisanim prometnim znakom, 14. točka 10. člena ZTVCP) ali kolesarski pas, mora kolesar voziti po njej oz. njem (1. odstavek 97. člena ZTVCP).

Kolesar sme voziti samo po tistih prometnih površinah, po katerih je dovoljena vožnja takih vozil. Pločnik oziroma hodnik za pešce, ki ni v isti ravnini s cestnim voziščem, je posebej urejena, za pešce (ne tudi za kolesarje!) namenjena prometna površina (12. točka 10. člena ZTVCP) in torej ni del vozišča. Zato je ugotovljeno tožničino ravnanje - ko je s hodnika za pešce, dvignjenega nad vozišče, zapeljala (sodišče prve stopnje pravi "sestopila") na vozišče - mogoče opredeliti kot vključitev v promet na vozišču. Te presoje ne more spremeniti okoliščina, da se je pred tem po hodniku za pešce vozila - in ne morda po njem hodila ob kolesu (v tem primeru bi bila pešec, 49. točka 10. člena ZTVCP). Za vse udeležence v prometu velja, da se smejo vključiti v promet na vozišču le tedaj in tako, da s tem ne ovirajo drugih udeležencev v prometu (2. odstavek 38. člena ZTVCP). Sicer pa tudi v primeru, če bi se štelo, da je tožnica z vožnjo po pločniku (hodniku za pešce) že bila udeležena v prometu na cesti, po katere vozišču je v isti smeri peljal tudi zavarovanec tožene stranke - pravno izhodišče za presojo tožničinega ravnanja (ko je s pločnika zapeljala na vozišče) ne bi bilo nič drugačno. Voznik, ki ima namen spremeniti prometni pas (v konkretni situaciji, pogojno rečeno, zamenjati pločnik za vozišče) sme to začeti samo, če se prej prepriča, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu ali za premoženje in mora pri tem paziti na položaj vozila ter na smer in hitrost vožnje (1. odstavek 38. člena ZTVCP) - kolesar pa še posebej, kakor vselej, tudi na to, da ne zmanjšuje stabilnosti vozila (98. člen ZTVCP).

Neutemeljeni so - ker nimajo potrebne podlage v ugotovljenih dejstvih in v upoštevnih pravnih pravilih materialnega (cestnoprometnega in odškodninskega) prava - revizijski razlogi o tem, kako je zavarovanec tožene stranke izjemno nespretno vozil (čemur je botrovala njegova starost in oslabeli refleksi) in zato kljub počasni vožnji ni mogel vozila pravočasno ustaviti, iz česar tožnica sklepa, da njeno ravnanje, četudi je sama kaj storila napak, ni moglo biti v vzročni zvezi s posledico - prometno nesrečo, za katero je zato odgovoren samo zavarovanec tožene stranke. Kar zadeva njeno revizijsko stališče, da "gre pri tej nesreči za konkurenco dveh različno nevarnih sredstev", pa je bilo v prejšnji obrazložitvi jasno poudarjeno, da je izhodišče odgovornosti tožene stranke objektivna odgovornost njenega zavarovanca, medtem ko je izhodišče tožničine soodgovornosti njena sokrivda za škodni dogodek, torej krivdna odgovornost. Pri prej povzetih ključnih dejanskih ugotovitvah in pri obrazloženih pravnih podlagah za presojo tožničinega ravnanja v času škodnega dogodka, je bila popolnoma pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je kritično prometno situacijo na vozišču povzročila tožnica.

Pravilna je bila tudi ocena njenega deleža odgovornosti za škodni dogodek s 50%, eno polovico. Sodišče druge stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničino pritožbo (revizijska presoja je omejena na ta del odločitve!) tudi z utemeljitvijo, da je glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke pravilna odločitev sodišča prve stopnje.

2) O višini odškodnine Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo (1. odstavek 382. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo predvsem v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (386. člen ZPP). Sklicevanje revidenta na razloge, ki jih je uveljavljal v pritožbi proti sodbi prve stopnje, zato ne nalaga revizijskemu sodišču dolžnosti in mu ne daje pravice, da bi preskušalo sodbo sodišča druge stopnje v mejah in po vsebini razlogov, ki so bili uveljavljani v pritožbi. Poleg sklicevanja revidenta na lastne pritožbene razloge ima revizija glede odločitve o višini odškodnine le stališče, da so bili vsi tožničini zahtevki primerni in da bi jih zato sodišče moralo v celoti prisoditi. Taka utemeljitev ne omogoča drugega kakor uradni preskus uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo, kakor je ugotovljena po posameznih oblikah v izpodbijani sodbi. Pri tem preskusu gre predvsem za primerjalno presojo te denarne odškodnine po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odst. 200. člena ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odst. 200. člena ZOR (pri odmeri denarne odškodnine sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom). Enako velja tudi glede odškodnine za gotovo bodočo škodo po 203. členu ZOR. To pomeni tudi upoštevanje v sodni praksi znanih primerov tovrstnih oblik nepremoženjske škode (v razponu od tistih najblažje stopnje pa do katastrofalnih škod) in v sodni praksi izoblikovanih, uporabljenih in uveljavljenih meril za odmero odškodnin v (prejšnjemu razponu ustrezajočih) razponih od najmanjših do največjih odškodnin za nepremoženjsko škodo.

Pri tej presoji je revizijsko sodišče ugotovilo, da so izpodbijano odločitev sodišča druge stopnje narekovala dejstva, ugotovljena glede tožničinih (dotedanjih in bodočih): telesnih bolečin (vključujoč nevšečnosti med zdravljenjem), strahu, skaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - kakor so ta dejstva natančno ugotovljena v sodbi prve stopnje in v najbolj izrazitih bistvenih obrisih ponovno navedena v izpodbijani sodbi druge stopnje. Mogoče bi sicer bilo imeti pomislek glede razmerja med odmerjeno (polno) odškodnino za (prestane in bodoče) telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3,000.000,00 SIT. Vendar pa skupni znesek odškodnine za obe tidve obliki nepremoženjske škode pomisleka ne vzbuja. Glede na ugotovljena dejstva sta tidve obliki tožničine prizadetosti (telesne in duševne) prepleteni in ju je težko razmejevati. Odtod seveda tudi izvirajo razlike v pogledih na način razmejitve, ki se kaže v primerjavi (najbolj natančno) obrazložene sodbe prve stopnje in pravkar zapisanega pogojnega pomisleka revizijskega sodišča. Upoštevaje razmere v času sojenja na prvi stopnji - zlasti dohodkovne in cenovne, ki so odločilne zaradi namena denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, omogočiti oškodovancu neko (nadomestno) zadoščenje ob nepremoženjski prizadetosti - je namreč na prvi stopnji odmerjena odškodnina pomenila pravično odškodnino za ugotovljeno nepremoženjsko škodo. Zato je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničino pritožbo tudi z utemeljitvijo, da tožnici ni mogoče prisoditi višje odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je zato po določbi 393. člena ZPP treba zavrniti.