Jedro

Na podlagi 387/2 člena ZOR je mogoče dolg pripoznati ne le z upniku dano izjavo, marveč tudi posredno. Zato bi bilo mogoče upoštevati tudi pripoznanje dolga, podano v dopisu, ki sicer ni bil naslovljen na tožečo stranko, ampak je bil slednji poslan le v vednost. Toda, ker je vsebina tega dopisa povsem splošna in iz nje ni razvidna pripoznava dolga, katerega plačilo zahteva tožeča stranka v tem postopku, pripoznava dolga ni izkazana.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka v roku 8 dni plačati tožeči stranki zapadle obveznosti: znesek 365.969.972,00 ITL v tolarski protivrednosti, ki je na dan 1.2.1992 po srednjem tečaju Banke Slovenije znašala 21.487.195,00 SIT; zakonske zamudne obresti od zneska 21.487.195,00 SIT od 1.2.1992 do plačila ter pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 8 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 898.610,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2001 do plačila. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo in predlagala njeno spremembo oziroma razveljavitev. V pritožbi zatrjuje, da njen zahtevek ni zastaran, saj je tožena stranka v triletnem zastaralnem roku pred vložitvijo tožbe dolg večkrat priznala. Ta pripoznava dolga izhaja tako iz izpovedi priče S., kot tudi iz dopisa tožene stranke z dne 3.2.1992. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da ostale priče niso potrdile pripoznave dolga, vendar pa pri tem pozablja, da so priče Ž., K. in Š. prenehale z delom pri toženi stranki v letu 1990 oziroma 1991 in da glede vprašanj konkretnega dolga niso nikoli imele stikov s tožečo stranko. Tudi priča A. je povedala, da je srečala pričo S. nazadnje pred osamosvojitvijo leta 1991. Vendar pa celo te priče ne zanikajo, da bi dolg obstajal in da je bil dolg pripoznan, temveč poudarjajo, da se okoliščin v zvezi s tem ne spominjajo. Glede na to je pomembno, da je priča S. pojasnila, da so se v letu 1992 dogovorili o odplačilu spornega dolga, tako da jo je priča G. med drugim celo peljala na Splošno banko Koper, da je tam odprla račun kot fizična oseba zato, da bi prek tega računa tožena stranka poplačala del dolga do tožeče stranke. Priča G. navedenega ni zanikala, temveč je izjavila le, da se tega ne spominja. Nadalje je tudi priča R. navajala, da se je iz razgovorov, ki jih je poslušala, spomnila, da je tožena stranka priznala svoj dolg in da je v zvezi s tem podpisala neke listine. Priznanje dolga znotraj triletnega zastaralnega roka izhaja tudi iz dopisa tožene stranke z dne 3.2.1992. Dopis izrecno omenja, da tožena stranka ponuja kompenzacijo za dolg v obliki poslovnih prostorov v Beogradu. Sodišče v izpodbijani sodbi napačno ugotavlja, da izjava tožene stranke z dne 3.2.1992 ne pomeni pripoznave dolga zaradi tega, ker je bila naslovljena na tretjo osebo in poslana tožeči stranki le v vednost in ker točno ne navaja dolga. II. odst. 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih določa, da se dolg lahko pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno. Zakon zato primeroma našteva različna dejanja, med katerimi so tudi konkludentna dejanja. Da lahko govorimo o pripoznavi dolga torej ni pomembno, ali je upnik naveden kot naslovnik, ali pa le kot oseba, kateri se pripoznava pošilja v vednost. Glede ugotovitve sodišča, da v dopisu dolg ni natančno naveden, je treba povedati, da iz drugih izvedenih dokazov, predvsem pričanja priče S. in odsotnosti negacije njenih izjav s strani drugih prič izhaja, da sta se pravdni stranki večkrat dogovarjali o poplačilu odprtega stanja na kontokorentnem računu. Vsebina pripoznave je torej lahko le odprt dolg, ki je predmet te pravde, saj ostalih poslov pravdni stranki nista imeli. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, zanikala navedbe iz pritožbe in predlagala njeno zavrnitev; hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. V Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov; tako 8. čl. določa, da sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana. Pri tem ni vezano na nobena dokazna pravila, vsa pomembna dejstva pa se lahko dokazujejo s katerimikoli dokazili. Glede na to ne bi bilo mogoče vnaprej izključiti možnosti dokazovanja s pričami povsem konkretnih dejstev (npr. o tem, ali obstoji dolg v določenem znesku iz naslova poslovnega razmerja med strankama), vendar pa bi bil vprašljiv uspeh takšnega dokazovanja. Podobna dilema je tudi v predmetni zadevi, ko je ključnega pomena dejstvo, da uveljavlja tožeča stranka s tožbo od tožene stranke plačilo zneskov, temelječih na več konkretnih fakturah s konkretnimi datumi izdaje in v njih navedenimi konkretnimi in specificiranimi zneski, ki naj bi jih dolgovala tožena stranka. Obstoj tako konkretiziranih terjatev tožeče stranke pa naj bi potrdile v glavnem povsem splošne izpovedbe prič oziroma dopis s splošno vsebino, ki naj bi po mnenju tožeče stranke predstavljal pripoznavo dolga s strani tožene stranke po 387. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Kar se tiče dopisa tožene stranke z dne 3.2.1992, ima pritožba sicer prav, da 2. odst. 387. člena ZOR določa, da je dolg mogoče pripoznati ne le z upniku dano izjavo, ampak tudi posredno; glede na to ne bi mogla biti v konkretnem primeru odločilnega pomena okoliščina, da navedeni dopis ni naslovljen na tožečo stranko, ampak ji je bil poslan le v vednost. Ne glede na to pa je v zvezi s tem dopisom odločilnega pomena to, da iz njegove vsebine ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da gre za pripoznavo ravno dolga, katerega plačilo zahteva tožeča stranka v tej pravdi; kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je ta dopis splošen in ni v njem citirana nobena konkretna terjatev. Da bi tožena stranka pripoznala svoj dolg, ki je predmet te pravde, pa ni moglo sodišče prve stopnje z gotovostjo zaključiti niti na podlagi izpovedb zaslišanih prič; tako je obširno povzelo izpovedbo priče M.S., v spornem obdobju direktorice tožeče strnke, katere pričanje je očitno pritožnica štela za v zadevi ključnega pomena. Ta priča je res navedla, d naj bi bili poslovni prostori v Beogradu (kasneje pa v Ljubljani) tožeči stranki ponujeni prav za dolg, ki je predmet tega spora, vendar je predvsem nasplošno opisovala poslovno razmerje pravdnih strank in tudi nasplošno ter brez potrebne konkretizacije navajala, da dolg za toženo stranko nikoli ni bil sporen in da ga je priznavala. V zvezi s tem je ta priča omenjala delavce tožene stranke, s katerimi naj bi se o tem dolgu pogovarjala, tako da pritožnica sedaj v nasprotju z izpovedbo priče M.S., katero sama šteje za ključno glede njenih trditev, zatrjuje, da so zadnje imenovani z delom pri toženi stranki prenehali že v letu 1990 oz. 1991 in da glede vprašanj konkretnega dolga niso nikoli imeli stikov s tožečo stranko. D.G. res ni zanikal trditev priče S., da naj bi jo ravno on peljal na Splošno banko Koper, kjer naj bi za potrebe poplačila dolga tožene stranke S. kot fizična oseba odprla račun, saj je v zvezi s tem povedal le, da se tega ne spominja, vendar pa ostaja dejstvo, da je potrdil, da je bila medsebojna izmenjava po prenehanju kooperacijskega razmerja med pravdnima strankama, po njegovi vednosti izravnana. Priča S.R., ki je delala pri tožeči stranki kot uradnica in katere izpovedbo pritožba posebej izpostavlja, je res povedala, da se spominja iz razgovorov, katere je slišala, da je tožena stranka priznala dolg in podpisala neke listine, vendar pa sodišče tudi na tej podlagi utemeljeno ni moglo zaključiti, da je šlo za pripoznavo predmetnega dolga. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem toženi stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker v njem ni navajala nič takšnega, kar bi prispevalo k odločitvi v navedeni zadevi (1. odst. 155.člena ZPP).