Jedro

Tožnik je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, ker v mesecu februarju 2010 ni prihajal na delo, ni prosil za koriščenje dopusta, ni imel licence, ki mu je že potekla, toženi stranki pa je predložil evidenco, kot da bi opravljal specializacijo, ki je bila že zaključena. Glede na to, da je tožena stranka poleg te kršitve dokazala, da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2010 nezakonita in da se odpravi. Zavrnilo je tudi zahtevek na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 25. 3. 2010 do 15. 4. 2010, vključno s 100 % nadomestilom plače, izplačilo plače oziroma razlike med plačo in nadomestilom plače od 18. 10. 2010 do 15. 4. 2010, odškodnino v višini 7/4 povprečne mesečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo ter povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je odpovedni razlog, ki ga je navedla tožena stranka, napačna evidenca o delovnem času in ne sama odsotnost. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da je šlo za nesporazum. Navajal je, kar izhaja tudi iz dopisa tožene stranke z dne 28. 1. 2010, da se je tožena stranka strinjala z zdravnikovo odsotnostjo, le da med njima ni bilo soglasja glede pravne narave te odsotnosti. Tožena stranka nima formaliziranega postopka odobritve odsotnosti. Tako včasih odsotnosti odobravajo tudi na ustno prošnjo. Pravila, ki sta jih opisala E.P. in V.Č., niso jasna ne konsistentna in njena izpoved dokazuje, da se odsotnosti pri toženi stranki v glavnem urejajo „po domače“. Zato tudi prihaja do takšnih nesporazumov, kot v tožnikovem primeru.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila specializacija resničen in ne lažni razlog tožnikove odsotnosti februarja 2010. Tožnik je izpovedal, da je v tem času opravljal kolokvije, kar med strankami niti ni bilo sporno. 111. člen ZDR med razlogi za izredno odpoved ne našteva neopravičene odsotnosti. Zato bi bila neopravičena odsotnost lahko kvečjemu razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa izredno. Sama tožena stranka kot razlog za izredno odpoved ni navajala same odsotnosti, temveč dejstvo, da naj bi dajal tožnik lažno evidenco in je šele v posledici tega administrativnega nesporazuma ta odsotnost za nazaj postala neopravičena. Bistveno je, ali je z nesporazumom okrog odsotnosti prišlo zaradi krivdnega ravnanja tožnika. Tudi, če je šlo za kršitev dolžnega obnašanja, ta kršitev ni bila posledica naklepa ali hude malomarnosti, ki se zahtevata za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnik si je ves čas prizadeval za pridobitev sicer že pretečene licence za splošno medicino, zakaj bi si to prizadeval, če bi bila njegova intenca neprihajanje na delo k toženi stranki. Tožnik je na zagovoru izrecno povedal, da tožene stranke ni imel namena zavajati. Sama odsotnost, na katero veže sodišče prve stopnje svojo odločitev, bi bila v primeru neupravičenosti lahko kvečjemu razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero pa niso podani pogoji. Po 83. členu ZDR bi pred redno odpovedjo tožena stranka morala tožnika opozoriti na izpolnjevanje delovnih obveznosti. To bi lahko storila v februarju 2010, če je že štela, da bi tožnik moral prihajati na delo. Tako pa je dejansko tolerirala, da je bil ves čas odsoten. Poleg tega iz izpovedi tožnika in dopisa z dne 28. 1. 2010 ni jasno, kaj bi tožnik v tem času delal, kar le še dodatno dokazuje, da tožena stranka za februar 2010 za tožnikovo delo ni imela nobenih načrtov. Tožnik je na zagovoru izpovedal, da mu je direktor marca rekel, da brez licence lahko le sedi na stolu na hodniku, ker „brez licence tukaj nima kaj delat“. Za konkretne zadolžitve sta se direktor tožene stranke in tožnik dogovorila šele takrat, ko je bilo jasno, da bo Zdravniška zbornica tožniku licenco podaljšala. Teze, da bi lahko tožnik določena opravila opravljal v februarju 2010 brez licence, se pojavijo šele v izpovedih E.P. in V.Č. na glavni obravnavi 2. 12. 2010. Tudi v dopisu z dne 28.1.2010 se tožena stranka ne ukvarja s tožnikovimi delovnimi obveznostmi za februar 2010, temveč le z odsotnostjo. Zato je verjeti tožniku, ki je že na zagovoru 24. 3. 2010 izpovedal, da mu direktor ni hotel dati konkretnih zadolžitev , ker brez licence ne more ničesar delati. Če tožnik že ni bil zainteresiran za neplačano odsotnost, bi mu morala tožena stranka skladno z 41. členom ZDR zagotoviti delo, če pa mu dela ni mogla zagotoviti, ker ni imel licence, bi mu morala redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in mu ponuditi pogodbo za drugo delo, ki bi ga lahko opravljal brez licence. Če tožena stranka pogodbe za specializantsko delovno mesto ni odpovedala in mu ni ponudila pogodbe za delo, ki ga je od tožnika za čas do specialističnega izpita menda pričakovala, je pač morala računati s tem, da je specializantova osnovna naloga po zaključenem kroženju priprava kolokvijev in izpita. To pa je tožnik tudi počel. Glede sklepa o prepovedi dela, tožnik pojasnjuje, da so v času, ko je bil izdan sklep, obstajali pogoji zanj, izpodbijal ga je hkrati z odpovedjo. Prepričan je, da zaradi spornega dogodka glede odsotnosti v februarju 2010 spričo dolgega sodelovanja (8 let), ni mogoče zaključiti, da tožniku tožena stranka ne more več zaupati, zato je prepričan, da ni izpolnjen pogoj za izredno odpoved po 110. členu ZDR. Poudarja, da je od ureditve licence od začetka marca 2010 dalje, do izročitve sklepa o prepovedi dela z dne 18. 3. 2010, pri toženi stranki še delal. Odnosov med strankama torej ni kvarila tožnikova odsotnost, temveč dejstvo, da tožnik ni imel licence.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Tožnik je kljub temu, da se je zavedal, da nima pokritja za mesec februar, saj mu delodajalec ni odobril odsotnosti z dela, oddal evidenco, iz katere je razvidno, da naj bi opravljal specializacijo, torej, da naj bi bil prisoten na delu. Tožnik soglasja za to, da ostaja doma, na kakršnikoli pravni podlagi ni imel. Neopravičena odsotnost z dela in posledična podaja lažne evidence glede prisotnosti na delu, predstavljata, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, resen in utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je tožniku očitala, da je delodajalcu predložil lažno evidenco prisotnosti na delu za mesec februar 2010, iz katere izhaja, da naj bi tudi v februarju 2010 opravljal specializacijo, čeprav je iz odločbe Zdravniške zbornice, ki jo je delodajalec prejel 2. 3. 2010, razvidno, da se prošnja delavca za začasno prekinitev specializacije zavrne, ker je delavec opravil že vsa kroženja po programu specializacije. Tožnik tako ni bil upravičen do izostanka z dela v mesecu februarju 2010. Tožena stranka je tožniku omogočila zagovor in mu nato izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji).

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, zato je v nadaljevanju presojalo, ali so podani vsebinski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnik kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, ker v mesecu februarju 2010 ni prihajal na delo, ni prosil za koriščenje dopusta, ni pa imel tudi licence, ki mu je že potekla, za mesec februar 2010 pa je toženi stranki predložil evidenco (obrazec prisotnosti na delu), kot da bi opravljal specializacijo. Tožnik je vseskozi trdil, da je šlo za nesporazum.

Po 4. členu konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec mora po 31. členu ZDR vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta bila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjena oba pogoja, ki ju opredeljuje 1. odstavek 110. člena ZDR. S tem, ko tožnika v času od 1. 2. 2010 do 28. 2. 2010 ni bilo na delu, pa je kljub temu v evidenco prisotnosti na delu za sporno obdobje evidentiral prisotnost (specializacija), kljub temu, da specializacije ni opravljal več, s toženo stranko pa ni želel urediti odnosov, je nedvomno kršil obveznosti iz delovnega razmerja iz 31. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene obveznosti. Ni mogoče slediti zatrjevanju tožnika, da je prišlo do nesporazuma. Tožnik se je nedvomno zavedal, kaj pomeni označba specializacije v evidenci prisotnosti na delu in ker tožnik v spornem obdobju ni opravljal specializacije, ter tudi ni prihajal na delo (kljub temu, da ni imel licence), je kršitev obveznosti iz delovnega razmerja nedvomno storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi tožena stranka zaradi neupravičene odsotnosti tožniku lahko podala redno odpoved iz krivdnih razlogov, in ne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakon ločuje redno in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V primeru kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog), lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi redno (odpovedni razlog po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR) oziroma izredno (odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR). Razlika med obema odpovednima razlogoma je v tem, da se za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zahteva naklep ali huda malomarnost, za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pa zakon ne predpisuje, da bi moral delavec kršiti pogodbene obveznosti naklepoma ali iz hude malomarnosti, torej zadostuje vsaka oblika krivde. Bistvena razlika med obema vrstama odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je v tem, ali je mogoče ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. V konkretnem primeru je tožena stranka dokazala, da ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v konkretnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve in ker v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1 – Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji).