Jedro

S 1. točko izpodbijanega sklepa je občinski svet tožniku naložil umik zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za ZRC v Občini Straža na lokaciji Sela, tožnik pa je po vložitvi tožbe to zahtevo tudi umaknil. Ker ta del izpodbijanega sklepa občinskega sveta ne učinkuje več, ustavitev postopka za izdajo gradbenega dovoljenja pa po naravi stvari ne more biti nezakonita posledica, ki bi jo bilo treba odpraviti, tudi pravovarstvene potrebe oz. pravne koristi za presojo pravilnosti in zakonitosti te odločitve občinskega sveta ni.

Zagotavljanje prostora za ločeno zbiranje odpadkov spada v okvir nalog občine, in ker je ena izmed nalog občine tudi načrtovanje prostorskega razvoja, ni dvoma, da je odločitev o lokaciji odlagališča odpadkov v pristojnosti občinskega sveta, ki je po določbi prvega odstavka 29. člena ZLS najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine.

Izrek

I. Tožba se zavrne v delu, ki se nanaša na 2. točko izpodbijanega sklepa.

II. Tožba se zavrže v delu, ki se nanaša na 1. točko izpodbijanega sklepa.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. 253 z dne 23. 5. 2013 je občinski svet Občine Straža zahteval umik zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja za ZRC (zbirno reciklažni center – op. sodišča) v Občini Straža na lokaciji Sela (1. točka sklepa) in da mora župan do naslednje seje občinskega sveta občinskemu svetu posredovati gradivo o možnih lokacijah umestitve ZRC v Občini Straža, s strokovnimi podlagami in predlogi sklepov (2. točka sklepa).

Tožnik je zoper to odločitev na podlagi šestega odstavka 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) vložil tožbo, v kateri navaja, da občinski svet ne more vplivati na pridobitev gradbenega dovoljenja v zvezi z investicijo, ki jo je predhodno potrdil in umestil v proračun. V zvezi z 2. točko sklepa, ki se nanaša na pripravo gradiva o možnih lokacijah za umestitev ZRC v občini Straža s strokovnimi podlagami in predlogi sklepov, pa meni, da mu občinski svet ne more naložiti izvedbe nalog, za katero ni zagotovljenih finančnih sredstev. Ker naj bi bila zahteva občinskega sveta za umik zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja nezakonita, neracionalna, in naj bi pomenila neekonomično razpolaganje s proračunskimi sredstvi, in ker naj bi bila v nasprotju s sprejetim proračunom za leto 2013, tožnik sodišču predlaga, naj ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa in ga odpravi.

Občinski svet v odgovoru na tožbo navaja, da izpodbijani sklep ni nezakonit in pojasnjuje, zakaj vsebina proračuna ne more biti določitev lokacije za predvideno investicijo ZRC. Glede na to, da je tožnik po vložitvi tožbe umaknil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja in da je bil zato postopek za izdajo gradbenega dovoljenja s sklepom z dne 16. 10. 2013 ustavljen, pa meni, da je treba tožbo zavreči, ker je 1. točka sklepa že izvršena. Tožnikov pravni interes za tožbo naj bi odpadel tudi glede 2. točke sklepa, saj so bile njegove navedbe o drugi lokaciji ZRC že javno objavljene v časopisu Dolenjski list z dne 24. 10. 2013. Občinski svet meni, da izpodbijani sklep ni nezakonit, da ni v nasprotju z občinskimi akti in da ne vpliva na izvrševanje proračuna. Zato sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba zoper 1. točko izreka sklepa ni dovoljena.

Izpodbijani akt ni upravni akt, s katerim bi bilo poseženo v pravni položaj tožnika (prvi stavek prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), temveč akt, o zakonitosti katerega sodišče odloča, ker tako določa šesti odstavek 33. člena ZLS. Kljub temu, da vprašanje dopustnosti te tožbe ni odvisno od izboljšanja tožnikovega pravnega položaja, pa mora biti tudi v tem primeru za sodno varstvo izkazana pravovarstvena potreba.

S 1. točko izpodbijanega sklepa je občinski svet tožniku naložil umik zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za ZRC v Občini Straža na lokaciji Sela, tožnik pa je po vložitvi tožbe to zahtevo tudi umaknil. Tožnik je torej izvršil 1. točko izpodbijanega sklepa, Upravna enota Novo mesto pa je s sklepom št. 351-1318/2013-9 z dne 16. 10. 2013 ustavila postopek za izdajo tega gradbenega dovoljenja.

Ker ta del izpodbijanega sklepa občinskega sveta ne učinkuje več, ustavitev postopka za izdajo gradbenega dovoljenja pa po naravi stvari ne more biti nezakonita posledica, ki bi jo bilo treba odpraviti, tudi pravovarstvene potrebe oz. pravne koristi za presojo pravilnosti in zakonitosti te odločitve občinskega sveta ni. Zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke prvega dostavka 36. člena ZUS-1 (II. točka izreka).

Tožba zoper 2. točko izpodbijanega sklepa ni utemeljena.

Z 2. točko izpodbijanega sklepa občinski svet zahteva, naj mu tožnik posreduje gradivo o možnih lokacijah umestitve ZRC v Občini Straža. Na podlagi drugega odstavka 21. člena ZLS občina za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev med drugim upravlja občinsko premoženje in skrbi za zbiranje in odlaganje odpadkov ter opravlja druge dejavnosti varstva okolja (prva in sedma alineja drugega odstavka 21. člena ZLS). Ker zagotavljanje prostora za ločeno zbiranje odpadkov spada v okvir teh nalog, in ker je ena izmed nalog občine tudi načrtovanje prostorskega razvoja, ni dvoma, da je odločitev o lokaciji odlagališča odpadkov v pristojnosti občinskega sveta, ki je po določbi prvega odstavka 29. člena ZLS najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine. To pomeni, da že po naravi stvari tudi zahteva za pripravo gradiva, ki bi lahko bilo podlaga za odločanje, sama po sebi ne more biti nezakonita in v nasprotju z drugimi predpisi. Tožnik pa ne zatrjuje, da bi izvršitev tega sklepa Občini Straža v nasprotju s predpisi onemogočila izvajanje nalog iz njene pristojnosti.

Po navedenem tožbene trditve, da je občinski svet z 2. točko sklepa tožniku naložil izvedbo nalog, za katero v proračunu ni zagotovljenih finančnih sredstev, v obravnavani zadevi niso pravno odločilne. Da bi bilo odločanje o možnih lokacijah umestitve ZRC v neskladju z drugimi predpisi, oz. da bi bila v neskladju z drugimi predpisi zahteva občinskega sveta, naj tožnik občinskemu svetu predloži gradivo o možnih lokacijah, pa tožnik niti ne zatrjuje.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na že izdelan projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za ZRC in na okoliščino, da je del plačila vezan na pridobitev gradbenega dovoljenja. Tožnik s temi navedbami ne zatrjuje nezakonitosti izpodbijanega sklepa, presoja morebitne njegove neracionalnosti oz. neekonomičnosti pa ni predmet upravnega spora.

Glede na tožbene navedbe sodišče pojasnjuje le, da namenskost in smotrnost porabe proračunskih sredstev (poleg občinskega sveta samega) nadzoruje nadzorni odbor občine (32. člen ZLS), revidiranje pravilnosti in smotrnosti poslovanja pa opravlja tudi Računsko sodišče (20. člen Zakona o Računskem sodišču).

Ker na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožnikove navedbe, je sodišče tožbo zoper 2. točko izpodbijanega sklepa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (I. točka izreka). Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med tožnikom in tožencem ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (III. točka izreka).