Jedro

V sodni praksi ESČP je ustaljeno stališče, da si morajo pristojni državni organi s sprejetjem vseh nujnih in primernih ukrepov, ki jih je mogoče od njih razumno pričakovati, prizadevati za to, da se lahko družina ponovno združi; v tem okviru zlasti ne smejo ovirati stikov med biološkimi starši in otrokom, poleg tega morajo staršem nuditi druge oblike pomoči (razne oblike svetovanj in socialne pomoči, družinske terapije ipd.). To pomeni, da so posegi v družinsko življenje z odreditvijo družinskih terapij dopustni, saj predstavljajo izpolnjevanje pozitivnih obveznosti države pri zagotavljanju pravice do družinskega življenja, zlasti da ne pride do pretrganja stikov. Tako odrejeni ukrepi imajo tudi podlago v zakonu, to je v tretjem odstavku 171. člena DZ, ki v primeru ogroženosti mladoletnega otroka sodišču omogoča, da lahko glede na okoliščine primera odloči, da CSD opravlja nadzor nad izvajanjem starševske skrbi in določi tudi način tega nadzora. Sodna praksa tolmači, da lahko sodišče v okviru določanja načina nadzora CSD nad izvajanjem starševske skrbi določi, da CSD staršem pomaga, da v primeru otrokove ogroženosti napake odpravijo in izboljšajo kakovost varstva in vzgoje otrok, temveč lahko določi, da CSD staršem svetuje tudi dodatno izobraževanje ali usposabljanje za starševstvo, če oceni da je to potrebno, na primer vključitev v družinsko terapijo.

Pritožbeno sodišče v tej zvezi še pojasnjuje, da predlagateljice k vključitvi v družinsko terapijo ni mogoče prisiliti, saj sklep po tretjem odstavku 171. člena DZ, s katerim se izreče ukrep nadzora nad izvajanjem starševske skrbi, ni izvršilni naslov (kar pomeni, da predlagateljice z vložitvijo predloga za izvršbo in z izrekanjem denarnih kazni po 226. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju ni mogoče prisiliti k vključitvi v družinsko terapijo), temveč je sankcija za nespoštovanja izrečenega ukrepa trajnejšega značaja ta, da ima sodišče možnost izreči strožji ukrep trajnejšega značaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom udeležencema postopka omejilo starševsko skrb za mladoletna otroka A. A., starega 12 let, in B. B., staro 9 let, z izvajanjem nadzora nad izvajanjem starševske skrbi, ki ga bo izvrševal Center za socialno delo X, Enota X Center (v nadaljevanju CSD) z vključitvijo udeležencev v sistemsko družinsko psihoterapijo pri psihoterapevtki C. C. iz X oziroma Svetovalnem centru za otroke in mladostnike in starše X, z usposabljanjem udeležencev k spreminjanju in razvoju družine ter identifikacijo težav v odnosih, z usposabljanjem v progresivno reševanje konfliktnosti medstarševskega odnosa in vzpostavitve uspešne komunikacije, z nudenjem pomoči pri skrbi za mladoletna otroka z obiskom CSD enkrat tedensko na domu, pri čemer nadzor nad izvajanjem starševske skrbi traja eno leto s pričetkom 19. 5. 2025, CSD pa je dolžan izdelati program nadzora in enkrat mesečno obveščati sodišče o rezultatih nadzora (I.1 in II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da pritožba zoper I. in II. točko izreka ne zadrži izvršitve sklepa (III. točka izreka), zavrnilo predlagateljičin predlog za izdajo začasne odredbe z dne 30. 10. 2024, s katerim je predlagala, da se ji do konca predmetnega postopka mladoletna otroka zaupata v varstvo in vzgojo, z nasprotnim udeležencem pa se določijo stiki pod nadzorom strokovnega delavca CSD (IV. točka izreka), ter zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca z dne 4. 3. 2024 za izdajo začasne odredbe, da se do konca predmetnega postopka mladoletna otroka dodelita varstvo in vzgojo njemu, z nasprotno udeleženko pa se določijo stiki in se nadomesti soglasje nasprotne udeleženke za klinično psihološko obravnavo mladoletnega A. A. (V. točka izreka).

Zoper citirani sklep vlaga pravočasno pritožbo predlagateljica. Sklep izpodbija v I. in III. točki izreka, to je v delu, v katerem je bil predlagateljici izrečen ukrep trajnejšega značaja z omejitvijo starševske skrbi z izvajanjem nadzora CSD nad izvajanjem starševske skrbi, ter odločitev sodišča prve stopnje, da pritožba ne zadrži izvršitve omejitve starševske skrbi. Za predlagateljico sta najbolj sporna ukrepa pod točka I.a in I.e (vključitev v družinsko psihoterapijo in obiski CSD na domu predlagateljice enkrat tedensko). V tej zvezi navaja, da terapevtka C. C. izvaja terapijo, ki je zakonsko povsem neurejena, nad katero ni nobenega nadzora in tudi ne preverjene usposobljenosti, poleg tega pa gre za izvajalko, ki nima registrirane dejavnosti in je pričakovala plačilo terapij na roke. Sodišče prve stopnje bi moralo starše napotiti na kliniko oziroma zdravstveno inštitucijo, ki to storitev opravlja brezplačno oziroma sodišče bi moralo določiti zdravstveno inštitucijo, katere storitve so krite v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja in nudi verificirano psihoterapijo in izvajalca, ki to opravlja v okviru registrirane in nadzorovane dejavnosti. Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu CSD glede psihoterapije pri točno določeni osebi, pri čemer pa se ni prepričalo, ali je ta oseba sploh primerna in ali ima ustrezna dovoljenja ter znanja, prav tako pa bi moralo opredeliti, kakšna vrsta psihoterapije naj se izvaja (individualna, partnerska, starševska, družinska) ali pa je primernejše družinsko svetovanje in preveriti morajo tudi, kakšna je verjetnost za uspeh terapije, prav tako pa bi moralo preveriti motiviranost tistega, ki naj se terapije udeleži. Sodišče ni upoštevalo načela največje otrokove koristi, zlasti z ozirom na to, da psihoterapija temelji na prostovoljnosti in motiviranosti udeležencev, od česar je odvisna njena uspešnost. Sklicuje se na pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju v skladu z Zakonom o pacientovih pravicah (ZPacP), zato je odreditev psihoterapevtske obravnave s sodno odločbo poseg, ki je v nasprotju s pravico do spoštovanja posameznikove svobode odločanja. Starša bi morala biti najmanj obveščena o poteku psihoterapije, metodah oddelka dela ter izvajalke. Nadalje izpodbija odločitev pod točko I.e, in sicer enkrat tedenske obiske CSD na domu predlagateljice zaradi preveritve izvajanja strokovnega svetovanja, v tej zvezi pa navaja, da sta se v vmesnem času nasprotna udeleženca že razselila, zato nima smisla izvajati nadzor glede razmer doma in preverjati izvajanja strokovnega svetovanja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razbrati, kakšen je namen odločitve v tem delu. Posledično je tudi pritožbeno sporna odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve. Pritožbeno sodišče predlaga, da sklep v izpodbijanem delu odpravi. Stroškov ne priglaša.

Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka in da je ugotovljeno dejansko stanje2 pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Zato sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema razloge sodišča prve stopnje, in še dodaja:

Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka zakonca in starša mladoletnih otrok A. A., v času odločanja sodišča prve stopnje starega 12 let (rojenega 15. 5. 2012), in B. B., ki je v času odločanja sodišča prve stopnje ravno dopolnila 9 let. Med njima je v teku postopek za razvezo zakonske zveze, dodelitev otrok v varstvo in vzgojo ter določitev stikov in preživnine. Tekom postopka sta oba udeleženca postopka podala predloga za izdajo začasnih odredb, ki ju je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo, obenem pa po uradni dolžnosti izdalo ukrep trajnega značaja in udeležencema omejilo starševsko skrb nad mladoletnima otrokoma in določilo izvajanja nadzora nad izvajanjem starševske skrbi s strani CSD, kot je opisano v 1. točki obrazložitve tega sklepa. Sodišče prve stopnje je na podlagi več mnenj CSD ugotovilo, da je bilo v preteklosti postopanje obeh staršev neustrezno, da oba starša prispevata h konfliktnosti medsebojnega odnosa, pri čemer se nihče od njiju ne želi odseliti iz skupnega gospodinjstva. Na podlagi mnenj CSD je ocenilo, da vsak starš posebej ni ogrožajoč za mladoletna otroka, temveč otroka ogroža visoka konfliktnost v starševskem odnosu zlasti zaradi sobivanja v istem gospodinjstvu (8. točka obrazložitve, str. 12). Na podlagi navedenega je obema staršema omejilo starševsko skrb po 171. členu DZ in v tem okviru odredilo nadzor CSD nad izvajanjem starševske skrbi in vključitev staršev v družinsko terapijo (I. in II. točka izreka). Nosilni razlog sodišča prve stopnje za omejitev starševske skrbi in odreditev nadzora nad izvajanjem starševske skrbi s strani CSD, vključno z vključitvijo v sistemsko družinsko psihoterapijo, je zmanjšanje konfliktnosti v starševskem odnosu (visoka konfliktnost med staršema namreč ogroža otroka) in ponovna vzpostavitev stikov med očetom in mladoletnim A. A. (16. in 17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

Sodišče druge stopnje z razlogi sodišča prve stopnje soglaša in dodaja, da sta tako CSD kot sodišče prve stopnje prepoznala potencial pri obeh udeležencih postopka (starših), da lahko ob ustrezni motivaciji in vključenosti v kontinuirano psihoterapevtsko obravnavo dosežeta pozitivne spremembe v smeri pozitivnega starševskega sodelovanja po razpadu zakonske skupnosti (18. točka obrazložitve).

Pritožbeno nesporno je, da sta mladoletna otroka ogrožena, glavnina pritožbene graje pa se osredotoča na neustreznost napotitve na družinsko psihoterapijo, zlasti na vrsto in izvajalca terapije. Sodišče je pri izbiri družinske psihoterapije sledilo predlogu CSD, katerega stališče se v skladu s 108. členom ZNP-1 šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje. Zato sodišče druge stopnje ocenjuje za primerno, da je prvostopenjsko sodišče glede izbire vrste in izvajalca psihoterapije sledilo strokovni oceni CSD. Glede na pojasnjeno so neutemeljena pritožbena izvajanja, da je izbira izvajalca psihoterapije in vrste psihoterapije neustrezna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži pritožbena navedba, da je bila predlagateljica napotena zgolj na plačljivo storitev družinske terapije. Kajti tako iz izreka pod točko I.a kakor tudi iz 16. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da sodišče udeležencem nalaga vključitev v sistemsko psihoterapijo primarno pri imenovani terapevtki C. C., katere storitve so plačljive, oziroma v kolikor tega finančno ne bi zmogla, pa pri Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše X, pri čemer je iz izreka izpodbijanega sklepa razvidno, da "bo predlagateljica izbor terapije opravila ob sodelovanju s skrbstvenim organom." To pomeni, da je imela nasprotna udeleženka možnost izbire in bi se lahko v primeru finančnih težav odločila za psihoterapijo znotraj javnih storitev.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo biti podvrženje družinski psihoterapiji prostovoljno in ga sodišče ne bi smelo odrediti. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da imajo na podlagi 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin3 (v nadaljevanju ESČP) države pogodbenice pozitivne obveznosti pri varovanju koristi otrok,4 kar izhaja tudi iz 153. člena DZ.5 Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v številnih primerih podalo razlago, pod kakšnimi pogoji pogoji je dopusten poseg države v pravico do družinskega življenja iz 8. člena ESČP. V sodni praksi ESČP je ustaljeno stališče, da si morajo pristojni državni organi s sprejetjem vseh nujnih in primernih ukrepov, ki jih je mogoče od njih razumno pričakovati, prizadevati za to, da se lahko družina ponovno združi; v tem okviru zlasti ne smejo ovirati stikov med biološkimi starši in otrokom, poleg tega morajo staršem nuditi druge oblike pomoči (razne oblike svetovanj in socialne pomoči, družinske terapije ipd.).6 To pomeni, da so posegi v družinsko življenje z odreditvijo družinskih terapij dopustni, saj predstavljajo izpolnjevanje pozitivnih obveznosti države pri zagotavljanju pravice do družinskega življenja, zlasti da ne pride do pretrganja stikov. Tako odrejeni ukrepi imajo tudi podlago v zakonu, to je v tretjem odstavku 171. člena DZ, ki v primeru ogroženosti mladoletnega otroka sodišču omogoča, da lahko glede na okoliščine primera odloči, da CSD opravlja nadzor nad izvajanjem starševske skrbi in določi tudi način tega nadzora. Sodna praksa tolmači, da lahko sodišče v okviru določanja načina nadzora CSD nad izvajanjem starševske skrbi določi, da CSD staršem pomaga, da v primeru otrokove ogroženosti napake odpravijo in izboljšajo kakovost varstva in vzgoje otrok, temveč lahko določi, da CSD staršem svetuje tudi dodatno izobraževanje ali usposabljanje za starševstvo, če oceni da je to potrebno,7 na primer vključitev v družinsko terapijo.8 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta mladoletna otroka ogrožena in z namenom odprave njune ogroženosti in z namenom vzpostavitve kvalitetnih stikov med očetom in sinom, ki jih je sin zavračal, odredilo ukrep vključitve v družinsko terapijo. Ta ukrep je bil zakonit in sorazmeren, nasprotna pritožbena izvajanja pa neutemeljena.

V tej zvezi velja poudariti, da ukrep omejitve starševske skrbi po 171. členu DZ predstavlja najmilejši ukrep trajnega značaja, kar pomeni, da se z njim v najmanjši meri posega v starševsko skrb (roditeljsko pravico), s čemer je ustrezno upoštevano tako načelo najmilejšega ukrepa (156. člen DZ) kakor tudi ustavno načelo sorazmernosti. Zato so tudi neutemeljena pritožbena sklicevanja na pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju v skladu ZpacP (predlagateljica v tej zvezi navaja, da je sodna odreditev vključitve v družinsko terapijo poseg, ki je v nasprotju s pravico do spoštovanja posameznikove svobode odločanja). Pritožbeno sodišče v tej zvezi še pojasnjuje, da predlagateljice k vključitvi v družinsko terapijo ni mogoče prisiliti, saj sklep po tretjem odstavku 171. člena DZ, s katerim se izreče ukrep nadzora nad izvajanjem starševske skrbi, ni izvršilni naslov (kar pomeni, da predlagateljice z vložitvijo predloga za izvršbo in z izrekanjem denarnih kazni po 226. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju ni mogoče prisiliti k vključitvi v družinsko terapijo),9 temveč je sankcija za nespoštovanja izrečenega ukrepa trajnejšega značaja ta, da ima sodišče možnost izreči strožji ukrep trajnejšega značaja.10 To pomeni, da se z izpodbijanim sklepom v predlagateljičino avtonomijo glede vključitve v družinsko terapijo prisilno ne posega.

13.Predlagateljica graja tudi odločitev pod točko I.e, in v tej zvezi navaja, da tedenski obiski CSD na njenem domu zaradi preveritve izvajanja strokovnega svetovanja niso potrebni, ker se je po izdaji izpodbijanega sklepa izselila iz skupnega doma, zato nima smisla izvajati nadzora glede razmer doma. Sodišče druge stopnje v tej zvezi odgovarja, da so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, ki so nastale po izdaji izpodbijanega sklepa z dne 9. 5. 2025 (odselitev predlagateljice in mld. otrok iz skupnega gospodinjstva) neupoštevne, ker niso zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti izpodbijane odločitve. Gre namreč za t.i. objektivno nova dejstva, torej dejstva, ki v času odločanja sodišča prve stopnje še niso obstajala. V skladu s sodno prakso11 in pravno teorijo12 je namreč mogoče v pritožbi v skladu s 337. členom ZPP oz. 34. členom ZNP-1 uveljavljati le tista "nova" dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave13 (ne pa dejstev, nastalih kasneje), saj je to trenutek, do katerega se raztezajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe. Ta pritožbeno uveljavljana dejstva bodo predmet presoje v nadaljnjem postopku pri odločanju o glavni stvari.

14.Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, kakšen je namen tedenskih obiskov CSD na domu predlagateljice. Že iz izreka izpodbijanega sklepa pod točko I.e kakor tudi iz 17. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč mogoče razbrati, da je namen obiskov enkrat tedensko na naslovu skupnega bivališča družine oziroma kasneje na naslovu predlagateljice ta, da se preveri izvajanje strokovnega svetovanja, kot je bilo odrejeno z izpodbijanim sklepom.

15.Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pritožba ne zadrži izvršitve (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je razloge za to odločitev pojasnilo v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa z njimi soglaša. Zato so neutemeljena pritožbena izvajanja o spornosti te odločitve.

16.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Pri tem se je opredelilo zgolj do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

17.Odločitev o stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni.

-------------------------------

1V skladu s I. točko izreka se nadzor CSD nad izvajanjem starševske skrbi izvaja na na naslednji način: "a) Z vključitvijo predlagateljice v sistemsko družinsko psihoterapijo pri psihoterapevtki C. C., ..., X oziroma Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše X, pri čemer bo predlagateljica izbor terapije opravila ob sodelovanju s skrbstvenim organom. b) Z usposabljanjem predlagateljice k spreminjanju in razvoju družine ter identifikacijo težav v odnosih, predvsem o pomembnosti vzdrževanja rednih stikov med otrokoma in očetom. c) Z usposabljanjem predlagateljice v progresivno reševanje konfliktnosti medstarševskega odnosa in vzpostavitve uspešne komunikacije z nasprotnim udeležencem. d) Z nudenjem pomoči pri skrbi za mld, otroka v smislu razbremenitve njune stiske zaradi konflikta med staršema ter njune usposobitve za soočanje s stisko in konfliktnimi situacijami na primeren način, kot tudi z vključitvijo mld. otrok v ustrezno obliko svetovanja, v kolikor bo to priporočala psihoterapevtka C. C. oziroma Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše X, vse z namenom vzpostavitve kvalitetnih stikov med očetom in sinom oziroma mamo in hčerko oziroma obeh otrokov s staršema. e) Z obiskom enkrat tedensko na domu predlagateljice (na naslovu skupnega prebivališča družine oziroma kasneje na njenem novem naslovu) zaradi preveritve izvajanja strokovnega svetovanja. f) Nadzor nad izvajanjem starševske skrbi se izvaja eno leto, s pričetkom 19. 5. 2025. g) Center za socialno delo X, Enota X Center je dolžan izdelati oziroma sodišču predložiti program nadzora nad predlagateljico in mld. otrokoma ter pristojno sodišče enkrat mesečno obvestiti o rezultatih nadzora. "