Jedro

Stališče, da sprememba dejanske podlage tožbe v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog (enako tudi po ugovoru zoper sklep o izvršbi), ni dopustna, ker mora sodišče odločiti zgolj, ali ostane sklep o izvršbi v veljavi ali se razveljavi, je preseženo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka sklepa in 1. in 2. točki izreka sodbe potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

1.Sklep o izvršbi VL 75662/2010 z dne 30. 6. 2010 se razveljavi v delu, v katerem nalaga toženi stranki plačilo glavnice 19.009,85 EUR, plačilo obresti od 3.391,50 EUR od 6. 4. 2010, 9.134,32 EUR od 3. 2. 2010, 6.484,03 EUR od 3. 3. 2010 in stroške postopka.

2. Postopek se v delu, v katerem zahteva tožena stranka plačilo zneska 3.391,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2010 do plačila, ustavi.

3.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni 940,38 EUR stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila, in razsodilo:

1.Sklep o izvršbi VL 75662/2010 z dne 30. 6. 2010 ostane v veljavi za glavnico 8.277,60 EUR in zakonite zamudne obresti od: 2.097,60 EUR od 4. 1. 2010 do plačila, 3.826,25 EUR od 2. 5. 2010 do plačila in 2.353,75 EUR od 2. 6. 2010 do plačila.

2.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 10.057,56 EUR in zakonite zamudne obresti od: 8.220,89 EUR od 3. 2. 2010 do 12. 2. 2010, 2.167,58 EUR od 12. 2. 2010 do plačila, 913,43 EUR od 3. 8. 2010 do plačila, 5.835,63 EUR od 3. 3. 2010 do plačila, 648,40 EUR od 3. 9. 2010 do plačila.

3.Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.560,79 EUR in zakonite zamudne obresti od: 913,43 EUR od 3. 2. 2010 do 2. 8. 2010 in 648,40 EUR od 3. 3. 2010 do 2. 9. 2010 se zavrne.

2. Zoper 3. točko sklepa in 1. ter 2. točko sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da sodbo v 1. in 2. točki spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu (glede plačila 8.277,60 EUR in glede plačila 10.057,56 EUR), v 3. točki sklepa pa tako, da toženi stranki naloži povračilo vseh stroškov postopka tožene stranke v roku 15 dni z zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v 1. in 2. točki, sklep pa v 3. točki ter zadevo vrne v ponovni postopek, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi se je postopek pričel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojnih listin, in sicer naslednjih situacij: S 46/10/2009 v znesku 2.097,60 EUR, S 1/1/2010 v znesku 3.391,50 EUR, S 2/2/2010 v znesku 3.826,25 EUR, S 3/3/2010 v znesku 2.353,75 EUR, S 48/10/2009 v znesku 9.134,32 EUR in S 51/11/2009 v znesku 6.484,03 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska situacije do plačila. Po obrazloženem ugovoru tožene stranke je sodišče o zahtevku odločilo v pravdnem postopku, zaradi jasnosti obrazložitve pa višje sodišče odgovarja na pritožbene trditve tožene stranke po posameznih situacijah.

6. Glede situacij S 48/10/2009 v znesku 9.134,32 EUR in S 51/11/2009 v znesku 6.484,03 EUR je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo in v 2. točki izreka sodbe naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 10.057,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka, v 3. točki pa zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 5.560,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka.

7. Tožena stranka se v pritožbi strinja z ugotovljeno višino dolga (10.057,56 EUR), vendar meni, da je sodišče plačilo denarnega zneska toženi stranki naložilo brez predloga tožeče stranke in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka ni spremenila tožbe in je to storilo sodišče po uradni dolžnosti. V predlogu za izvršbo, ki ga je vložila na podlagi šestih situacij, je tožeča stranka zahtevala plačilo 27.287,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne situacije dalje. Tožbeni predlog tožeče stranke na plačilo denarnega zneska je bil tako podan že v predlogu za izvršbo. Po ugovoru tožene stranke in odstopu zadeve v pravdni postopek pa je tožeča stranka dopolnila dejansko stanje svojega zahtevka in navedla pogodbe med strankama, iz katerih izvirajo izdane situacije. V zvezi s predmetnima situacijama je tako navedla, da ju vtožuje na podlagi pogodbe 01/2009-GP S. z dne 6. 1. 2009, v drugi pripravljalni vlogi pa še, da je šlo za opravljena dela na objektu L. M. in v dokaz priložila podpisan zapisnik o končnem obračunu z dne 28. 12. 2009 (priloga A 10 spisa). Drži sicer, da gre za spremembo dejanske podlage tožbe (prim. drugi odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), a je pritožbeno stališče, da ta v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog (enako tudi po ugovoru zoper sklep o izvršbi), ni dopustna, ker mora v postopku o plačilnem nalogu sodišče odločiti zgolj, ali ostane sklep o izvršbi v veljavi v celoti ali deloma ali se razveljavi, preseženo (1). Tudi v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 518/2001, na katero se sklicuje pritožnik, je Vrhovno sodišče izrecno pojasnilo, da „se upoštevajo tudi kasneje nastala dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev,“ kasnejša sodna praksa pa v pravdnih postopkih, ki se nadaljujejo po razveljavitvi sklepa o izvršbi, v zvezi s pravico tožeče stranke do spremembe tožbe nima več zadržkov (2). Tudi v tej zadevi se sprememba tožbe nanaša na kasneje nastala dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev. Tožena stranka ne trdi, da bi bila zaradi spremembe tožbe prikrajšana za kakšno od procesnih pravic pri vodenju svoje obrambe. Na naroku za glavno obravnavo dejstev v zvezi s pogodbo in končnim obračunom ni prerekala, prav tako spremembi tožbe ni izrecno oporekala. Nasprotno, glede vtoževanih situacij je ugovarjala delna plačila, izvedena po isti pogodbi, in višino dolga utemeljevala s sklicevanjem na končni obračun, s čimer se je spustila v obravnavanje o tej stvari. S tem pa se šteje, da je v spremembo tožbe privolila (prim. drugi odstavek 185. člena ZPP) in je zato sodišče prve stopnje odločalo o spremenjenem tožbenem zahtevku. Utemeljenost dela zahtevka v znesku 15.618,35 EUR (ki predstavlja vsoto situacij S 48/10/2009 in S 51/11/2009) je presojalo tako na podlagi zaveze po izdanih situacijah kot na podlagi končnega obračuna z dne 28. 12. 2009. Ugotovitev višine toženkinega dolga po končnem obračunu potrjuje tudi pritožnica. S tem ko je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo v plačilo 10.057,56 EUR, je torej odločilo kot v rednem postopku po (spremenjeni) tožbi in pri tem pravilno razveljavilo sklep o izvršbi glede situacij, ki sta bili prav tako podlaga tega dela zahtevka tožeče stranke. Očitana kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

8. Tožena stranka nadalje meni, da znesek, ki ga je dolžna plačati, še ni zapadel v plačilo, ker sta situaciji postali brezpredmetni, tožeča stranka pa do naroka za glavno obravnavo ni izstavila računa v skladu s končnim obračunom, kar je bil, kot izhaja iz zapisnika o končnem obračunu, pogoj za plačilo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se stranki v zapisniku o končnem obračunu v zvezi z zapadlostjo še neplačanega zneska, ki ne bo poravnan s kompenzacijo, sklicevali na pogodbo (prim. 6. člen pogodbe 01/2009-GP S. z dne 6. 1. 2009, priloga A9 spisa), zato je upoštevalo valuto plačila, kot je bila določena v pogodbi. Ker je podlaga toženkine obveznosti v končnem obračunu, ki ima pravno naravo zunajsodne poravnave (3), pa sklicevanje na dejstvo, da tožeča stranka ni (ponovno) izstavila računa, ne more biti uspešno.

9. V zvezi s situacijo S 46/10/2009 (v znesku 2.097,60 EUR) pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je nemogoče, da bi se priča P.A. spomnil ur, ki jih je s situacijo S 46/10/2009 vtoževala tožeča stranka, zato ta opravljenega dela ni dokazala. P. A. je kot priča na glavni obravnavi namreč le potrdil, da je podpis na predloženem obračunu ur (priloga A1 spisa), ki je podlaga izstavljeni situaciji, njegov, pri tem pa tudi pojasnil, da je kot tedanji vodja ključavničarske delavnice vsak dan zapisoval za vsakega delavca posamezno ure, ki jih je ta opravil. Višje sodišče tako kot sodišče prve stopnje nima razlogov za dvom v pričanje P. A., medtem ko pritožnica svojih razlogov za to ni podala.

10. Zgrešeni so tudi pritožbeni očitki o neveljavnosti pogodbe KLJ-01/2010 GP S., na podlagi katere sta bili izdani situaciji S 2/2/2010 in S 3/3/2010. Sodišče prve stopnje je izčrpno in pravilno pojasnilo, zakaj dejstvo, da pogodba ni podpisana, na veljavnost pogodbe ne vpliva. Pritožba teh razlogov ne napada. Pritožbene trditve o uveljavljanju zahtevka na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila so tudi neutemeljene, saj je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o delu, v takih primerih pa poslovodstvo brez naročila seveda ne more priti v poštev, saj ne gre za tuj posel (primerjaj 199. člen Obligacijskega zakonika).

11. Odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku tožeče stranke je tako pravilna in zakonita, posledično pa tudi stroškovna odločitev v 3. točki izreka sklepa, v zvezi s katero sicer tožena stranka ni podala posebnih pritožbenih razlogov, stroški pa so pravilno odmerjeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP in 165. členu ZPP.

(1) Prim. V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 698, enako tudi VS RS v sodbi II Ips 268/2008 z dne 26. 5. 2011. (2) Sodba VS RS 268/2008 z dne 26. 5. 2011, sodba VSK Cpg 58/2012 z dne 14. 6. 2012, sodba VSL I Cp 3150/2011 z dne 11. 4. 2012, sodba in sklep VSL I Cpg 1143/2010 z dne 9. 12. 2010. (3) Prim. sodba VS RS II Ips 478/2004 z dne 23. 2. 2006.