Jedro

Pri svoji odločitvi je tožena stranka upoštevala podatke, ki jih je tožnik priložil vrnjeni napotnici, ter zato pravilno zaključila, da je bila napotnica vrnjena preuranjeno, ker ni bilo znano, ali je bil predlog za izvensodno poravnavo sprejet oziroma ali je prišlo posledično do sklenitve izvensodne poravnave ali ne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla predlog tožnika za plačilo opravljenih storitev brezplačne pravne pomoči. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo upravičenki A.A., z odločbo opr. št. ... z dne 9. 6. 2009 odobrena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave, zaradi plačila odškodnine v zvezi s škodnim dogodkom 24. 2. 2007 – smrt družinskega člana. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bil določen tožnik. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da iz priloženih dokazil k stroškovniku ne izhaja, da bi bila v zadevi sklenjena izvensodna poravnava, za kar je bil tožnik določen. Pri tem navaja, da ima odvetnik pravico do plačila nagrade in stroškov šele, ko v celoti opravi delo v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči. Pri tem se opira na določilo 6. odstavka 30. člena in na 1. odstavek 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP) in na 2. odstavek 34. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT) in je predlog zato preuranjen in ga je kot nedovoljenega zavrgla.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožnik kot tudi upravičenka, zapis v napotnici in odločbi razumela tako, da je bila pravna pomoč dana tudi za vložitev odškodninskih zahtevkov in ne le za sklenitev izvensodne poravnave, ki je ni mogoče skleniti brez da bi upravičenka predhodno vložila odškodninski zahtevek. Nadalje navaja, da je vložil odškodninske zahteve, vendar do sklenitve izvensodne poravnave ni prišlo, ker so vsi naslovljenci odškodninskih zahtevkov svojo odgovornost za škodo zavrnili po temelju. Zaključek tožene stranke je preuranjen, ker izvensodna poravnava zaradi zavračanja odgovornosti, ni bilo mogoče skleniti. Navaja, da je vložil tožbe zoper odgovorne osebe, saj bi odškodninska terjatev upravičenke v nasprotnem primeru zastarala zaradi poteka triletnega zastaralnega roka. Tožnik meni, da ni dvoma, da je tožena stranka upravičenki odobrila pravno pomoč v obsegu, ki vključuje sestavo in vložitev odškodninskih zahtevkov napram Ž. d.o.o., Z. d.o.o., B.B. in V. d.o.o. in za sklenitev izvensodne poravnave. Tožnik tudi meni, da priglašeni stroški niso bili priglašeni preuranjeno in da so bila opravljena vsa dejanja v okviru odobrene brezplačne pravne pomoči, saj izvensodne poravnave ni bilo možno skleniti zaradi zavrnitve odškodninskih zahtevkov po temelju s strani naslovnikov. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje, uveljavlja stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdanem sklepu. Navaja, da je bila dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave in tožnik kot pravni strokovnjak je vedel, da takšna oblika brezplačne pravne pomoči pomeni, da mora na ustrezno odgovorno osebno nasloviti odškodninski zahtevek, s katerim skuša doseči sklenitev izvensodne poravnave. Če je ta sklenjena, je s tem storitev zaključena, če pa do sklenitve ne pride, se storitev ne uspešno konča v tej fazi. Poudarja, da je iz dokazil, ki jih je tožnik priložil napotnici, razvidno le, da je tožnik na štiri potencialno odgovorne osebe naslovil odškodninski zahtevek, samo sestavo zahtevka pa ni mogoče šteti kot sklenitev izvensodne poravnave, niti ne kot poskus sklenitve. Iz priloženih dokazil k napotnici pa ni izhajalo, da so naslovniki sklenitev izvensodne poravnave odklonili, tožnik je to izkazal šele v tožbi. Pri tem tudi navaja, zakaj ne more postopati po 273. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP), predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je bila upravičenki A.A. dodeljena redna brezplačna pravna pomoč z odločbo opr. št. ... z dne 27. 8. 2009. V 1. točki izreka odločbe je bila opredeljena dodeljena redna brezplačna pravna pomoč in sicer „za pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave zaradi plačila odškodnine v zvezi s škodnim dogodkom z dne 24. 2. 2007 – smrt družinskega člana.“. Med strankama tudi ni sporno, da je bil tožnik določen za izvajanje te dodeljene brezplačne pravne pomoči. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik vrnil izpolnjeno napotnico, ki jo je tožena stranka prejela 28. 9. 2009. Napotnici je priložil dopise naslovljene na: B.B. z dne 25. 9. 2009, V. d.o.o. z dne 25. 9. 2009, Ž. d.o.o. z dne 25. 9. 2009 in Z. d.o.o. z dne 25. 9. 2009. Tožnik v tožbi navaja, da so vsi, na katere je naslovil odškodninske zahtevke, zavrnili izvensodno poravnavo in v tožbi navaja, da so to storili s dopisi z dne 20. 10. 2009 za V. d.o.o. in B.B., z dne 29. 9. 2009 za Ž. d.o.o. in 25. 11. 2009, 2. 12. 2009 in 26. 11. 2010 za Z d.o.o..

Na podlagi odločbe tožene stranke z dne 27. 8. 2009, je bil tožnik vsekakor dolžan nasloviti odškodninski zahtevek, vendar je napotnico vrnil 28. 9. 2009 in k napotnici ni priložil negativnih odgovorov na poslani odškodninski zahtevek. Vsi negativni odgovori so tudi datirani po 28. 9. 2009, ko je tožena stranka prejela izpolnjeno napotnico tožnika. V času odločanja dne 12. 2. 2010 tožena stranka tako ni razpolagala s podatkom, da je bil odškodninski zahtevek, ki ga je tožnik naslovil na več naslovljencev, od vseh zavrnjen. Pri svoji odločitvi je tožena stranka upoštevala podatke, ki jih je tožnik priložil vrnjeni napotnici, zato je pravilno zaključila, da je bila napotnica vrnjena preuranjeno, ker ni bilo znano, ali je bil predlog za izvensodno poravnavo sprejet oziroma ali je prišlo posledično do sklenitve izvensodne poravnave ali ne. Odločitev tožene stranke je zato pravilna in zakonita.

Tožena stranka je o zahtevku tožnika, ki ga je prejela 28. 9. 2009, odločila s sklepom z dne 12. 2. 2010. S tem je prekoračila rok za izdajo odločbe po 222. členu ZUP. Tožnik v tožbi navaja, da je zadnji negativni odgovor glede odškodninskega zahtevka upravičenke prejel z dopisom z dne 26. 1. 2010, pri tem tožnik ne navaja kdaj je ta dopis dejansko prejel, vendar bi, ob upoštevanju datuma odločitve sodišča v tem upravnem sporu, že potekel rok osmih dni po opravljeni storitvi, ki ga določa 5. odstavek 40. člena ZBPP. Ker bi bilo s tem tožniku kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), sta obe stranki dolžni šteti, da je tožnik opravil storitev z dnem, ko prejme to sodbo. Tožnik je dolžan toženi stranki izkazati datum prejema te sodbe, v kolikor bo v roku 8 dni (po prejemu te sodbe) svojo že sestavljeno napotnico dopolnil še z dokazili o prejemu negativnih odgovorov pravnih oziroma fizičnih oseb, ki so odklonile izvensodno poravnavo. Na podlagi tako dopolnjene izpolnjene napotnice bo tožena stranka nato odločila na podlagi 6. odstavka 40. člena ZBPP.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.