Jedro

Tisti, ki so v stečajnem postopku prerekali ločitveno pravico, niso nujni sosporniki v pravdi, na katero je ločitveni upnik napoten na podlagi drugega stavka petega odstavka 143. člena ZPPSL.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče v celoti zavrglo tožbo tožeče stranke na ugotovitev ločitvene pravice na nepremičnini parc.

št. X vl. št. Y k.o. Z., ki jo je tožeča stranka vložila na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega senata prvostopnega sodišča pod opr.

št. St 2/2000-48 z dne 21.6.2000 v stečajnem postopku nad dolžnikom

I., i.p.i. d.o.o., J. - v stečaju.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne strinja se, da sta stečajni dolžnik in tožena stranka kot upnica nujna sospornika. Iz določb Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) ni razvidno, da bi bilo potrebno tožiti vse upnike, ki ločitveno pravico prerekajo, in stečajnega dolžnika kot nujne sospornike. Tudi sicer tožena stranka kot upnica in stečajni dolžnik nista v nobeni materialnopravni zvezi. Tožeča stranka je bila napotena na pravdo z dvema sklepoma stečajnega senata in je bila dolžna po vsakem sklepu vložiti tožbo v prekluzivnem 15-dnevnem roku.

Opozarja tudi, da je bila v času odločanja prvostopnega sodišča v zadevi, v kateri je uveljavljala tožeča stranka priznanje ločitvene pravice zoper stečajnega dolžnika I. d.o.o. J. - v stečaju, že izdana ugodilna pravnomočna sodba.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je tožbo tožeče stranke zavrglo zato, ker se je postavilo na stališče, da sta stečajni upravitelj in upnica - tožena stranka, ki sta v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom I., i.p.i. d.o.o., J., prerekala tožeči stranki kot upnici ločitveno pravico na nepremičnini parc. št. X k.o, vpisane v vl. št. Y k.o. Z., nujna sospornika. Zato naj bi bilo mogoče odločati o ločitveni pravici tožeče stranke samo na en način, torej z enotno sodbo. Tožeča stanka pa je vložila dve tožbi na ugotovitev prerekane ločitvene pravice, posebej zoper stečajnega dolžnika in posebej zoper toženo stranko kot stečajno upnico. Iz tega razloga je, ker je menilo, da ni izpolnjena procesna predpostavka (pravni interes za vložitev te tožbe), tožbo tožeče stranke zavrglo, četudi je bila vložena na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega senata v stečajnem postopku nad dolžnikom I. d.o.o. - v stečaju.

Z zgoraj navedenim stališčem prvostopnega sodišča pa se pritožbeno sodišče ne strinja. V obravnavanem primeru je bila tožeča stranka kot ločitveni upnik napotena na pravdo na podlagi drugega stavka petega odstavka 155. člena ZPPSL (sklicevanje stečajnega sodišča v obrazložitvi napotitvenega sklepa na tretji odstavek 144. čl. cit. zakona je napačno). Zato je morala vložiti tožbo zoper vse tiste subjekte, ki so njeno ločitveno pravico prerekali. V ZPPSL ni določila, ki bi ločitvenega upnika zavezovalo, da mora z eno tožbo zajeti kot tožence vse tiste, ki so njegovo pravico prerekali, ker naj bi bili ti nujni sosporniki. V drugem stavku petega odstavka 143. čl. ZPPSL je le določeno, da mora v predpisanem roku začeti pravdo, na katero je napoten. Če želi torej ločitveni upnik doseči, da bo njegova pravica priznana, nima izbire in mora tožiti vse tiste, ki so jo prerekali. Če toži le enega ali nekatere od njih, za tožbo sploh nima interesa, saj njegova ločitvena pravica ne bo mogla biti upoštevana, ker od vseh, ki so jo prerekali, ne bo priznana. V takšnem primeru bi lahko sodišče tožbo zavrglo.

Vendar pa to še ne pomeni, da mora ločitveni upnik s tožbo zajeti prav vse potencialne tožence kot nujne sospornike. To je lahko nemogoče že iz tehničnih razlogov. Tudi v tem konkretnem primeru je tožnik prejel dva napotitvena sklepa, pri čemer je v vsakem od njiju določeno, da mora vložiti tožbo v 15-tih dneh po prejemu sklepa (saj mu sicer ločitvena pravica ne bi bila priznana, ker je ta rok prekluziven). Prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo, da morajo biti nujni sosporniki po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami in zaradi tega dejstva obstaja zakonska nujnost, da so vsi skupaj toženi. V konkretnem primeru pa sta imela stečajni upravitelj in toženec kot drugi upnik različne razloge za prerekanje ločitvene pravice, ki tudi ne pomenijo iste dejanske in pravne podlage. Zato je zaključek prvostopnega sodišča, da gre v tem primeru za nujna sospornika, nepravilen.

Kot opozarja pritožba, prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo, da je v času odločanja prvostopnega sodišča tožnik zoper stečajnega dolžnika, ki je prav tako prerekal njegovo ločitveno pravico, že dosegel pravnomočno ugodilno sodbo. Da pa se bo lahko njegova ločitvena pravica upoštevala v stečajnem postopku, mora doseči ugodilno sodbo tudi v tem postopku (5. odst. 143. čl. ZPPSL). Tožeča stranka ima tako pravni interes za navedeno tožbo zoper toženo stranko. Ker prvostopno sodišče o zadevi ni odločalo vsebinsko, ampak je tožbo nepravilno zavrglo, je pritožbeno sodišče iz vseh razlogov, ki so navedeni zgoraj, pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopnemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).