Jedro

ZPKri kot specialni predpis daje podlago za ponovno odmero pokojnine v primeru štetja časa odvzema prostosti v pokojninsko dobo, vendar pa glede same odmere pokojnine nima posebnih določb, zato je treba uporabiti določbe splošnega predpisa, ki ureja odmero pokojnin. Tožniku je bila v letu 1991 priznana pravica do pokojnine in je bil upokojen po določbah tedaj veljavnega Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji. Določba 90. člena Statuta določa, da invalidska pokojnina skupaj z dodatkom za invalidnost ne sme presegati 85 % pokojninske osnove, to pravilo pa je treba upoštevati tudi v tožnikovem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločba toženca Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 30. 7. 2009 in odločba Območne enote toženca v ... št. … z dne 11. 12. 2008, ter da je toženec tožniku dolžan ponovno odmeriti invalidsko pokojnino.

Zoper zavrnilo sodbo se v laični pritožbi pritožuje tožnik. Iz pritožbe je mogoče razbrati, da tožnik zahteva odmero najugodnejšega povprečja plač za obdobje od 1. 1. 1966 do 31. 12. 1970 in od 1. 1. 1985 do 31. 12. 1989 v višini 85 % od najugodnejšega desetletnega povprečja. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi in odpravi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da je pravilno uporabilo materialno in da ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb postopka, ki jih sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje presojalo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 30. 7. 2009, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote ..., s katero je bilo odločeno, da se zahteva za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrne in da ima upokojenec še naprej pravico do pokojnine po odločbi z dne 24. 10. 1991. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožniku z odločbo z dne 24. 10. 1991 od 31. 12. 1990 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine na podlagi dopolnjene pokojninske dobe v trajanju 35 let, 9 mesecev in 13 dni. Tožniku je bila invalidska pokojnina odmerjena v višini 85 % (76 % glede na dopolnjeno dobo in povečano za 20 % zaradi dodatka na invalidnost) od pokojninske osnove izračunane na podlagi najugodnejšega desetletnega povprečja plač iz obdobja od 1966 do 1975. Tožnik je dne 22. 1. 2008 vložil zahtevek za ponovno odmero starostne pokojnine po Zakonu o popravi krivic (ZPKri; Ur. l. RS, št. 70/05). Tožniku je bil priznan status bivšega političnega zapornika in se mu čas odvzema prostosti od 7. 8. 1986 do 22. 10. 1986 šteje v pokojninsko dobo v dvojnem štetju. Tožnik je v obdobju, ko mu je bil priznan status bivšega političnega zapornika, bil ves čas v delovnem razmerju in se mu je doba v enojnem štetju že upoštevala pri odmeri pokojnine. Tako da mu je mogoče po prej citiranem sklepu komisije za izvajanje ZPKri dobo priznati le v dejanskem trajanju in ne dvojno, kar pomeni, da se zavarovancu dodatno v pokojninsko dobo prizna še 2 meseca in 16 dni zavarovalne dobe. Tako da je tožnik z upoštevanjem naknadno priznane pokojninske dobe skupaj dopolnil 35 let, 11 mesecev in 19 dni pokojninske dobe.

ZPKri kot specialni predpis daje podlago za ponovno odmero pokojnine v primeru štetja časa odvzema prostosti in drugega časa po 6. členu ZPKri v pokojninsko dobo, vendar pa glede same odmere nima posebnih določb, zato je v tem primeru potrebno uporabiti določbe splošnega predpisa, ki ureja odmero pokojnin. Tožniku je bila v letu 1991 priznana pravica do pokojnine in je bil upokojen po določbah tedaj veljavnega Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Statut; Ur. l. SRS, št. 40/83). Določba 90. člena Statuta določa, da invalidska pokojnina skupaj z dodatkom za invalidnost ne sme presegati 85 % pokojninske osnove. Tožniku je bila tako pokojnina odmerjena v najvišjem možnem odstotku (85 %), zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne podlage, da bi se mu pokojnina odmerila v višjem znesku. Pritožbeno sodišče še dodaja, da z upoštevanjem dodatnih 2 mesecev in 16 dni zavarovalne dobe se skupna zavarovalna doba s 35 let, 9 mesecev in 13 dni poveča na 35 let, 11 mesecev in 19 dni, tako, da navedeno povečanje tudi sicer ne bi vplivalo na odmero odstotka. Določba 3. odstavka 6. člena ZPKri za tožnika prav tako ne pride v poštev, saj pri njemu v času, ko je bil zaprt v preiskovalnem zaporu, ni prišlo do prekinitve delovnega razmerja in mu je bila plača v letu 1986 tudi v celoti izplačana.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožnikov zahtevek za odpravo odločb toženca zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tožniku že pojasnilo, da glede na citirani 181. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/05) ter dokončno in pravnomočno odločbo toženca z dne 24. 10. 1991 ni mogoče na novo ugotavljati pokojninske osnove zaradi najugodnejšega desetletnega obdobja. Tako so tudi pritožbene navedbe, da je potrebno tožniku pri najugodnejšem desetletnem povprečju plač upoštevati obdobje od 1. 1. 1966 do 31. 12. 1970 in od 1. 1. 1985 do 31. 12. 1989 irelevantne. Ob tem pritožbeno sodišče še poudarja, da je predmet tega spora presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženke z dne 30. 7. 2009 v zvezi z odločbo toženke z dne 11. 12. 2008, torej zadeva v postopku, ki se je začel na zahtevo tožnika z dne 22. 1. 2008, kjer je ta zahteval, da je potrebno upoštevati naknadno priznano pokojninsko dobo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.