Jedro

Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče izdalo sodbo za plačilo zneska 21.272,16 EUR, pri čemer je v 11. točki obrazložitve sodišče navedlo, da je tožena stranka pripoznala del tožbenega zahtevka v znesku 7.205,00 EUR ter da je navedeni znesek tudi dejansko plačala dne 28. 2. 2017, kar med strankama naj ne bi bilo sporno. V kolikor je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek, bi posledično moralo sodišče izdati sodbo na podlagi pripoznave po določilih 316. člena ZPP in to tudi ustrezno obrazložiti.

Pravna teorija in praksa loči med pripoznavo tožbenega zahtevka in priznanjem, kar bo moralo sodišče v ponovljenem postopku razčistiti in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti, tako glede eventualne pripoznave, priznanja zahtevka in tudi umika tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 21.272,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2017 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.929,59 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Prav tako je odločilo, da tožena stranka sama krije njej nastale stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in navaja, da se sodba o odločilnih razlogih ne da preizkusiti. Tožena stranka je del tožbenega zahtevka v višini 7.205,35 EUR priznala med postopkom, zato bi moralo sodišče v tem delu izdati sodbo na podlagi pripoznave, kar pa sodišče ni storilo. Tožena stranka je dolg priznala, pri čemer je izrecno navedla, da priznava zahtevek iz naslova vračila BVP, katerega je dne 28. 2. 2017 plačala. Razlogi sodišča v obrazložitvi so tako v nasprotju s trditvami in listinami v spisu, saj gre za zahtevek, ki je bil priznan. Tožeča stranka se je sklicevala na odločbo A., kar pa ni dopustno. Trditvena podlaga tožbenega zahtevka mora biti navedena že v sami tožbi, da jo lahko nasprotna stranka oziroma tožena stranka substancirano prereka. Sklicevanje na odločbo drugega organa brez substanciranih navedb in razlogov v tožbi, se tako ne more preizkusiti (VSRS, opr. št. II Ips 110/2014). Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi odločbe A. utemeljilo višino tožbenega zahtevka. Višina tožbenega zahtevka je bila nesporna le pri zahtevku za BVP, kar je tožena stranka tudi nesporno priznala in plačala. Ostali zahtevki, ki se nanašajo na plačilo preveč izplačanih sredstev iz BVP v višini 3.862,32 EUR drugim zaposlenim delavcem tožeče stranke ne morejo biti predmet tega spora, saj so slednji denarna sredstva prejeli na svoj osebni račun in so bili domnevno neupravičeno obogateni. Tožena stranka nikoli ni odredila delavcu družbe B. d. o. o. D.D., da iz računa tožeče stranke prenakaže sredstva za potrebe članov BVP. Slednji je imel vsa pooblastila, da s sredstvi razpolaga brez omejitev. Vsakemu prosilcu izplačila iz BVP je delavec D.D. nakazal domnevno razpoložljivo vsoto sredstev na računu BVP samostojno. Družba B. d. o. o. je opravljala računovodske storitve za tožečo stranko, pa ni pravočasno plačala prispevkov za zaposlene delavce tožeče stranke v letu 2011, zato je takrat na A. v mesecu juniju 2011 blokiral proračunska sredstva, ki so bila nakazana namensko za plače zaposlenim delavcem. Tudi zahtevek plačila iz naslova odločbe A. z dne 25. 1. 2012 ne predstavlja škode iz naslova vzgojno izobraževalne dejavnosti, ampak nepravilnosti pri opravljanju računovodskih storitev pogodbenega partnerja B. d. o. o. Tudi zahtevek iz naslova neupravičeno izplačanih potnih stroškov v skupni višini 1.859,88 EUR, katere je obračunal delavec B. d. o. o. D.D. ne more predstavljati škode toženi stranki. Stroški na službenem potovanju predstavljajo dejanske stroške, ni pa nujno, da so to tudi davčno priznani stroški. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe je neutemeljen, saj tožeča stranka ni imela podlage, tožena stranka pa na tek zamudnih obresti ni mogla vplivati.

Tožena stranka na odločbo A., vročeno tožeči stranki dne 27. 1. 2012, ni vložila pravnega sredstva, da je odločitev nepravilna, tožena stranka pa takrat ni imela več možnost pritožbe vložiti, ker ni bila več v prostorih tožeče stranke. Nesporno je tudi, da je družba B. d. o. o. s pogodbo o prevzemu povračila škode tožeči stranki, nastali v zvezi z opravljanjem računovodskih storitev, delno že izplačala odškodnino v višini 82.743,29 EUR. V teku je še gospodarski spor pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti opr. št. I Pg 72/2015 za plačilo škode tožeči stranki v višini 102.761,53 EUR in 111.946,54 EUR, v katere vpogled je tožena stranka predlagala, vendar je sodišče ta dokazni predlog brez utemeljitve zavrnilo. Ob predpostavki, da sta oba tožbena zahtevka iz pravde opr. št. I Pg 72/2015 utemeljena, ter delno tudi že plačana škoda s strani družbe B. d. o. o. v višini 82.743,29 EUR, to pomeni, da je družba B. d. o. o. skupaj z delavcem D.D. prevzela odgovornost za povračilo celotne škode, tudi te, saj znesek presega več kot 250.000,00 EUR. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo določb 182. člena ZDR, kjer je delavec (tudi poslovodja) odškodninsko odgovoren družbi za škodo, povzročeno naklepno oziroma iz hude malomarnosti. V konkretnem primeru pa niti naklepa niti hude malomarnosti toženi stranki ni mogoče očitati, saj je družba B. d. o. o. kot dober gospodarstvenik iz 6. člena OZ prevzela obveznost opravljati računovodske storitve. Zato je bilo od nje mogoče pričakovati, da bo na morebitne nepravilnosti in spremembe zakonodaje opozorila drugo pogodbeno stranko. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke, in sicer: protipravno ravnanje, odgovornost, vzročna zveza in nastala posledica, vendar v konkretnem primeru manjkata odgovornost in vzročna zveza, zato se toženi stranki ne more očitati odškodninska odgovornost, saj je slednjo prevzela družba B. d. o. o. in jo s priznanjem delno tudi že poravnala. Tožena stranka je bila tudi oproščena storitve vseh treh očitanih kaznivih dejanj, ki so bile podlaga za izdajo sodbe sodišča opr. št. Pd 85/2012, zato je utemeljen ugovor neobstoja odgovornosti oziroma prekinitev vzročne zveze, saj je poravnavo celotne škode tožeči stranki že prevzela družba B. d. o. o. v pogodbi z dne 26. 10. 2011, torej do takrat znano oziroma neznano bodočo škodo. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določilo 282. člena OZ, saj priznanega dela tožbenega zahtevka ne bi smelo upoštevati kot plačilo zakonitih zamudnih obresti, saj je šlo za priznanje glavnice po vloženi tožbi. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno zavrne tožbeni zahtevek nad priznanim delom tožbenega zahtevka, saj ga je tožena stranka že izpolnila. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožeča stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka iz odločbe. Tožena stranka je v zvezi z očitanimi nakazili bila odgovorna oseba in hkrati edina pooblaščena za podpisovanje nalogov glede računa BVP in teh pooblastil ni mogla veljavno prenesti s sklenjeno pogodbo za opravljanje računovodskih storitev na računovodski servis oziroma delavca tega servisa D.D.. Njena odgovornost za škodo je bila ugotovljena s pravnomočno odločbo sodišča v zvezi s sporom o zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zadevi opr. št. Pd 85/2002, potrjeno z odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 192/2013 z dne 25. 3. 2014. Tožena stranka se s prelaganjem odgovornosti na pogodbenega partnerja ne more uspešno razbremeniti svoje odgovornosti. Tožena stranka je odškodninsko odgovorna tožeči stranki. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče storilo bistvene kršitve iz 8. točke in 14. točke 339. člena ZPP ter da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni obrazložilo, zakaj je posamezne dokazne predloge zavrnilo, tako da se sodba v tem delu ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe.

7. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče izdalo sodbo za plačilo zneska 21.272,16 EUR, pri čemer je v 11. točki obrazložitve sodišče navedlo, da je tožena stranka pripoznala del tožbenega zahtevka v znesku 7.205,00 EUR ter da je navedeni znesek tudi dejansko plačala dne 28. 2. 2017, kar med strankama naj ne bi bilo sporno. V kolikor je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek, bi posledično moralo sodišče izdati sodbo na podlagi pripoznave po določilih 316. člena ZPP in to tudi ustrezno obrazložiti. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložilo, da je tožeča stranka dne 7. 3. 2017 delno umaknila tožbo in zahtevala plačilo 21.272,16 EUR, pri čemer pa sodišče prve stopnje tudi ni odločalo o umiku tožbe, upoštevaje določila 188. člena ZPP in pri tem izdalo sklep o ustavitvi postopka.

8. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da iz zapisnika glavne obravnave z dne 19. 5. 2016, na katerega se sklicuje sodišče, ne izhaja, da bi tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek, pač pa izhaja, da tožena stranka priznava del zahtevka iz naslova opravljenih izplačil iz BVP toženi stranki v znesku 7.205,35 EUR in obresti od vložitve tožbe dalje. Pritožbeno sodišče navaja, da pravna teorija in praksa loči med pripoznavo tožbenega zahtevka in priznanjem, kar bo moralo sodišče v ponovljenem postopku razčistiti in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti, tako glede eventualne pripoznave, priznanja zahtevka in tudi umika tožbenega zahtevka.

9. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke glede pravilne uporabe materialnega prava, in sicer določil 182. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), pri čemer navedeni člen ureja odškodninsko odgovornost delavcev in določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. Sodišče v svoji obrazložitvi navedenega ni ugotavljalo. Prav tako pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjene vse štiri predpostavke kumulativno, in sicer: protipravno ravnanje, odgovornost, vzročna zveza in nastala posledica, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kar vse bo moralo sodišče ugotavljati v ponovljenem postopku.

10. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni v ničemer ugotavljalo višine terjatev oziroma ali gre za tožbene zahtevke, ki jih je tožeča stranka morda dobila povrnjene od družbe B. d. o. o., C., saj zgolj odločba A. ne more predstavljati pravne podlage za plačilo odškodnine. Prav tako je utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da v kolikor so bili določeni zahtevki izplačani iz sredstev BVP v višini 3.862,32 EUR drugim zaposlenim delavcem, bi tožeča stranka morala navedena sredstva od njih zahtevati in toženi stranki ni mogoče avtomatično naprtiti plačila odškodnine za navedene zneske, saj so primarni zavezanci za nepravilno izplačilo sredstev delavci, ki so kot je zatrjevala tožena stranka dejansko ta sredstva prejeli na svoj osebni račun. Navedenga sodišče niti ni ugotavljalo, tožeča stranka pa niti ni zatrjevala, da je morebiti neuspešno sredstva terjala od delavcev. V kolikor pa so posamezni delavci tožeči stranki vrnili neupravičena sredstva, pa tožeča stranka ne more biti dvakrat poplačana za iste terjatve oziroma tožena stranka ne more uspešno terjati še odškodnino od tožene stranke.

11. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za finančno zapleten primer, tako da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v primeru, če se stranki ne bosta strinjali glede višine terjatev nedvomno postaviti izvedenca finančne stroke, ki bo lahko ugotovil, koliko je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.