Jedro

V času vložitve nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni več veljal ZPIZ-1, pač pa ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013. Z novim zakonom se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve in posledično izpodbijani odločbi toženca o zavrženju tožničine zahteve nista pravilni in zakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 5. 2014 in sklep tožene stranke št. ... z dne 9. 1. 2014 ter se zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 5. 2014 in sklep tožene stranke št. ... z dne 9. 1. 2014 ter se ji prizna pravica do vdovske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. Navaja, da iz odločbe izhaja nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Z odločbo z dne 23. 5. 2014 je območna enota toženca zavrnila njeno zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine. V obrazložitvi se je najprej sklicevala na pogoje iz 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), nato pa na pogoje, določene v 52. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Zato je vložila zahtevo za obnovo postopka za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na podlagi pokojninske dobe, ki jo je njen pokojni mož pridobil v Republiki Sloveniji. Zahteve ni dopolnila, ker ni imela nikogar, ki bi ji svetoval. Ne strinja se, da umrli zavarovanec ni bil uživalec pokojnine na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja. Prav tako se ne strinja, da toženca ne zanima, da ima vdovsko pokojnino priznano v BIH. Sam zavod je v obrazložitvi navedel, naj vloži zahtevo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na podlagi slovenske pokojninske dobe, dopolnjene pri zavodu, ko bo začel veljati Sporazum. Glede na to, da Sporazum že nekaj let velja in da ima pravico, je vložila predlog za obnovo postopka. Predlaga odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do vdovske pokojnine.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusi zadevo v obsegu pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Po takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Nepravilna uporaba določb ZUP pa pomeni nepravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec na podlagi tožničine zahteve, vložene 14. 5. 2012 z odločbo št. ... z dne 12. 11. 2012 zavrnil zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Zoper to odločbo se tožnica ni pritožila, tako da je postala dokončna in pravnomočna.

6. Nato je dne 2. 9. 2013 tožnica pri tožencu ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Toženec je takšno zahtevo, vloženo 2. 9. 2013 s sklepom opr. št. ... z dne 9. 1. 2014, potrjenim z dokončno odločbo št. ... z dne 23. 5. 2014, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel z obrazložitvijo, da je bilo o pravici do vdovske pokojnine že pravnomočno odločeno in da se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. Citirana dokončna odločba z dne 23. 5. 2014 in prvostopni sklep z dne 9. 1. 2014 sta predmet presoje v tem postopku, sporno pa je, ali gre v konkretnem primeru za dejanski iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in za pogoje za zavrženje zahteve.

7. Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP se zahteva zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako pa ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8. V obravnavanem primeru je toženec tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine z odločbo z dne 12. 11. 2012 zavrnil na podlagi 110. člena v zvezi s 421. členom ZPIZ-1 ob ugotovitvi, da je tožnica na dan moževe smrti dopolnila 42 let in 9 mesecev oziroma na dan, ko je otroku prenehala pravica do družinske pokojnine, 45 let in 9 mesecev in da ne izpolnjuje pogojev starosti, določenih v 110. členu ZPIZ-1. Dejansko stanje glede tožničine starosti na dan moževe smrti, prav tako pa glede starosti na dan, ko je otroku prenehala pravica do družinske pokojnine, se na dan 2. 9. 2013, ko je tožnica ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, nedvomno ni spremenilo, ker je sodišče prve stopnje in že pred tem toženec, pravilno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da je citirana odločba toženca z dne 12. 11. 2012 o zavrnitvi pravice do vdovske pokojnine pravnomočna. Vendar pa na dan 2. 9. 2013, ko je tožnica vložila novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ni več veljal ZPIZ-1, pač pa ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013. S tem pa se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve, zaradi česar izpodbijani odločbi toženca in sicer dokončna odločba z dne 23. 5. 2014 in sklep prvostopnega organa z dne 9. 1. 2014 o zavrženju tožničine zahteve, nista pravilna in zakonita.

9. Glede na spremenjeno pravno podlago, je zato o tožničini zahtevi vloženi 2. 9. 2013, potrebno odločiti po vsebini in ugotoviti, ali so pri tožnici glede na pogoje, določene v ZPIZ-2, izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine, in ali je tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine utemeljena ali ne.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 23. 5. 2014 in sklep z dne 9. 1. 2014 in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Ker toženec o tožničini zahtevi še ni odločal vsebinsko in presojal, ali je tožničina zahteva utemeljena ali ne, bo to storil v novem postopku in torej meritorno odločil o tožničini zahtevi na podlagi ZPIZ-2.