Jedro

Tožniku ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine, ker kot invalid III. kategorije ni dopolnil 63 let starosti, popolna izguba delovne zmožnosti in s tem razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti pa ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca z dne 8. 9. 2010 in z dne 28. 12. 2009, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu od 26. 8. 2009 dalje in mu prizna pravico do invalidske pokojnine od 1. 9. 2009 dalje s tem, da je toženec dolžan odločiti o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine s posebno upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe (I. točka izreka izpodbijane sodbe) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 9. 9. 2010 in 28. 12. 2009 ter, da se tožniku prizna pravica do invalidnine za 50 % telesno okvaro, zaradi poškodbe pri delu od 25. 8. 2009 dalje (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodišče v nasprotju z listinsko dokumentacijo nekritično sledilo izvedeniškemu mnenju, čeprav je iz predloženega izvedeniškega mnenja dr. A.A. razvidno, da tožnik glede na svoje zdravstveno stanje ni sposoben za nikakršno delo. Pritožnik se ne strinja z izvedeniškim mnenjem, ki ga je podal prof. dr. A.B., iz katerega izhaja, da se pritožniku od 1993 leta zdravstveno stanje ni poslabšalo. Takšno mnenje je sporno, ker se izvedenec v svojem mnenju v ničemer ni opredelil do podanega mnenja dr. A..A., ki je tožnika tudi osebno pregledal, za razliko od dr. A.B., kateri si niti ni pridobil celovite zdravniške dokumentacije tožnika. Ta tudi ni ocenil tožnikove dela zmožnosti ob upoštevanju opisa delovnega mesta tožnika. Tožnik je bil zaradi dolgoletnega neprekinjenega bolniškega staleža obravnavan pri Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu ..., katerega strokovni tim je izdal mnenje, da tožnik ni sposoben opravljati svojega dela ob dosedanjih omejitvah, pač pa le s polovičnim delovnim časom z omejitvami – pretežno sedeče delo z možnostjo, da se vstane in razhodi. Zdravstvene težave tožnika so razvidne iz zdravstvenega kartona, potrjuje pa jih tudi večleten neprekinjen bolniški stalež, kar vse kaže, da se je zdravstveno stanje tožnika od leta 1993 dalje vsaj v določenem delu poslabšalo. Sodišče bi moralo zaradi ugotavljanja dejanskega stanja, ne glede na predloge strank, zaslišati lečečega zdravnika oziroma izvedenca ortopeda in dodatno izvesti dokaze v smeri ugotavljanja preostale dela zmožnosti tožnika. Pritožba meni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in da je bila izpodbijana sodba izdana preuranjeno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 8. 9. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo toženke z dne 28. 12. 2009, s katero je ta zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, saj je menila, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, kakor je bila ugotovljena z odločbo z dne 19. 10. 1993. Sodišče je presojalo tudi dokončno odločbo toženca z dne 9. 9. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Območne enote ... z dne 28. 12. 2009, s katero je bilo odločeno o pravici do invalidnine za telesno okvaro in sicer tako, da tožnik nima pravice do invalidnine za 30 % telesno okvaro, nastalo dne 30. 9. 1992 zaradi bolezni.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, predvsem pa s pomočjo sodnega izvedenca za ortopedsko kirurgijo, prof. dr. A.B., ki ga je podal v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 29. 3. 2012, pri tožniku s strani gibalnega sistema ne obstaja druga telesna okvara, kakor je bila ugotovljena s strani tožene stranke. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje, ki je kot izvedenski organ pri toženi stranki dne 13. 7. 2010 podala izvedensko mnenje, izhaja, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni od 30. 9. 1992 in še nadalje podana 30 % telesna okvara po poglavju VIII. točka 1 C (popolna izguba enega segmetna lombalne regije). Iz obrazložitve izvedenskega mnenja tudi izhaja, da niso izpolnjeni kriteriji za ugotovitev telesne okvare ob kontrakturi ramenskih sklepov po poglavju VI. B točka 8 C veljavnega Seznama telesnih okvar. Navedena telesna okvara je pri tožniku bila ugotovljena že v okviru izdane odločbe z dne 19. 10. 1993. S sodbo opr. št. Ps 1126/94 z dne 2. 12. 1997 je bil že zavrnjen tožnikov zahtevek glede tega, da ima druge telesne okvare in vzrok nastanka telesne okvare. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z navedbami sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na pravico tožnika do invalidnine za telesno okvaro, kakor je to navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 13. 14. in 15. Tožnik se sicer pritožuje zoper celotno sodbo vendar v pritožbi ne navede in ne opredeli pritožbenih razlogov, oziroma jih ne konkretizira glede zavrnilnega dela v točki II izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na invalidnino za telesno okvaro.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče nekritično sledilo sodnemu izvedeniškemu mnenju prof. dr. A.B. iz katerega izhaja, da se pri tožniku od leta 1993 ni poslabšalo zdravstveno stanje. V predmetnem sporu je tožnik uveljavljal odpravo odločbe toženca ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je v posledici tako postavljenega tožbenega zahtevka ugotavljalo, ali je pri tožniku zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni bilo mogoče odpraviti z zdravljenem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), prišlo do popolne nezmožnosti za delo, da torej tožnik ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela in da nima več preostale delovne zmožnosti, da je torej pri njemu podana I. kategorija invalidnosti. V 67. členu ZPIZ-1 je določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Pri tožniku je podana invalidnost III. kategorije invalidnosti, ne izpolnjuje pa dodatnega pogoja 63. let starosti, saj je rojen 1. 7. 1958 in mu tako sodišče prve stopnje upravičeno ni priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Protispisne so pritožbene navedbe, da sodni izvedenec ni osebno pregledal tožnika. Iz izvedenskega mnenja na strani 3 je posebno poglavje osebni pregled, ki ga je izvedenec opravil dne 22. 12. 2011. Pri tožniku je izvedenec ugotovil, da gre predvsem za degenerativne spremembe ledvene in vratne hrbtenice ter nakazane lažje degenerativne spremembe kolkov. Zaradi teh sprememb pa je tožnik še vedno sposoben opravljati lažje razgibano delo, kot je bilo določeno z odločbo ZPIZ-a v letu 1993. Po odločbi toženke iz leta 1993 je tožnik sposoben v polnem delovnem času za delo brez dvigovanja in prenašanja bremen, ni za delo v prisiljenem položaju, pretežno sedeče delo z občasno hojo. Protispisne so navedbe, da izvedenec ni ocenil tožnikove dela zmožnosti ob upoštevanju opisa delovnega mesta tožnika. Iz sklepa sodišča prve stopnje ob postavitvi sodnega izvedenca z dne 2. 12. 2011 je razvidno, da je naloga izvedenca, da na podlagi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter zdravstvenem kartonu tožnika in po opravljenem osebnem pregledu poda mnenje o tožnikovem dela zmožnosti v času odločanja na invalidskih komisijah in sicer, ali je bil tožnik še nadalje, tako kot od 7. 10. 1993, zmožen v polnem delovnem času opravljati delo brez dvigovanja in prenašanja bremen, brez dela v prisiljenem položaju, pretežno sedeče delo z občasno hojo. Delovna anamneza tožnika je podana pod točko 4 izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 16. 11. 2009. V njej je med drugim navedeno, da ga bo delodajalec po zaključku staleža razporedil na delovno mesto arhivarja V, kjer bo urejal in pregledoval gradivo, prispelo kurirsko pošto, ki jo bo uredil in arhiviral ter nadziral bo vstop in izstop v varstveno območje centralnega registra. Delo je osemurno, dve uri s slikovnim zaslonom, pretežno sede, s hojo po ravnem in tudi po stopnicah, brez dvigovanja rok nad višino ramen, brez prenašanja težjih bremen, v urejenih mikroklimatskih pogojih.

Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je bil tožnik leta 2010 večkrat pregledan pri ortopedu dr. A.A. V ..., nikoli pa ni bil hospitaliziran, čeprav omenja ortoped možnost operativnega zdravljenja ledvene hrbtenice. V izvedenskem mnenju, ki ga je napisal na željo tožnika tudi omenja, da bi bila potrebna ponovna ocena invalidnosti in predlaga dokončno upokojitev. Navedeni citati iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca kažejo na to, da je sodni izvedenec navedeno mnenje specialista ortopeda z dne 22. 7. 2010 pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval. Že sodišče prve stopnje pa je v zvezi s sodnim izvedenskim mnenjem navedlo, da tožnik nanj ni podal nobenih pripomb.

Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP (1. odstavek 337. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca o invalidnosti sporno, ker se ta v svojem mnenju v ničemer ne opredeli do podanega mnenja dr. A.A., da izvedenec ni ocenil tožnikove dela zmožnosti ob upoštevanju opisa delovnega mesta tožnika, so nedovoljene pritožbene novote.

Kot je bilo že rečeno je sodišče prve stopnje presojalo dokončno odločbo toženca z dne 8. 9. 2010. Tako poročilo o obravnavi v rehabilitacijskem timu URI-... z dne 23. 2. 2011 ne more predstavljati dokaza, ki bi lahko vplival na pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, saj je izdelano skoraj pol leta po izdaji dokončne odločbe in prav tako predstavlja pritožbeno novoto, ki jo je tožnik priložil šele skupaj s pritožbo, čeprav je bilo poročilo izdelano pred prvo obravnavo pred sodiščem prve stopnje dne 2. 12. 2011. V socialnih sporih je določeno načelo materialne resnice ter preiskovalno načelo, saj je vsebina socialnega spora drugačna kot v pravdnem ali individualnem delovnem sporu in je tudi načelo dispozitivnosti bolj omejeno. Ob navedenem pa ostaja dolžnost strank, da navedejo vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njihovih predlogov, ponudijo dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njihovih navedb in se izjavijo o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje ob izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, ki mu tožnik v ničemer ni nasprotoval (torej se je z njim in njegovimi zaključki strinjal), ni imelo nobenih razlogov, da bi izvajalo dokaze po uradni dolžnosti, saj je že po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke lahko ugotovilo dejstva, pomembna za odločitev. Pomembna dejstva za odločitev pa so bila, da tožnik ob svojem zdravstvenem stanju še naprej lahko opravlja dela v okviru že prej ugotovljene invalidnosti III. kategorije in da ne izpolnjuje pogojev iz 67. člena ZPIZ-1 za invalidsko pokojnino.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel nosi stroške pritožbe sam (1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).