Jedro

V 3. odstavku 200. člena ZDR-1 je določeno, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnica je za prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki zvedela najkasneje ob poteku pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, to je dne 31. 3. 2015, oziroma ko je podpisala pogodbo z drugim delodajalcem. Tožbo za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas pa je tožnica vložila 12. 8. 2015. Ker tožnica zoper toženo stranko tožbe ni vložila v zakonskem 30-dnevnem roku iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (274. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je tožbo tožnice zavrglo (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, kjer je sodišče zmotno opredelilo rok za vložitev predmetne tožbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice in ji naloži stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi s tekom od 15 dni od prejema sodbe do plačila, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Navaja, da se je tožnica zaposlila pri toženi stranki dne 16. 4. 2013 za določen čas do 31. 3. 2015. Po poteku zadnje pogodbe za določen čas je bila tožnica napotena, da podpiše pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z družbo A. d.o.o., pri čemer ji je bilo obrazloženo, da bo še vedno nadaljevala delo pri toženi stranki in da se zanjo ne bo ničesar spremenilo. Tožnica je podpisala pogodbo z družbo A. d.o.o., ki ji je bila odpovedana iz poslovnih razlogov 14. 7. 2015, pogodbo pa je družba A. d.o.o. odpovedala po izrecnih navodilih tožene stranke, ker za tožnico naj ne bi imela dela. Gre za konstrukt navideznega zaposlovanja preko družbe A. d.o.o., s čemer se je tožena stranka izognila zakonski omejitvi sklepanja pogodb za določen čas za obdobje, daljše od dveh let. Tožnica je laik, ki seveda ni povsem razumela, zakaj mora podpisovati novo pogodbo o zaposlitvi z novo družbo, če pa bo še vedno delala za toženo stranko. Upravičeno je menila, da je še vedno de facto v delovnem razmerju pri toženi stranki. Šele ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2015 je bila seznanjena s tem, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo in je to tudi kritični datum, po katerem je potrebno presojati pravočasnost predmetne tožbe. Tožnica je sicer vložila tožbo zoper družbo A. d.o.o. (zaradi neveljavnosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi), ki je še v teku pred Delovnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. Pd 296/2015. V predmetnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tudi po prenehanju pogodbe s tožnico dalje iskala delovni kader za isto delovno mesto preko družbe A. d.o.o. Na način ravnanja tožene stranke je tožnici bilo onemogočeno učinkovito pravno varstvo. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in navaja, da je zmotno stališče tožnice, da ji je rok za vložitev tožbe pričel teči šele z dnem 14. 7. 2015, ko je tožnici prenehala pogodba o zaposlitvi, sklenjena z delodajalcem za zagotavljanje dela, to je družbo A. d.o.o. Svoje stališče tožnica utemeljuje s tem, da naj bi bila pravni laik in da ni povsem razumela, zakaj mora podpisovati pogodbe z novo družbo A. d.o.o., če bo še vedno delala za toženo stranko. Tudi v takšnem primeru velja pravna maksima ignorantia iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje). ZDR-1 v 1. odstavku 79. člena jasno določa, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, pri čemer 3. odstavek 200. člena določa, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Pritožbeno sklicevanje na nepoznavanje prava pa ne more vplivati na trenutek, kdaj je tožnici prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 31. 1. 2015, sklenjena s toženo stranko za določen čas do 31. 3. 2015, niti posledično na začetek roka za vložitev tožbe iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Družba A. d.o.o. kot delodajalec opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu ponudniku. Tožnica je delala pri toženi stranki kot t.i agencijski oziroma napoteni delavec, tožena stranka pa je bila v vlogi uporabnika in ne delodajalca. ZDR-1 v 2. odstavku 59. člena jasno določa, v katerih primerih uporabnik ne sme uporabljati dela napotenih delavcev. Med naštetimi prepovedmi ni nikjer vključen primer, da tožena stranka na prostih delovnih mestih v svojih poslovalnicah ne bi smela uporabljati dela napotenih delavcev, četudi bi pred tem imeli s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Prav tako nobeden predpis ne prepoveduje uporabniku, da določenega agencijskega delavca nadomesti z drugim agencijskim delavcem, pri čemer ob tem v nasprotju s pritožbenimi navedbami vsekakor ne velja, da je uporabnik tega novega agencijskega delavca zaposlil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v povezavi s 366. členom ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje.

6. Iz predloženega spisa izhaja, da je tožnica vložila tožbo zoper toženo stranko zaradi transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas in pri tem navedla, da je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi štirih zaporedoma sklenjenih pogodb o zaposlitvi od 16. 5. 2013 do 31. 5. 2015. Po preteku zadnje pogodbe o zaposlitvi je delo nadaljevala pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z družbo A. d.o.o. kot napotena delavka k toženi stranki.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica prepozno vložila tožbo, ker je ni vložila v zakonitem 30-dnevnem roku iz 3. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki sicer določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem. Navedeni 30-dnevni rok je prekluzivni rok, z njegovim potekom pa preneha pravica zahtevati sodno varstvo. Dejstvo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki je tožnica najkasneje zvedela ob poteku določena časa pri toženi stranki dne 31. 3. 2015, oziroma ko je podpisala pogodbo z drugim delodajalcem A. d.o.o. Tožnica pa je vložila tožbo 12. 8. 2015, torej prepozno. Navedenega ne spremeni tudi dejstvo, da je tožnica z družbo A. d.o.o. sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pri čemer jo ne more opravičevati tudi pritožbena navedba, da je tožnica laik ter da je menila, da je še vedno de facto v delovnem razmerju pri toženi stranki. Po določilih 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, pri čemer iz zadnje pogodbe v 5. členu izrecno izhaja, da se sklepa za določen čas od 16. 2. 2015 do 31. 3. 2015. Glede na to, da je tožnica vložila tožbo 12. 8. 2015, jo je nedvomno vložila prepozno, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo na podlagi določil 274. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.