Jedro

Ker gre v primeru drugotožene stranke za nadaljnje prenose lastninske pravice oziroma za kasnejša razpolaganja z nepremičninami, kjer zapustnik ni bil več pogodbena stranka, ni relevantno, za kakšne pogodbe (kupne ali darilne, odplačne ali neodplačne) je v resnici sploh šlo. Ker torej ni bil zapustnik tisti, ki bi s pravnimi posli karkoli prenašal na drugotoženko, ob upoštevanju, da je predmet konkretnega spora vštevanje daril v dedni delež, je zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo pravilna.

Dokazno breme, da sta stranki želeli nekaj drugega, kot sta zapisali (in sicer darilno pogodbo namesto kupoprodajne pogodbe), je na strani tožnika. Dejansko pa je sodišče dokazno breme (zmotno) naložilo prvotožencu.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi prvega toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Tožnik in druga toženka sta dolžna kriti vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnik, pokojni A. P., podaril prvotožencu A. C. P. solasten delež ½ nepremičnine parc. št. 433/0, k. o. X in ½ nepremičnine parc. št. 434/0, k. o. X in da je prvotoženec dolžan dopustiti, da se to darilo – solasten delež ½ nepremičnine parc. št. 433/0, k. o. X in ½ nepremičnine parc. št. 434/0, k. o. X upošteva pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine v zapuščinskem postopku po pokojnem A. P. in se prvotožencu A. C. P. vračuna v njegov dedni delež, zaradi česar je prvotoženec dolžan v roku 15 dni od prejema prepisa te sodbe povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 7.701,55 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od prejema prepisa te sodbe dalje, do dne plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je zapustnik, pokojni A. P., podaril drugotoženki A. B. solasten delež ½ nepremičnine parc. št. 433/0, k. o. X in ½ nepremičnine 434/0, k. o. X; da je drugotoženka dolžna dopustiti, da se to darilo – solasten delež ½ nepremičnine parc. št. 433/0, k. o. X in ½ nepremičnine 434/0, k. o. X upošteva pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine v zapuščinskem postopku po pokojnem A. P. in se drugotoženki A. B. vračuna v njen dedni delež; s stroškovno posledico (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da se sodišče sklicuje na listino „Moja oporoka“ z dne 20. 5. 1975, kjer je zapustnik zapisal, da je sin A. dobil ½ hiše na K. 3, torej je drugo polovico prejela v dar drugotoženka, kar je sama večkrat zapisala in priznala. Gre za jasen zapis, ki ne terja dodatne gramatikalne razlage. Sodišče je oprlo svojo odločitev na izjavo drugotoženke, ki jo je ocenilo za verodostojno in ji je poklonilo vso vero, čeprav ni predložila prav nobenega dokaza, da sta ona ali njen mož karkoli plačala po sklenjeni pogodbi. Po drugi strani pa sodišče meni, da je bila pogodba sklenjena „v zahvalo“, ker je pokojni mož drugotoženke uspel doseči izselitev stanovalcev. Zmotna je ugotovitev sodišča, da drugotoženka do solastnega deleža ni prišla na podlagi pravnega posla. Sodišče je prezrlo dve listini, ki se po vsebini skladata z zapustnikovo „Mojo oporoko“ in sicer dopis, naslovljen na B. na G. z dne 1. 3. 1985, kjer jasno zapiše, da stanuje z družino v L. „v nama solastni hiši, ki nama jo je podaril pokojni oče, že prek 30 let“. Iz izjave z dne 12. 3. 1950, ki jo je podpisala drugotoženka, celo pred dvema pričama in je del besedila očitno prečrtal zapustnik, pa jasno izhaja, da izjavlja, da bo E. ¼ hiše K. prepisal na njo samo zato, da bi lažje dobila stanovanje. Tudi sama drugotoženka je v zapuščinskem postopku D 717/2007 z dne 21. 11. 2011 podala zahtevo za vštevanje daril tudi za prvotoženca. Podala je trditev, da je od očeta prejel celotno K. in da je kupna pogodba bila fiktivna. Tožnik je predložil lastnoročna pisma zapustnika, ki jih je sodišče prezrlo, kot da jih ni v spisu. Izpovedba drugotoženke, priče Al. B. (ki je bil v času sklepanja pogodbe star 9 let) in izpovedba prvotoženca se izkažejo za neverodostojne. Sodišče je prezrlo izjave tretjetoženke M. P., ki jih je podala že v drugih postopkih. Sodišče se ni opredelilo do nadaljnjih fiktivnih poslov, ki so se dogajali s K. 3. Kupoprodajna pogodba med prvotožencem in drugotoženko (A 13), darilna pogodba prvotoženke nazaj drugotožencu z dne 20. 7. 1956 (A 44), darilna pogodba prvotoženca na tožnika in tretjetoženko z dne 5. 12. 1957, darilna pogodba prvotoženca na drugotoženko z dne 8. 6. 1962 (A 15). Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik sam je pripravil mnenje s prilogami, ki so sestavni del pritožbe.

3. Zoper I. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje prvi toženec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v celoti zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje pred drugim sodnikom. Navaja, da bi moralo biti sodišče prepričano o gotovosti svoje odločitve, ne pa o večji ali manjši verjetnosti, še posebej, ker je dokazno breme v tej zadevi na strani tožnika. Sodišče povsem zanemari neizpodbitne materialne dokaze, da sta oče in prvi toženec za predmetno nepremičnino podpisala kupoprodajno pogodbo, da je bila v pogodbi določena kupnina takratnih 490.000,00 DIN, da je bila pogodba predložena na takratni MLO oddelek za finance, da je bil plačan prometni davek, da je bila overjena na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Za sodišče listine in zemljiška knjiga ne pomenijo neizpodbitna dejstva, ampak raje odloča na podlagi večje ali manjše verjetnosti, kar je nedopustna špekulacija. Sodišče je povsem nekritično sprejelo navedbo tožnika glede vrednosti spora in tudi potem, ko je prvi toženec preložil uradno valorizacijo tožbenega zneska na 79.145,05 EUR sodišče tožnika ni pozvalo, da zniža vrednost spornega predmeta, oziroma sodišče vrednosti ni znižalo samo. Sodišče svojo odločitev zmotno opira na listino „Moja oporoka“, iz katere izhaja le, da je prvi toženec dobil ½ hiše. Iz tega ni mogoče zaključiti niti, da jo je dobil v dar, niti, da jo je kupil. Zapustnik je na pritiske tožnika pisal vedno nove in nove oporoke in različne pisne izjave z zavajujočo vsebino, ker je želel od očeta na škodo brata in sestre izvleči čimveč premoženja, kar počne še danes. Sodišče je kot dokaz, da naj bi šlo za darilno in ne kupno pogodbo upoštevalo tudi izjavo tretje toženke, sestre tožnika in prvega toženca M. P., da je oče preživljal prvega toženca do približno leta 1954 in da zato ni imel denarja, da bi lahko plačal kupnino. Prvotoženec je takoj ugovarjal, da izjava ni pristna, sodišča to ni zanimalo, je pa nanje oprlo svojo sodbo. Tretjetoženka se ves čas postopka sploh ni pojavila na sodišču. Tožnik je svoj zahtevek v precejšnji meri oprl na darilno pogodbo med darovalcem, prvotožencem in in obdarjenko, njegovo hčerko M. S. P., s katero je prvi toženec svoji hčerki podaril predmetno nepremičnino, v kateri je bilo v preambuli navedeno, da naj bi darovalec prejel nepremičnino v dar od svojega očeta. To darilno pogodbo je sestavil odvetnik G. iz K., ki je zaslišan kot priča izjavil, da tega dejstva ni preverjal in da se je zmotil. Sodišče konstrukciji tožnika, da so trije toženci izpeljali posel, da bi bilo videti, kot da gre za prodajo, v resnici pa je bil skriti namen darilna pogodba, ni sledilo. Zadevo je poenostavilo, da je nepremičnino kot darilo prejel le prvi toženec, tretja toženka je zahtevek z dvomljivo izjavo pripoznala, druga toženka pa je dejansko nepremičnino kupila in plačala. Sodišče je zaključilo, da so bili po vojni vsi revni, kar pa zagotovo ni veljalo za bogato družino P. Tudi stric Ac. je bil med vojno še vedno bogat človek in je tak ostal tudi po vojni, pri tem pa je imel zelo rad svojega nečaka prvega toženca, ki mu je tudi pomagal pri nakupu nepremičnine od očeta. Bogate družine otroke vzgajajo v duhu, da je treba vse trdo prigarati, kar je tudi verjeten razlog, da je oče svojemu sinu prodal in ne podaril nepremičnino. Da je prodajna pogodba iz leta 1947 fiktivna, razen trditve tožnika ne obstaja noben materialen dokaz. Sodišče je tudi spregledalo, da je druga toženka kot nujni sospornik zahtevala, da bi moralo sodišče v skladu z dednim dogovorom med sodediči obravnavati darila, ki so, če so bila dana vsem štirim dedičem. Šele če bi ugotovilo, da je kateri od dedičev za časa življenja dobil več kot drugi dediči, bi šel lahko tožniku ugotovitveni zahtevek za vračunanje tega viška darila, ki ga ostali dediči niso bili deležni. Sodišče zahtevka ni obravnavalo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Drugotožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo tožnika predlagala zavrnitev njegove pritožbe kot neutemeljene.

5. Tožnik je podal pravočasen odgovor na pritožbo prvega toženca in predlagal zavrnitev pritožbe. Podal je tudi odgovor na odgovor na pritožbo drugotoženke, ki pa ga zakon ne predvideva, zato ta ni upošteven.

6. Tretja toženka se v odgovoru na pritožbo tožnika s pritožbo tožnika strinja.

7. Drugotožena stranka je podala odgovor na odgovor na pritožbo tretje toženke, ki pa ga zakon ne predvideva, zato ta ni upošteven.

8. Pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožba prvotoženca je utemeljena.

O pritožbi tožnika

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da bila 16. 5. 1950 sklenjena Kupna pogodba med prvotožencem A. C. P. in drugotoženko A. B., na podlagi katere je A. B. postala solastnica ¼ nepremičnin parc. št. 433 in parc. št. 434; v pogodbi je bila dogovorjena kupnina (142.910 Din) ter natančno opredeljen način, kako se bo dogovorjena kupnina poravnala; plačane so bile davščine; - 8. 6. 1962 je bila sklenjena Darilna pogodba med prvotožencem in drugotoženko, na podlagi katere je bila na nanjo prenesena še dodatna ¼ hiše in sta tako s prvotožencem postala solastnika vsak do ½ hiše; - drugotoženka je (še) danes solastnica nepremičnin, kar izhaja iz (rednih in zgodovinskih) izpiskov iz zemljiške knjige.

10. Sodišče prve stopnje je v 28. točki obrazložitve povsem pravilno obrazložilo, da drugotožena do solastnega deleža na predmetnih nepremičninah ni prišla na podlagi pravnega posla, ki bi bil sklenjen z zapustnikom, očetom pravdnih strank, ampak so podlaga za pridobitev lastninske pravice pravni posli, sklenjeni s prvotožencem, torej bratom. Ker gre v primeru drugotožene stranke za nadaljnje prenose lastninske pravice oziroma za kasnejša razpolaganja z nepremičninami, kjer zapustnik ni bil več pogodbena stranka, ni relevantno, za kakšne pogodbe (kupne ali darilne, odplačne ali neodplačne) je v resnici sploh šlo.

11. Tudi po presoji višjega sodišča je navedeno odločilnega pomena. Ker torej ni bil zapustnik tisti, ki bi s pravnimi posli karkoli prenašal na drugotoženko, ob upoštevanju, da je predmet konkretnega spora vštevanje daril v dedni delež, je zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo pravilna.

12. Pritožba sicer izpostavlja (kasnejšo) „Mojo oporoko“ z dne 20. 5. 1975 in na njej gradi zaključek o podarjenosti spornega dela nepremičnine drugotoženki s strani zapustnika, ter številne druge listine in izjave, vendar dodatno opredeljevanje do teh listin ni potrebno že iz razloga, ker zapustnik ni bil tisti, ki bi kaj prenašal na drugotoženko (ampak je sama delež na nepremičninah pridobila od brata).

13. Glede tega, zakaj sodišče tudi sicer sledi drugotoženki, se je sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo opredelilo v 25. in 26. točki obrazložitve. Pri tem pa je treba tudi upoštevati, da prehod solastnine na predmetnih nepremičninah s strani brata (in ne očeta) na drugotoženko izhaja iz pisnih listin.

O pritožbi prvega toženca

14. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravilno navaja, da je dokazno breme, da sta oče pravdnih strank in prvotoženec želela nekaj drugega kot sta zapisala (in sicer darilno pogodbo namesto kupoprodajne pogodbe), na strani tožnika (zadnji odstavek na 17. strani sodbe sodišča prve stopnje).

15. Vendar pa je utemeljena pritožbena graja, da dejansko sodišče prve stopnje ni postopalo v skladu s tem (pravilnim) izhodiščem.

16. Konkretno se obravnava institut vračunanja daril v dedni delež (46. člen ZD). Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je prvi toženec A. C. P. postal zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin parc. št. 433/0, k. o. X, in parc. št. 434/0, k. o. X, na podlagi pravnega posla z dne 7. 5. 1947, sklenjenega z zapustnikom, očetom pravdnih strank; - iz zapisa v pogodbi izhaja, da je šlo za „Kupno pogodbo“; - v pogodbi je bila določena kupnina, ki naj bi jo prvotoženec plačal; - na podlagi kupne pogodbe je bil prenos lastninske pravice tudi zemljiškoknjižno realiziran.

17. Ob takih ugotovitvah in pravilnem izhodišču, da je dokazno breme, da je formalno sklenjena kupna pogodba (70 let nazaj v preteklosti) zgolj fiktivna in da gre v resnici za darilno pogodbo, na tožniku, pa so siceršnji zaključki sodišča s tem v nasprotju.

18. Tako je sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve navedlo, da „prvotoženec s svojo izpovedbo, ki je v predmetni zadevi edini predlagani dokaz za ugotavljanje plačila kupnine, sodišča ni prepričal o tem, da je že kot 21-letni študent medicine razpolagal s tolikšnimi prihranki, da bi ti pomenili realno osnovo za nakup nepremičnine; poleg tega sodišče njegove izpovedbe, ki je bila zaradi prvotoženčeve starosti in zdravstvenega stanja nezanesljiva in je dajala vtis, da se prvotoženec številnih dejstev iz časa, ko se je pogodba sklepala, niti ne spominja, ne more v celoti oceniti kot verodostojne“.

19. Nadalje je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve navedlo, da „sodišče ob izrazito težki dokazni oceni zaradi časovne oddaljenosti dogodka tudi ocenjuje, da je bolj verjetno, da je oče pravdnih strank v tistem času svojega sina – prvotoženca dejansko med študijem v celoti preživljal in tudi zato ni verjetno, da bi v istem času prvotoženec od svojega očeta kupil nepremičnino; po oceni sodišča je bila dejanska in prava volja v tako poimenovani Kupni pogodbi iz leta 1947 darilo očeta svojemu sinu – takrat 21-letnemu študentu medicine – prvotožencu“.

20. Iz povzete obrazložitve evidentno izhaja, da je dejansko sodišče dokazno breme (zmotno) naložilo prvotožencu, s tem pa povzročilo tudi nejasnost v razlogih glede odločilnih dejstev – predmetne Kupne pogodbe iz leta 1947 (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

21. Ker se sodbe sodišča prve stopnje glede ugodilnega dela, zaradi že obrazloženih, izrecno izpostavljenih notranjih protislovij ne da preizkusiti, se višje sodišče v tej fazi postopka ni moglo opredeljevati do ostalih pritožbenih navedb.

22. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi opisana nasprotja in tudi dejansko postopa v skladu s pravilnim izhodiščem, da je dokazno breme, da sta oče pravdnih strank in prvotoženec s pogodbo, sklenjeno pred sedemdesetimi leti, iz katere jasno izhaja, da je kupoprodajna pogodba, dejansko prikrila darilno pogodbo, na tožniku.

23. Ob tem pa naj sodišče prve stopnje, v okviru pravilne uporabe materialnega prava, večji poudarek nameni tudi dikciji tretjega odstavka 46. člena ZD, in sicer, da se darilo ne vračuna, če se da iz okoliščin sklepati, da je bila to zapustnikova volja, če bo to sploh potrebno.

Odločitev sodišča druge stopnje

24. Višje sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

25. Višje sodišče je pritožbi prvega toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka razveljavilo. Zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj samo ni moglo odpraviti kršitev, ne da bi strankama odvzelo pravico do pritožbe, ki je ustavno varovana kategorija (354. člen ZPP). Navodila sodišču so navedena v 22. in 23. točki te obrazložitve.

26. Predlog prvega toženca, da se zadeva vrne v odločanje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom, ni utemeljen (356. člen ZPP).

27. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo tožnika, podan s strani druge toženke ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje, ta ni bil potreben in druga toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ostali stroškov pritožbenega postopka niso priglasili.