Jedro

Izvajanje vzdrževanja občinskih cest bi občina lahko prepustila opremljenemu koncesionarju, ki bi nato za primer nerednega opravljanja storitev in škode občanom neposlovno odškodninsko odgovarjal. Po določbi 163. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/01-97/07) namreč tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Občino bi v skladu s 53. členom Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/93) bremenila subsidiarna odškodninska odgovornost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2006 do plačila in ji povrniti 641,68 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. V presežku, glede 2.900,00 EUR višje odškodnine in glede zamudnih obresti že od 10. 12. 2002 do 8. 1. 2006, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Plačilo predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, posledico padca 9. 12. 2002 na neočiščenem in neposipanem poledenelem pločniku v naselju M., za vzdrževanje katerega je bila dolžna skrbeti Občina (pravna prednica tožene stranke). Sodišče prve stopnje je zahtevku 3.000,00 EUR odškodnine za telesne bolečine v celoti ugodilo, zahtevku 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, do 2.500,00 EUR in zahtevku 800,00 EUR za strah, do 400,00 EUR.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka, ki njen obsodilni del izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(v nadaljevanju ZPP), nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da Občina s koncesionarjem CP ni imela sklenjene pogodbe o čiščenju pločnikov, pač pa le o čiščenju vozišč. Za takšne trditve naj nebi bilo opore v izpovedbi priče B. H., referenta za ceste v Občini, niti naj nebi držala obrazložitev, da tožena stranka ni vztrajala pri zaslišanju predstavnika CP, zaradi česar bi naj bila podana bistvena kršitev pravdnega postopka. Tožena stranka vztraja pri svojem stališču, da je bila tožba z dne 19. 12. 2005, za odškodnino iz škodnega dogodka 9. 12. 2002 vložena po izteku tri-letnega zastaralnega roka. Drugačnega zaključka sodišče prve stopnje naj ne bi obrazložilo z razlogi, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Podana bi naj bila sokrivda tožeče stranke, ki ji je sodišče prve stopnje, kljub njenim interesom v pravdi, poklonilo vero, da je bila primerno obuta in ker kljub osteoporozi ni hodila po očiščenem in posipanem cestišču, pač pa po neočiščenem pločniku. Tožena stranka nasprotuje tudi višini odškodnine in graja nepopolnost ugotovitve stopnje zmanjšanja življenjske aktivnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka telesno poškodovala ob padcu pozimi, 9. 12. 2002 v posledici neočiščenega in neposipanega pločnika ob občinski cesti skozi M.. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožena Občina odškodninsko odgovarja za škodo, ker njena pravna prednica Občina ni poskrbela za redno vzdrževanje ceste, kar ji nalaga tretji odstavek, v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 8. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC, Ur. l. RS, št. 29/97 – 45/08). Po določbi 35. točke prvega odstavka 14. člena ZJC je del javne ceste tudi pločnik.

6. Redno vzdrževanje javnih cest je obvezna javna gospodarska služba. Občina rednega vzdrževanja pločnika ni bila dolžna izvajati sama, česar občine običajno niti niso sposobne, pač pa bi morala organizirati vzdrževanje občinskih cest in kontrolo nad rednim izvajanjem. Izvajanje vzdrževanja občinskih cest bi občina lahko prepustila opremljenemu koncesionarju, ki bi nato za primer nerednega opravljanja storitev in škode občanom neposlovno odškodninsko odgovarjal. Po določbi 163. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/01-97/07) namreč tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Občino bi v skladu s 53. členom Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/93) bremenila subsidiarna odškodninska odgovornost. Vendar tožena stranka, kljub dejstvu neočiščenega pločnika, ni dokazala, da se je Občina za čiščenje pločnika dogovorila s CP, kar je bilo v njenem dokaznem bremenu. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni imelo opore za zaključek, da je pogodba med Občino in CP zajemala samo čiščenje vozišč (po 24. točki prvega odstavka 14. člena ZJC je vozišče del cestišča, ki ima eno ali obe smerni vozišči) lokalnih cest, ne pa tudi pločnikov. Zaključek sodišča prve stopnje je v skladu z dopisom CP, medtem ko tožena stranka ni predložila drugačne pogodbe. Tudi na podlagi zaslišanja referenta za ceste v Občini, B. H., ni moglo zaključiti drugače, saj je izpovedal, da je za čiščenje pločnikov odgovarjala KS. Ni bilo potrebno zaslišanje predstavnika CP, ki ga tožena stranka niti ni imensko predlagala. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze glede odškodninske odgovornosti pravilno ocenilo in zaključek popolno obrazložilo, materialno pravo pa pravilno uporabilo. Tožena stranka je z opustitvijo rednega vzdrževanja pločnika ali organiziranja te službe, nedopustno opustila svojo dolžnost iz 8. člena ZJC, kar je povzročilo škodo, zato je po prvem odstavku 131. člena tožeči stranki odškodninsko odgovorna.

7. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja pravilno zavrnilo in odločitev popolno obrazložilo. Zastaranje odškodninske terjatve ni moglo začeti teči preden ni bila znana vsa škoda. To pa ni bilo že z operacijo 18. 12. 2002, saj je bila tožnica hospitalizirana do 20. 12. 2002, zdravljenje pa je bilo zaključeno 12. 3. 2003. Pritožbeno sodišče se strinja, da do vložitve tožbe 19. 12. 2005 še ni potekel triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ.

8. Brez vsake opore je tudi pritožbeno vztrajanje pri sokrivdi tožeče stranke, ki jo tožena stranka vidi že v tem, da je tožeča stranka padla. Na spolzkih tleh lahko pade vsak, čeprav hodi previdno. V trditvenem in dokaznem bremenu tožeče stranke so bila dejstva, ki bi kazala na neprevidnost tožeče stranke, ki pa jih ni bilo. Terminološko nedosledna je pritožbena navedba, da je tožeča stranka padla po cestišču, saj je tudi pločnik tudi del cestišča (35. točka prvega odstavka 14. člena ZJC). V času nezgode veljavni Zakon o varnosti cestnega prometa(v nadaljevanju ZVCP, Ur. l. RS, št. 30/98-67/02) je v prvem odstavku 84. člena določal, da morajo pešci uporabljati prometne površine, namenjene hoji pešcev. Po tretjem odstavku istega člena pešec praviloma ne sme hoditi po vozišču ali se zadrževati na njem. Ne drži pritožbena navedba, da bi morala tožeča stranka hoditi po spluženem vozišču, namesto po zasneženem pločniku, saj ji je na vozišču lahko grozila le še večja nevarnost zaradi prometa.

9. Glede na telesne poškodbe tožeče stranke, intenzivnost in trajanje posameznih oblik nepremoženjske škode ter vse nevšečnosti med zdravljenjem, ji sodišče prve stopnje ni priznalo previsoke odškodnine. Utrpela je zlom leve koželjnice z dislokacijo odlomkov, kar je zahtevalo naravnavo odlomkov v lokalni anesteziji in namestitev longete. Zapleti so zahtevali operacijo v splošni anesteziji 18. 12. 2002 in naravnavo odlomkov z zunanjimi fiksaterji, ki so bili odstranjeni v novem operacijskem posegu 5. 2. 2003. Poleg teh nevšečnosti je prestala hospitalizacijo, petkratno RTG slikanje, petkratni pregled v travmatološki ambulanti, sedemkratno fizikalno terapijo in trpela tri dni hude telesne bolečine, pet dni srednje hude, šest tednov lahke stalne in dva meseca lahke občasne telesne bolečine. Ob nezgodi je utrpela strah, ki se je nadaljeval še zaradi zapletov med zdravljenjem. Zlom koželjnice se je zarasel s prikrajšavo in nagibom spodnjega odlomka. Ostala ji je zmerna zadebeljenost levega zapestja in za 40 % omejena gibljivost v primerjavi z desnim. Zmanjšana življenjska aktivnost, ki je posledica motenega prijema z levo roko, je v sodbi prve stopnje popolno ugotovljena in pravilno ocenjena na 5 %. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje odškodninam 3.000,00 EUR za telesne bolečine, 400,00 EUR za strah in 2.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki niso odmerjene previsoko glede na kriterije iz prvega odstavka 179. člena OZ in sodno prakso.

10. Razlogi iz pritožbe tožene stranke niso utemeljeni, niti podani pritožbeni razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker niso bili priglašeni.